224. člen ZOR

Če je v pogodbi določena pogodbena kazen zaradi zamude z izročitvijo prodajalca, ki je pogojena s tem, da je kupec pravočasno poravnal vse svoje obveznosti, gre takšno določilo razumeti tako, da ima kupec zaradi zamude pravico uveljavljati pogodbeno kazen, če je v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, ki izvirajo iz te pogodbe, ne pa tudi morebitnih drugih obveznosti, ki bi izvirale iz kakšnega drugega pravnega naslova (v tem primeru iz naslova neupravičene obogatitve). Kupec mora zatrjevati (in dokazati), da je prodajalec nakup pogojeval s predplačilom, če uveljavlja obresti od predplačil.

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v gradbeni stroki.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico. Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), torej pravno osebo. Zato ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona, ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v

Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrževanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR).

Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).