175. člen ZOR

Zaradi kompleksnosti vzgojnega procesa je treba za oceno o vzgojni zanemarjenosti otroka celovito presojati njegovo ravnanje in obnašanje, pa tudi ravnanje in skrb njegovih staršev.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Kadar objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari (pištole) ni izključena s katerim od razlogov po 177. členu ZOR, je lahko soodgovornost tretjega (neposrednega povzročitelja škode) le solidarna. V pravdi med oškodovancem in soodgovornimi osebami se deleži odgovornosti ne ugotavljajo. Hipotetične soodgovornosti neposrednega povzročitelja škode, ki ni več živ, ni treba ugotavljati, ker to glede na vsebino solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR ne bi moglo vplivati na obseg odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici.

Pokojni Z.N. je brez večjih težav uspel pridobiti službeno orožje tudi v času, ko ni bil v službi, s tem pa je, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, tožena stranka zanemarila svojo varstveno dolžnost in dopustila, da je storilec orožje vzel in ga kasneje tudi uporabil.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka imetnik stružnice. Pritožbenega sodišča tako ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, da stružnica ni bila njihova last, saj takšne trditve dokazi, izvedeni na prvi stopnji, ne potrjujejo. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala pri delu s stružnico kot nevarno stvarjo, po načelu objektivne odgovornosti.

Za škodo, ki nastane z delom, ki se občasno (kot nenevarno) izvaja tudi v vsakdanjem življenju in za katero ni potrebna posebna strokovnost, temveč le previdnost, delodajalec ni objektivno odgovoren. Prav ima sicer tožnik, da so nekatere dejavnosti na gradbišču nevarne in nekatere gradbene naprave nevarne stvari. Vendar pa to ne velja za gradbišče kot celoto in tudi ne za vse naprave na njem. Za vsako posamezno napravo in za vsako posamezno dejavnost na gradbišču je treba ugotavljati, ali gre za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je srnjak povzročil v lovišču škodo na človeku. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je za tožečima strankama povzročeno škodo odgovorna lovska družina, ki upravlja z loviščem (tožena stranka Lovska družina Č.), po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost), ker je v takem primeru srnjak "živa nevarna stvar".

Določba četrtega odstavka 178. člena ZOR, ki določa, da odgovorjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil solidarno, ni samostojen zakonski temelj za odškodninsko odgovornost samo, marveč je le podlaga za določeno obliko obveznosti več dolžnikov zunajpogodbene deliktne odgovornosti - imetnikov motornih vozil. To obliko določa ta predpis kot solidarno. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost samo pa je v 173. členu ZOR, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in v prvem odstavku 174. člena ZOR, ki določa, da odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik. Iz opisanega torej izhaja, da ureja četrti odstavek 178. člena ZOR, drugače kot v svojih prvih treh odstavkih, objektivno odgovornost imetnikov motornih vozil, nasproti drugim, ki pretrpijo škodo, pa je ta odgovornost solidarna. Res sicer določa zakon, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega (drugi odstavek 177. člena ZOR oziroma jo je dolžan povrniti v razmerju s svojo krivdo, če je zanjo deloma kriv kdo tretji (četrti odstavek 177. člena ZOR), vendar v obeh

Lastnik nevarne stvari, ki svoje vozilo pusti odprto in se v notranjosti nahajajo ključi, je lahko soodgovoren za škodo, ki nastane zaradi tatvine avtomobila in njegovega uničenja.