167. člen ZOR

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme, da je tožnico porinila učenka OŠ ..., je bilo torej na strani tožnice in tega dejstva tožnica v postopku ni uspela dokazati. Zato do premeščanja procesnega dokaznega bremena sploh ni prišlo. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, namreč prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Dežurstvo med odmori, ko je na hodniku šole povečano število učencev, je organizirano z določenim namenom, in sicer da se zagotovi varnost učencev. Dežurna učiteljica, ki je bila zadolžena za nadzor nad učenci v prvem nadstropju, med spornim odmorom ni bila prisotna na območju, ki bi ga morala nadzorovati; dežurstva ni opravljala (dovolj) vestno. Že zgolj prisotnost dežurnega učitelja lahko vpliva na vedenje učencev in lahko prepreči njihovo neprimerno vedenje.

Pravilna je presoja, da je učitelj nadzor nad dijaki opravljal na ustrezen način, torej je ravnal tako, kot je treba, zaradi česar revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji, da ni odgovornosti tožene stranke za ravnanje njenega delavca (170. člen ZOR), niti odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik zaradi neskrbnega nadzorstva (167. člen ZOR).

V razmerju do oškodovanca starši poškodovalca niso dolžni dokazati, da nadzorstvo šole ni bilo ustrezno. Takšno dokazno breme bi starši nosili le za otroka do dopolnjenega 7 leta, glede katerega je odgovornost staršev objektivna.

Določba 167. člena ZOR izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Nogomet je igra neizbežnih telesnih kontaktov, ki jih ni mogoče preprečiti, kar pomeni, da je v veliki meri glede nastanka možnih poškodb tudi nepredvidljiva. Določba 167. člena ZOR sicer izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba in da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Če šola med rekreativnim odmorom, kot delom pouka, ne zagotovi nadzorstva nad učenci, in ti izvajajo zahtevnejši element (kolo) na mokri travi, je odškodninsko odgovorna, če se učenec 2. razreda osnovne šole poškoduje.

Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da vrtec ne odgovarja zato, ker je bila oškodovanka v času nastanka škode njegova varovanka, ampak odgovarja za ravnanje svojega varovanca, ki je tožnici škodo povzročil (ker jo je porinil z igrala). Zato so nepomembne vse tiste revizijske trditve, ki poudarjajo skrbnost varstva in nadzora tožnice in iz katerih izhaja naziranje, da padajoče tožnice vzgojiteljica oziroma varuška ne bi mogla pravočasno ujeti niti ob še tako skrbnem nadzorstvu. Vse, kar je v 167. členu ZOR predpisanega glede nadzorstva, se namreč nanaša na mladoletnega povzročitelja škode za škodo, nastalo v času, ko je pod nadzorom skrbnika, šole ali druge ustanove.

Če sodišče ni v „spoznavni krivdi“ in lahko z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovi pravno pomembno dejstvo, niso izpolnjeni pogoji za sklepanje o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP).

Napolnitev pravnega standarda "skrbno nadzorstvo" pomeni uporabo materialnega prava. Za določitev vsebine tega pojma je treba ugotoviti, kako bi v konkretni situaciji ravnal skrben učitelj in ni dovolj samo ugotovitev, kaj bi naredila dežurna učiteljica F., če bi otroke nadzorovala na dvorišču. Do poškodbe tožnice je prišlo med lovljenjem, pri katerem po dejanskih ugotovitvah predhodnega prerivanja ali porivanja med deklicami ni bilo. Do nje bi prišlo tudi v primeru skrbnega nadzorstva, saj učiteljica, ki bi v konkretni situaciji deklice nadzorovala na dvorišču šole, igre z lovljenjem med cipresami ne bi bila dolžna preprečiti.

Trditveno in dokazno breme, da je šola, pod nadzorstvom katere je bil mladoletnik, opravljala dolžno nadzorstvo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu, je na strani šole, ki lahko le na ta način (če dokaže takšna zatrjevana dejstva (ovrže domnevo, da je do škode prišlo, ker mladoletnik ni bil pod skrbnim nadzorstvom šole in se s tem reši svoje odgovornosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je razredničarka učence 3.b razreda pustila, da gredo na naslednjo uro v knjižnico. Ta se je nahajala v istem nadstropju, v bližini glasbene učilnice in stranišča, torej na poti, ki so jo bili učenci vajeni. Ker jim je rekla, naj počakajo pred knjižnico in to čakanje ni bilo tako dolgo, da bi bili negotovi in bi ugibali, če bo knjižničarka sploh prišla (kot navaja revizija), je šlo za normalne okoliščine, v katerih je treba učencem zaupati, saj mora šola pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati učencem dovolj prostora za razvoj njihove osebnosti. Učitelji smejo omejevati samostojnosti in pravice učencev le toliko, kot to ustreza njihovi zrelosti. Na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Tako je pomembno, da šola učence, poleg tega, da jih nadzira, tudi spozna z nevarnostmi in jih nauči varovati sebe pred nesrečami in pred drugimi učenci, ki so odgovorni za svoje ravnanje.

Ob tem, da je gojenec večkrat na isti način (preko strehe) pobegnil iz prevzgojnega doma in na prostosti izvrševal kazniva dejanja, je tako povsem pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna.

Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva šole je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pretirano nadzorstvo bi na vzgojo in osebnostni razvoj otrok vplivalo negativno.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pri presoji odgovornosti tožene stranke je sodišče izhajalo iz 167. člena ZOR. Glede na zakonsko predpisane ekskulpacijske razloge sta sodišči pravilno ravnali, ko sta preverjali, kako je tožena stranka izvajala nadzorstvo nad učenci v gozdu.

Pri ugotavljanju zveze med nastalo škodo in vzgojo mladoletnika je bistven morebiten pomanjkljiv oziroma negativen vpliv staršev na konkretno mladoletnikovo obnašanje, kakršno je prišlo do izraza ob škodnem dogodku, torej slaba vzgoja, ki je povzročala ali dovoljevala agresivnost do okolice oziroma sošolcev.

Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz prvega odstavka 154. člena ZOR, ki določa, da je dolžan povrniti škodo tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je bil poškodovan otrok 3. razreda osnovne šole v času, ko je bil pod nadzorstvom šole, je tudi pravilno izhajalo iz 167. člena ZOR in je ugotavljalo: - če so v šoli opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni; in - če bi nastala škoda tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Za škodo zaradi telesne poškodbe, ki jo je med šolskim odmorom povzročil mladoletni učenec srednje šole snažilki, odgovarja solidarno z njim šola, ki je za 500 dijakov izvajala nadzor le z enim učiteljem.