163. člen ZOR

Sodišče mora pravni standard konkludentno ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji oškodovančeva volja privoliti v škodo, v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo okoliščin, v katerih je bilo oškodovančevo ravnanje storjeno.

Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila škodo, ki ji je nastala zato, ker je oseba, za katere ravnanje naj bi odgovarjala tožena stranka, (v letih 1999 do 2004) brez pravnega naslova uporabljala njene poslovne prostore.

V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom ZOR. Tožnik meni, da je mogoče enačiti medicinsko doktrino in materialno pravo. To ni res, saj pravo lahko najsplošneje opredelimo kot posebno vrsto družbenih pravil, s katerimi oblikujemo družbeni red v državno organiziranih družbah. Pravna pravila niso predmet dokazovanja; sodišče mora pravo poznati (samo izjemoma se lahko dokazuje tuje pravo ali splošni akti pravnih oseb, ki niso objavljeni). Če sodišče prava ne pozna, se mora z njim seznaniti. Drugače je s pravili znanosti in strok ter izkustvenimi pravili. Te se dokazuje z izvedencem, kot strokovnjakom na svojem področju, ki je strokovno usposobljen, preizkušen in imenovan na seznam sodnih izvedencev ter na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.

Kriterij nevarne dejavnosti ali nevarne stvari se pri pripadnikih specialne enote policije presoja strožje kot pri občanih.

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR).

Psihiatrični bolnišnici ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Tožnika ni silila v igranje nogometa, nasprotno, predpisala mu je celo omejitev telovadbe zaradi bolečin v nogah in drugih težav. Tožnik se njenih navodil ni držal. Njegova diagnoza odvisnosti od alkohola, ko se je zdravil na odprtem oddelku, ji tudi ne nalaga dolžnosti, da bi mu preprečevala udejstvovanje pri igri nogometa v prostem času. Tudi nadzor v bolnišnici je ustrezno organizirala.

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Samopomoč je izjema od splošne prepovedi povzročanja škode. Izjeme je treba ozko razlagati. Povzročanje škode drugim zaradi uveljavitve lastne pravice je že načeloma prepovedano. Dovoljena samopomoč je predvsem obrambno dejanje, ki je nujno za odvrnitev kršitve kakšne pravice.

Če je tožeča stranka vedela, da bodo v sobi stopnice in poševni stropi, ne moreta uveljavljati manjvrednosti kupljenega stanovanja. Če je dovolila montažo električnih omaric drugih odjemalcev na fasado svoje hiše, ne more zahtevati odškodnine za to.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Zdravnik pacientu sicer ni obrazložil vseh možnih različic, marveč mu je pojasnil naravo samega posega. Ker je bila pacientov reakcija neobičajna, bi bila zahteva, da bi bil pred privolitvijo moral biti z njo seznanjen, pretirana.

Po določilih 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če oškodovanec s svojim ravnanjem drugemu dovoli, da ta nekaj stori, po določilih 163. člena ZOR ne more zahtevati od njega povrnitve škode. ZOR v 154. členu določa, da je med splošnimi podlagami za odgovornost tudi vzročna zveza med ravnanjem določene osebe ter nastankom škode. Pri odločanju o tem, ali vzročna zveza v konkretnem primeru obstaja ali ne, je pomembno ugotavljati ali bi do škode lahko prišlo tudi brez ravnanja osebe, kateri se očita povzročitev škode (naravna vzročnost), ali je škodo povzročilo več vzrokov (kumulativna vzročnost), in katere so ključne okoliščine, ki v dani situaciji lahko privedejo do nastanka škode (adekvatna vzročnost). Tudi pravne norme lahko določijo, katere okoliščine štejejo za vzrok nastanka škode (pravna vzročnost). Vzročna zveza je pretrgana, če med ravnanje osebe ter škodo poseže samostojen in neodvisen dogodek. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moral revident v sodnem postopku do pravnomočnosti odločitve o njegovem odškodninskem zahtevku do

V pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno določbo, da ima v primeru prenehanja delovnega razmerja predčasno razrešeni predsednik poslovodnega odbora pravico do odpravnine, mora delodajalec upoštevati. Organi delodajalca odločbe o plačilu odpravnine več ne morejo spremeniti, če je postala dokončna. To lahko stori le sodišče v delovnem sporu. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izjave, ker takšne izjave ni podal. Ni pa tudi dokazano, da je bil razrešen na lastno pobudo oziroma zahtevo. Zato ne more uspešno trditi, da je tožnik zlorabil svoj položaj, da je prišel do plačila odpravnine.

Tekmovanje v kartingu je nevarna dejavnost. Tekmovalec v tej panogi se zavestno izpostavi nevarnosti. Škoda, ki tekmovalcu nastane pri tekmi, je zato v njegovi sferi, razen če je organizatorju tekmovanja mogoče pripisati krivdo za nastanek škode.