162. člen ZOR

Toženec se je protipravnim posegom tožnika že pravilno in tudi uspešno zoperstavil tako, da je sprožil kazenski postopek in odškodninsko pravdo, medtem ko njegovo kasnejše odvračanje nevarnosti z objektivno žaljivimi članki in pismi ni dovoljena samopomoč. Taka časovna nepovezana ravnanja, ki niso bila nujna, ne ustrezna, ne pomenijo konkretnega dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbo drugega odstavka 162. člena ZOR. Presoja višine odškodnine.

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR).

Okoliščine, čemu je bil denar, ki si ga je toženec sposodil, namenjen, pa na pogodbene obveznosti ene ali druge stranke ne vplivajo, ne spreminjajo pravne narave sklenjene posojilne pogodbe, zato so trditve o zmoti oz. nesporazumu neutemeljene.

Samopomoč je izjema od splošne prepovedi povzročanja škode. Izjeme je treba ozko razlagati. Povzročanje škode drugim zaradi uveljavitve lastne pravice je že načeloma prepovedano. Dovoljena samopomoč je predvsem obrambno dejanje, ki je nujno za odvrnitev kršitve kakšne pravice.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Sodišče lahko zniža odškodnino na podlagi 191. člena ZOR le na predlog oškodovalca oziroma odgovorne osebe, ker v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sicer pa je pogoj za znižanje odškodnine na tej podlagi le, če škoda ni bila povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pošiljanje spornega pisma na 22 naslovov predstavlja očiten poseg v tožničino osebnostno pravico do osebnega življenja, saj pismo vsebuje podatke o razmerah v času njene razveze, v času prijateljevanja s tožencem in v času njenega kasnejšega prijateljstva z drugim moškim. Razlog za neutemeljenost toženčevih ugovorov o dovoljeni samopomoči in o tožničinem prispevku je časovna oddaljenost med zatrjevanim tožničinim ravnanjem in datumom pisma. Gre za obdobje več kot pol leta. Za uporabo instituta dovoljene samopomoči iz 162. člena ZOR zato manjka obstoj neposredne nevarnosti, pa tudi nujnost in ustreznost ukrepa, za upoštevanje deljene odgovornosti v smislu 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR pa manjka obstoj vzročne zveze.

Kadar se vozniku avtomobila bliža po njegovem pasu ceste nasproti vozeči avtomobil, katerega voznik to počne brez opaznega razloga, umik prvega voznika v levo (ker desno tega odbojna ograja ne dopušča), da bi preprečil čelno trčenje, ustreza okoliščinam, v katerih je nastala nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR).

Upnik ne more z enostransko izjavo pridobiti pravice vzeti dolžnikovih stvari in se poplačati z njihovo prodajo. Takšno ravnanje pomeni nedovoljeno samopomoč in upnik dolžniku odgovarja za škodo.

V situaciji, ko je tožnica zavozila na nasprotni vozni pas, je zavarovanec tožene stranke ravnal v dovoljeni samopomoči, ko je skušal preprečiti grozeči frontalni trk in zavozil na svoj levi vozni pas. S tem je kršil 41. čl. ZTVCP, vendar zato, ker je bila zaradi neposredne nevarnosti takšna zaščita nujna, odvračanje nevarnosti pa je ustrezalo okoliščinam. Za škodo, ki je pri tem nastala, zato ni odgovoren (čl. 162 ZOR).

Če je tožnik (razstavnik) razstavljene premičnine pripravil za prevoz v tujo državo ima upnik (razstavni upnik) - toženec pravico do dovoljene samopomoči in je v okviru le-te upravičeno premičnine odpeljal.

Poseg v premoženjsko sfero, kljub dolgoletnim sporom in šikanam, niso podlaga za samopomoč, ki se konča z umorom. Sodišče mora tehtati vrednost človekovega življenja na eni strani in premoženjske vrednote na drugi strani.

Res je dovoljena samopomoč (in v takšnem primeru oškodovalec ni dolžan povrniti škode tistemu, ki je povzročil potrebo po samopomoči - prvi odstavek 162. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), vendar le v primerih, ko gre za to, da se odvrne kršitev pravice, in to kadar grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost (drugi odstavek 162. člena ZOR). Splet vseh pravkar naštetih okoliščin mora biti podan, da je mogoče storilčevo dejanje obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice, čeprav je ta prizadeta, uveljavljati sam.

Sprejeti zaključek o izključni odgovornosti toženca ima po presoji revizijskega sodišča podlago v ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano. Po teh ugotovitvah je toženec prišel na tožničino dvorišče in na silo poskušal odpeljati sporne smrekove hlode, pri čemer je tožnico, ki je nasprotovala toženčevemu ravnanju s sekiro v roki, po odvzemu sekire porinil proti hlodom, zaradi česar se je poškodovala. V skladu s takimi ugotovitvami je po presoji revizijskega sodišča tudi pravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženec v spornem primeru ni ravnal v okviru dovoljene samopomoči po 162. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Samopomoč je lahko le obrambno dejanje, medtem ko pomeni toženčevo ravnanje samovoljno in nasilno uveljavljanje določenih pravic nasproti tožnici, čemur se je ta upirala. Sodišče druge stopnje pravilno zaključuje, da je kvečjemu tožnica ravnala v samopomoči.

Kako je med pravdnima strankama prišlo do spora, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Sodišče druge stopnje je še dopolnilo razloge iz prvostopne sodbe ter obrazložilo, kako bi toženec lahko preprečil ravnanje, zaradi katerega trdi, da je moral ukrepati. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Če pa je tako, ni razlogov za dvom v pravilnost uporabe 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Druge pravne podlage, ki bi utemeljevala uporabo 192. člena ZOR, pa toženec ni izkazal. Ob ugotovitvi, da ne gre za samopomoč in tudi ne za silobran, toženec pa kaj drugega ni zatrjeval, do uporabe 192. člena ne more priti.

Vsebina krivdne odgovornosti staršev ni opredeljena zgolj s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mld. otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bil ml. toženec v šoli vedenjsko poseben precej nemiren, inpulziven, do brata in sošolcev pogosto verbalno agresiven, imel je pomanjkljivo samoobvladanje in je reagiral nepremišljeno. Zraven je bil pri vsaki stvari, ki jo je bilo posebej obravnavati (če je bilo npr. v šoli kaj razbito ali poškodovano), po šoli pa se je pogosto družil s skupino otrok, ki je pohajkovala po D.. Starša, ki sta po ugotovitvah nižjih sodišč za take otrokove lastnosti vedela, svojega nadzora nad otrokom nista poostrila in ga prilagodila posebnim lastnostim otroka. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen zaključek, da je njuna odškodninska odgovornost na podlagi določbe 4. odstavka 165. člena ZO

Če je bilo škodno dejanje storjeno v okvirih dovoljene samopomoči (76. čl. ZTLR), ni nedopustno.

Ker je bilo toženčevo dejanje s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno kot nedopustno, v pravdnem postopku ni mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevala protipravnost oziroma nedopustnost toženčevega ravnanja.

Tako je izhodišče preizkusa: motitveni vplivi, ki so škodljivo vplivali na zdravje in počutje tožencev, so prihajali iz dimne tuljave tožeče stranke; tožena stranka je s pomočjo inšpekcijskih služb skušala problem rešiti, vendar tožeča stranka ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, ampak je dimno tuljavo uporabljala še naprej; zdravje tožene stranke je bilo zaradi zadimljenja v njenem stanovanju ogroženo; toženec je zamašil dimno tuljavo tožeče stranke. Glede na te ugotovitve revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 162. člena ZOR, ki določa, kdaj gre za dovoljeno samopomoč.