VSL sodba I Cpg 1188/2001

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 860.693,30 SIT. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da se je izpolnil škodni primer iz Pogodbe o zavarovanju kredita. Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb ZPP pritožnik ni konkretiziral. Zato se je pritožbeno sodišče ob presoji postopkovnih kršitev omejilo na uradoma upoštevne kršitve. V okviru te presoje takšnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni našlo. Tožeča stranka res v tem gospodarskem sporu ni dokazovala, da je odškodninskemu zahtevku, vloženemu pred pravdo pri toženi stranki, priložila vse listine, opredeljene v 4. členu Pogojev za zavarovanje posameznega kredita kl-obr-1/91 (v nadaljevanju Pogoji; priloga A 4), na katere se sklicuje Polica št. 7/95-KR (v nadaljevanju Polica; priloga A 4). Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča to na (ne)utemeljenost zahtevka ne more vplivati. Določbo tč. b) 6. člena Pogojev, po kateri tožeča stranka izgublja pravice iz Police, ker po uresničitvi škodnega primera (prim. 3. člen Pogojev) ni dokumentirala svojega odškodninskega zahtevka, je namreč pretirano stroga. Morebitne pomanjkljivosti so odpravljive, zato ne bi bilo prav, da bi lahko imele za posledico tako hudo sankcijo, kot je izguba zavarovalnega kritja. Opisana pomanjkljivost in sankcija zanjo nista sorazmerni. Pritožbeno sodišče tej določbi Pogojev zato ne bi moglo nuditi pravnega varstva (2. odst. 143. čl. ZOR). Pritožbene trditve, ki se nanjo sklicujejo, pa ob povedanem tudi ne morejo biti uspešne. Tožena stranka doslej ni navajala, češ da tožeča stranka ob odobritvi posojila ni ravnala kot dober strokovnjak, da ni preverjala navedb kreditojemalca, da kreditojemalec ni bil kreditno sposoben in da ni naredila ničesar, da bi nastanek škodnega primera preprečila. Pravkar povzete pritožbene trditve je zato treba šteti za nedovoljene novote, saj pritožnica ne navaja nobenega (opravičljivega) razloga, zakaj teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ni moglo presojati. Enako velja za trditve o kreditojemalcu, ki da je bil (poleti 2001) obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije. Tako se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.