11. člen ZOR

Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi. Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo. Primere, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal, urejajo davčni predpisi. Zato ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Pravilno je izhodišče, da je bilo bistvo pri pogodbi o posredovanju, da posrednik pridobi plačilo, ko je pogodba o prodaji nepremičnine sklenjena in določbe v pogodbi (adhezijski), ki vanj posegajo, zahtevajo strogo razlago v smislu 143. člena ZOR. Glede določb o trajanju pogodbe „za nedoločen čas“ je mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da so stroge, posebej, če se upošteva, da v pogodbi ni izrecno navedeno to, kar gre naročniku po zakonu, in sicer da lahko pogodbo kadarkoli prekliče, tudi ni navedeno, kako to lahko stori (po 816. členu ZOR je namreč naročitelj lahko preklical naročilo za posredovanje, kadarkoli je hotel, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem). Presoja, da so določbe pogodbe, da v primeru, če ne pride do sklenitve pogodbe, lahko posrednik od naročnika zahteva 5% (2,5 kratna provizija za prodajo) provizijo oz. posredovalnino, prestroge, nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen), je pravilna. Ne gre za pogodbeno kazen kot izpostavlja pritožba, pač pa za plačilo pogodbeno dogovorjene 2,5 kratne provizije oz. kot je to v pogodbi zapisala tožeča

ZOR ne prepoveduje utrditve obveznosti iz predpogodbe z aro, zaradi česar tudi glede are, dane ob sklenitvi predpogodbe, obveljajo določbe 79., 80. in 81. člena ZOR. Dogovor o ari v zvezi s predpogodbo meri na to, da se doseže pogodbena disciplina tako v korist ene kakor druge stranke, s čimer je ustreženo načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR). Gre za dispozitivno zakonsko določbo, zaradi česar ni mogoče reči, da bi ob sklenitvi predpogodbe bil dogovor o ari prepovedan.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Po 224. členu ZD je mogoče vložiti tožbo in uveljavljati pravice v pravdi tedaj, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka. Razlogi in roki za vložitev take tožbe so navedeni v 394. členu ZPP in v primeru, da se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, je v 6. točki 394. člena v zvezi s 4. točko 396. člena ZPP predviden subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v zadnjem odstavku tega člena pa objektivni rok petih let. Ker so v konkretnem primeru vsi tožniki vložili tožbo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe in v roku petih let od sklepa o dedovanju, ni mogoče govoriti o zastaranju njihove terjatve.

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki v sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine; nikakor pa ne gre za avtomatizem.

Ker dejanske ugotovitve sodišča kažejo, da stranke sporazuma niso sporazumno spremenile, le-ta veže pogodbenike.

Ker je poravnava dvostranski posel, veljajo zanjo vsa pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe, med drugim tudi načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov (11. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Iz določbe 2. odstavka 15. člena je povzeti, da nesorazmerje vrednosti dajatev ni vedno sakcionirano, ampak le tedaj, kadar zakon določi v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine. Nikakor tudi ne gre za avtomatizem, ki bi bil povezan morda s prezaposlenostjo sodišča, saj so za reševanje tega problema predvideni drugi instrumenti.

Odmera odškodnine po razmerah v času sodnega odločanja upošteva aktualna vrednostna razmerja in tako ohranja realno vrednost prisojene odškodnine glede na konkretne okoliščine. Zato je eden od načinov revalorizacije. Priznanje zamudnih obresti, katerih sestavni del je tudi temeljna obrestna mera kot sredstvo revalorizacije glavnice, za čas pred izdajo sodbe bi pomenilo dvojno valorizacijo, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

Najemodajalec mora ponuditi imetniku stanovanjske pravice v podpis najemno pogodbo za stanovanje na način, da jo lahko najemnik pred podpisom prouči in se posvetuje. Zahteva najemnika v tem smislu se ne šteje za odklonitev sklenitve pogodbe.

Pravilno je izhodišče, da je treba pri razlagi pogodbe najprej izhajati iz narave same pogodbe, to je njene kavze. Pravilna je argumentacija v obeh sodbah, da je bistvo pogodbe o posredovanju določeno v 816. členu ZOR, po katerem lahko naročitelj prekliče naročilo za posredovanje kadarkoli hoče, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem. Ta določba opredeli pravno podlago posredniške pogodbe. Določbe v pogodbi, ki posegajo vanjo (še posebej, če gre za adhezijsko pogodbo), pa zahtevajo strogo razlago.

Revizija nadalje neutemeljeno trdi, da so z obravnavanimi spodbijanji pravnih poslov prizadeta načela o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, enakopravnosti strank in enakovrednosti dajatev ter načelo vestnosti in poštenja. Tožena stranka spregleda, da veljajo v stečajnem postopku posebna pravila zaradi dokončne ureditve tudi premoženjsko pravnih razmerij stečajnega dolžnika z upniki kot posledica prezadolženosti oziroma neplačevitosti stečajnega dolžnika. Zato je ravno v skladu s temeljnim načelom poštenosti določeno v prvem odstavku 160. člena ZPPSL, da se dolgovi dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno. Ravno zaradi uveljavitve te enakosti je v 125. členu ZPPSL uveden pravni institut izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

V času sklenitve obravnavane pogodbe 20.9.1990 takrat veljavni predpisi niso več prepovedovali uporabe devizne klavzule, zaradi česar sta se stranki lahko zanjo veljavno dogovorili. Dogovorjena devizna klavzula pa pride do svoje veljave pri vrnitveni obveznosti danega kot učinku razdrte pogodbe (drugi odstavek 132. člena) skupaj z zamudnimi obrestmi (peti odstavek tega člena). Revizijske trditve o tem, da je v treh identičnih zadevah sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitvene sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (3. člen prej veljavnega zakona o rednih sodiščih - Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS, št. 8/90 oziroma prvi odstavek 3. člena zdaj veljavnega zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95).