1094. člen ZOR

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

I. Kolikor tožnik svoji takratni pooblaščenki in sindikatu, kot zastopniku pri uveljavljanju terjatev iz naslova premalo izplačanih plač očita premajhno skrbnost, je to lahko le predmet notranjega razmerja med tožnikom in njegovima pooblaščencema in na veljavnost sporne poravnave v razmerju med tožnikom in toženo stranko ne more vplivati. II. V primeru spora in negotovosti v obligacijskem razmerju zakonodajalec z ureditvijo poravnave zavestno daje prednost sporazumevanju in sklenitvi poravnave pred siceršnjim obligacijskim načelom enake vrednosti dajatev. III. Delavec lahko razpolaga s svojo že zapadlo plačo oz. delom plače, saj zakon pravico razpolaganja z osebnim dohodkom oz. plačo izrecno podeljuje celo mladoletniku, ki je dopolnil 15 let in je zaposlen.

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poravnavi ne vsebuje elementa odplačnosti. Vse revidentove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poravnave med strankama sklenjena oderuška pogodba, so zato neutemeljene.

Ker je poravnava dvostranski posel, veljajo zanjo vsa pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe, med drugim tudi načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov (11. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Iz določbe 2. odstavka 15. člena je povzeti, da nesorazmerje vrednosti dajatev ni vedno sakcionirano, ampak le tedaj, kadar zakon določi v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.

V tej zadevi je bilo v postopkih na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka ob sklepanju poravnave (pogodbe) ni bila v nobenem takem stanju na katerem od področij, ki so pravno relevantna po določbah 141. člena ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v obravnavanem primeru ni bila podana katera od predpostavk subjektivne narave za uporabo 141. člena ZOR. Glede na take ugotovitve obravnavana poravnava ne more predstavljati oderuške pogodbe, ne glede na nadaljnjo predpostavko ali je res prišlo do očitnega nesorazmerja v dajatvah obeh pogodbenic. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno.

Če sodna poravnava zaradi napake volje ni bila veljavno sklenjena, je irelevantno, da tožeča stranka to poravnavo izpodbija tudi zaradi čezmernega prikrajšanja, ki sicer ne more biti razlog za razveljavitev poravnave.