1092. člen ZOR

1. Temeljni pogoj, da pride do dedovanja je, da obstaja zapuščina. Pri denacionaliziranem premoženju zapuščine pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ni, zato tudi zakon določa, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje je res uvedeno pred tem (s pravnomočnostjo prvega sklepa o dedovanju), vendar je uvedba dedovanja pomembna le za določitev kroga dedičev. 2. Po 104. členu ZD je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino.

Notarski zapis je lahko izvršilni naslov za vse obveznosti iz pogodbe o najemu poslovnega prostora za določen čas. Notarski zapis ni izvršilni naslov za denarno terjatev, katere višina in zapadlost v njem nista določeni.

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Odpoved pritožbi oziroma zahtevi za varstvo pravic pri delodajalcu, ima enake posledice, kot če pritožba oziroma zahteva ni vložena. To pa v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR pomeni, da manjka tudi procesna predpostavka za sodno varstvo.

Katere pravice in obveznosti so lahko predmet poravnave in s tem predmet ureditve z notarskim zapisom (4. člen ZN) je določal 1092. člen, v času nastanka obveznosti veljavni ZOR. Notarski zapis je izvršilni naslov, če so izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZN. Da je na njegovi podlagi mogoče dovoliti izvršbo, mora biti tudi izvršljiv (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Za lastnost izvršljivosti pa ne zadošča, da je dolžnik pristal na njegovo neposredno izvršljivost, pač pa mora biti kumulativno izpolnjen še nadaljnji pogoj, in sicer da je terjatev iz notarskega zapisa zapadla.

Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč sodna odločba, zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovorov, ki jih je podal prvi dolžnik. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka, zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe.

Predpostavke oderuške pogodbe po 141. členu ZOR so objektivne in subjektivne. Subjektivne morajo biti podane na strani obeh pogodbenikov: Okoriščenec mora vedeti, da je sopogodbenik v stiski ali v težkem gmotnem položaju, da je nezadostno izkušen, lahkomiseln ali odvisen. Take subjektivne razmere na strani sopogodbenika pa mora izkoristiti, tako da izgovori zase ali za tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil (objektivni element). Predmet poravnave po 1092. členu ZOR je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (tako tudi o obveznostih iz n.pr. pravnomočne sodbe). Za take poravnave veljajo vse splošne določbe o dvostranskih pogodbah, razen če je zanje določeno kaj drugega (tako na primer ni možen ugovor čezmernega prikrajšanja po 1094. členu ZOR). Določbe obravnavanega poglavja ZOR (o poravnavi) pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo, ker je izhajalo iz stališča, da je poravnava pravdnih strank temeljila na napačnem prepričanju pogodbenikov, da toženka dolguje tožniku visok denarni znesek. Zmotnost takega izhodišča je v tem, ker gradi na rezultatih pravdnega postopka (po pribavi izvedeniškega mnenja) in ne na okol

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.