VSK sodba I Cp 420/2005

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval od toženke plačilo 1.330.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode 4.10.1997, ko je pri zabijanju vijaka v beton udaril s kladivom po členku palca leve roke. Zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da za nastanek iztoževane škode ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da mu je tožena stranka že pred pravdo izplačala iz tega škodnega dogodka 450.000,00 SIT in s tem je po mnenju tožnika priznala celo izključno odgovornost svoje zavarovanke za ta škodni dogodek, saj v predlogu za izvensodno poravnavo ni bila omenjena niti soodgovornost. Tožnik, ki ni bil zadovoljen z višino izplačanega zneska, se je zato odločil za tožbo in o temelju sploh ni bilo besede. Iz toženkinega izplačila se da razbrati, da je tožena stranka izplačala celoten znesek negmotne škode, kot ga je sama ocenila. V dopisu ni niti z eno besedo omenila soodgovornosti tožnika ali neutemeljenost zahtevka. Meni, da je s tem tožena stranka pisno priznala temelj v zvezi s tem odškodninskim dogodkom. Ker temelj ni bil sporen, je za ta dogodek izključno odgovorna njena zavarovanka. Z izplačilom je še enkrat potrdila svoje stališče, da glede temelja ni nobenega spora. Sodišče njegovega zahtevka že zato ne bi smelo zavrniti. Tožena stranka je zavarovalnica, ki se profesionalno ukvarja z zavarovalniškimi posli in če je v pisni formi sprejela temelj, bi to njeno pisno izjavo moralo sodišče spoštovati, saj je to dispozitivna pravica pravdnih strank, medtem ko gre za priznanje iz strogo specifične dejavnosti tožene stranka. Sicer pa meni, da sodišče ne bi smelo zahtevka zavrniti tudi iz razloga, ki ga navaja izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju. Sodišče na izvedeniško mnenje ni imelo pripomb. Tožena stranka je izvedencu sicer očitala, da naj bi povedal več, kot ga je sodišče vprašalo, tožnik pa je prepričan, da je izvedenec opravil svoje delo in pojasnil, kaj bi moral zavarovanec tožene stranke storiti, da do dogodka ne bi prišlo, kaj je storil in kako je prišlo do dogodka, saj je bilo vse to njegova naloga. Sodišče je najprej zavrnilo vse dokazne predloge tožnika, nato pa je zavrnilo zahtevek z obrazložitvijo na način, ki je nasproten odločitvi na obravnavi. Takšno postopanje po mnenju tožnika ni pravilno, ker postavlja tožnika v izrazito neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu, kot je povedalo Ustavno sodišče v odločbi Up 39/95, ko je obravnavalo ustavno pritožbo, v kateri je pritožnik uveljavljal kršitev 22. čl. Ustave. Načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku je izraz pravice do enakega varstva v postopku in stranki mora biti zagotovljena pravica predlagati dokaze, obveznost sodišča pa je, da pretehta relevantnost dokaznih predlogov in se opredeli do vseh bistvenih navedb, saj sicer krši določbe pravdnega postopka, kar ima za posledico nezakonito sodbo. Dejansko stanje je zato ostalo nerazčiščeno. Takšen postopek pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato tožnik predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti bilo vezano na izvensodno poravnavo, ki je bila sklenjena pred pravdo o odškodnini za ta škodni dogodek, so zmotne. Sodišče na poravnavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama pred pravdo, ni bilo vezano. Izvensodna poravnava ima naravo pogodbe. Iz poravnave, ki jo je tožnik vložil v dokazne namene, pa ne izhaja, da bi stranki sklenili pogodbo po členu 1089 ZOR o odškodninski odgovornosti tožnikovega delodajalca za škodni dogodek, v katerem se je tožnik poškodoval. Iz poravnalne izjave tožene stranke z dne 14.3.2000 izhaja samo, da je tožena stranka priznala tožniku v zvezi s telesno poškodbo, ki jo je utrpel 4.10.1997 na podlagi mnenja zdravnika cenzorja 450.000,00 SIT. Ta poravnava je toženo stranko pogodbeno zavezovala samo za plačilo tega zneska, za katerega se niti ne vidi, ali je plačan iz naslova nezgodnega zavarovanja ali zavarovanja odgovornosti. Vsekakor v tem odškodninskem sporu, kjer se je že v odgovoru na tožbo oporekala odgovornost tožene stranke, poravnava ni imela nobenega pomena. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe pravdnih strank moralo ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine glede temelja odškodninske odgovornosti, ki je bilo med strankama sporno in o njem razsoditi. To je z izpodbijano sodbo tudi storilo, saj je o temelju odškodninske odgovornosti odločilo na podlagi korektno izpeljanega dokaznega postopka, v katerem je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo drugače odločiti, ker naj bi to izhajalo iz izvedeniškega mnenja, niso utemeljene. Izvedenec posreduje sodišču svoja videnja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja daje sodišču tudi mnenje o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (člen 8 ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevaje ta procesna pravila tudi izvedeniško mnenje pri odločitvi o konkretni zadevi pravilno upoštevalo. Pojasnilo je, zakaj ni sledilo mnenju izvedenca v delu, kjer je opozoril na dokumentacijo delodajalca, ki se je glede preizkusa znanja iz varstva pri delu in požarnega varstva ter zdravniškega spričevala nanašala na čas po obdobju, v katerem se je zgodila obravnavana nesreča pri delu. Vse te okoliščine za odločitev v sporu niso pravno relevantne, saj niso v vzročni zvezi z nastalo poškodbo tožnika, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Tudi pritožbene navedbe, v katerih se tožnik sklicuje na odločbo Up-39/95, niso utemeljene. V tej odločbi se je Ustavno sodišče ukvarjalo z vprašanjem načela kontradiktornosti v pravdnem postopku. Ugotovilo je kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku, ker se je pravdno sodišče oprlo na izvedensko mnenje, izdelano v drugem sodnem postopku, v katerem pritožnik ni sodeloval kot stranka. Kršitev takšne pravice je ugotovilo tudi, ker je sodišče v določeni pravdni zadevi nepravilno štelo, da je vprašanje obstoja zahtevka po temelju že rešeno na podlagi pravnomočnih sodb iz drugih postopkov. V konkretni zadevi ni šlo za tak primer, zato je sklicevanje na to odločbo odveč. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povedalo, zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge. Na drugi strani sodbe je obrazložilo, zakaj zaslišanje prič M. M. in S. B., ogled kraja poškodbe in poizvedbe pri delodajalcu glede okoliščin same nezgode in morebitni zapisi inšpekcije dela niso potrebni. Presodilo je, da ti dokazi ne bi pripomogli k boljši razjasnitvi dejanskega stanja glede okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Iz okoliščin, ki jih je ugotovilo, predvsem iz izpovedi samega tožnika in jim pritožba ne oporeka, je zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, zato tudi ni sledilo predlogu za izdajo vmesne sodbe. Vmesna sodba se izda po 315. čl. ZPP samo v primeru, ko pride sodišče do sklepa, da je zahtevek utemeljen po temelju.

Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povedanega ugotavlja, da v prvostopenjskem postopku ni prišlo do kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, prav tako ni ugotovilo, da bi bil podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v pritožbi samo navržen, brez konkretizacije, na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).