1090. člen ZOR

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

1. Temeljni pogoj, da pride do dedovanja je, da obstaja zapuščina. Pri denacionaliziranem premoženju zapuščine pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ni, zato tudi zakon določa, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje je res uvedeno pred tem (s pravnomočnostjo prvega sklepa o dedovanju), vendar je uvedba dedovanja pomembna le za določitev kroga dedičev. 2. Po 104. členu ZD je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino.

Stranki gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Ta obračun ima zato pravno naravo zunajsodne poravnave.

Odločitev o plačilu temelji na med pravdo sklenjenim sporazumom, ki je opredeljen kot pogodba o poravnavi, saj so stranke medsebojni spor z vzajemnimi popustitvami odpravile z določitvijo konkretnih vzajemnih pravic in obveznosti. Navedena pogodba ima učinke novacije v smislu 348. člena ZOR, saj so stranke prejšnjo obveznost tožencev iz tožničinega deleža v družbi nadomestile z novo obveznostjo tožencev, to je z izplačilom deleža s plačilom konkretnega zneska.

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Odpoved pritožbi oziroma zahtevi za varstvo pravic pri delodajalcu, ima enake posledice, kot če pritožba oziroma zahteva ni vložena. To pa v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR pomeni, da manjka tudi procesna predpostavka za sodno varstvo.

Tožnik se je s toženo stranko lahko dogovoril, ne glede samega prenehanja, saj je do tega prišlo iz razlogov izven sporazuma, pač pa glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede višine nadomestila. Vsebinsko gre za pri sporazumu za poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena zakona o obligacijskih razmerjih, s katero sta soglašali obe stranki.

Odpravnina ni delavčeva neodtujljiva pravica, zato lahko delavec z njo prosto razpolaga. Tudi zakon o delovnih razmerjih v 36f členu ne določa ničesar, kar bi kazalo na neodtujljivost pravice do odpravnine. Zato sta nižji sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi odločili, da se je tožnica, ko je soglašala (vsebinsko gre za ponudbo - poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena ZOR, s katero sta soglašali obe stranki) s tem, da ji delovno razmerje preneha kot delavki, katere delo je postalo trajno nepotrebno, pravici do odpravnine lahko odpovedala.

Dogovor delodajalca in delavca o poravnavi "vseh" pravic iz delovnega razmerja ne obsega samo tistih bodočih pravic ali obveznosti, na katere stranki ob sklenitvi sporazuma nista mogli misliti ali jih pričakovati.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama sklenjeni Dogovor o poplačilu zahtevkov iz naslova neplačanih zavarovanih terjatev iz leasing pogodb z dne 21.1.1997 (v prilogi A11 in A12, v nadaljevanju: Dogovor) treba opredeliti kot poravnavo v smislu 1089. čl. ZOR. S tem, ko se je tožena stranka v Dogovoru zavezala tožeči stranki poplačati odškodninski zahtevek iz pogodbe o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, med drugim tudi iz leasing pogodbe št. 20-239/93 (pod zaporedno št. 19 priloge Dogovora), se pravna narava terjatve tožeče stranke, opredeljene s pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, ni spremenila. Tožena stranka je s tem dogovorom pripoznala zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (primerjaj 1. odst. 1090. čl. ZOR) in s tem pripoznala tožničino terjatev po temelju, njeno višino pa sta z omenjenim Dogovorom stranki opredelili na novo. S poravnavo sta torej stranki odpravili spor o upravičenosti tožničinega uveljavljanja odškodninskega zahtevka po pogodbi o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb. Spornosti temelja odškodninske terjatve tožena stranka torej po sklenitvi dogovora ne more

Če upravičene osebe iz 2. odstavka 360. člena ZGD niso uveljavljale razlogov ničnosti na način in po postopku, določenem v tem zakonu, jih sodišče po uradni dolžnosti ne sme upoštevati.

Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč sodna odločba, zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovorov, ki jih je podal prvi dolžnik. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka, zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe.

Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poravnavi ne vsebuje elementa odplačnosti. Vse revidentove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poravnave med strankama sklenjena oderuška pogodba, so zato neutemeljene.

Prvotno je šlo za plačilo toženčevih obveznosti po kreditni pogodbi, po med pravdo sklenjeni izvensodni poravnavi pa so bile prej sporne okoliščine urejene, tako da stranki pravic iz prejšnjega razmerja ne moreta več uveljavljati. Vsaka stranka lahko zahteva samo izpolnitev obveznosti iz poravnave.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Če sta stranki v sporazumu določili, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, velja, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, to tudi za plačo. Pismeno izražena volja tožnice te pravice ni izključevala, tožeča stranka pa razveljavitve tega sporazuma ni zahtevala. Zato je ob uporabi 71. člena ZOR pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo.

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.

1. Ne glede na sklenjeno izvensodno poravnavo o odškodnini za nesrečo pri delu, pripada oškodovancu pravica, da od povzročitelja škode zahteva večjo odškodnino, če je po sklenjeni izvensodni poravnavi prišlo do nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tem okoliščina, da se je oškodovanec s poravnavo odpovedal vsem nadaljnjim terjatvam, nima vpliva na to pravico. S poravnavo o odškodnini za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel, je zajeta lahko samo odškodnina za tiste škodljive posledice, ki so bile za stranki predvidljive v času sklepanja poravnave. Če je zatem prišlo do nepredvidljivega poslabšanja zdravja, lahko oškodovanec zahteva odškodnino, ki jo zaradi tega trpi, ne glede na to, da se je s poravnavo tej pravici odrekel. Zapisan dogovor o kritju vse škode oz. popolni poravnavi škode je potrebno razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo škodo in vse tiste posledice oz. bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno (1089. in 1090. ZOR-a), ne pa tudi za škodo izven teh okvirov. 2.Bivši udeleženec v postopku pred sodiščem združenega dela po uveljavitvi ZDSS nima položaja stranskega intervenienta, t

Pogodba o poravnavi, ki zajema tudi bodočo škodo zaradi izgube zaslužka, ni nična, če je oškodovancu že ob sklepanju take pogodbe znano, da zaradi invalidnosti ne bo zmožen za delo; če je ničen ta del pogodbe, je nična celotna poravnava.