1085. člen ZOR

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).

Tožena stranka ni banka. Zato je potrebno njeno zavezo, ki jo je podala v izjavi, presojati izključno v skladu z njeno vsebino, ne pa po pravilih, ki veljajo za bančne garancije o 1083. do 1088. člena ZOR-a. V primeru, da se veže garancija na osnovni posel pomeni to kavzalno garancijo, ne pa abstraktno.

Za garancijsko pogodbo je značilno, da je samostojna, neodvisna od veljavnosti kakšnega drugega pravnega razmerja (gre torej za abstraktnost glede garantiranega razmerja). Ker je garancija glede razmerja, katerega uspeh garantira, abstraktna obveznost, ugovori iz razmerja, za katera se garantira, v primeru garancije "brez ugovora" oz. "na prvi poziv" ne pridejo v poštev. Z vidika časovne veljavnosti predpisov, ki urejajo dopustnost sklepanja poslov, ki se glasijo na plačilo v tuji valuti, oziroma dopustnost plačevanja v tej valuti, je potrebno vprašanje, ali je obveznost veljavno nastala v tuji valuti, presojati po predpisih, ki so veljali v času nastanka obveznosti (sklenitve pogodbe). Odločiti o tem, ali je obveznost dopustno izpolniti v denarnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto, pa je treba vedno ob uporabi predpisa, ki velja v času sojenja.