1005. člen ZOR

Po 1005. členu ZOR več porokov za neki dolg odgovarja solidarno. To pomeni, da je upnik lahko terjal celotno terjatev od katerega koli poroka.

Porok, ki plača del dolga glavnega dolžnika, ima pravico terjati ustrezen del od drugih porokov, četudi se je ta (za isti dolg) kot porok zavezal posebej (kasneje).

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Drugi toženec je bil porok za obveznost glavnega dolžnika. Zato ni pravno pomembno, ali je v poroštveni izjavi F. d.d. za to družbo zapisano kaj drugega in kako je morebiten drugačen zapis treba razlagati. Ne gre namreč za porokovega poroka v smislu četrtega odstavka 1001. člena ZOR kot skuša uveljaviti revizija. Vsebina solidarnosti porokov po 1005. členu ZOR je enaka vsebini solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR, kar med drugim pomeni, da bi tožnica lahko tožbo vložila samo proti enemu od solidarno zavezanih porokov, torej tudi samo proti prvemu tožencu.

V sporni pogodbi sta nastopala dva "zastavitelja kot poroka" in bila glede na člen 8 pogodbe hkrati poroka. Dokazno breme, da je njuna obveznost skupno znašala 1/2, je bilo na toženi stranki. Iz 8. člena pogodbe, ki je podlaga obveznosti tožene stranke, ne izhaja, da bi bil dogovor glede odgovornosti za dolg med poroki drugačen, kot ga določa člen 1005 ZOR.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

V primeru, da tožnik zavaruje svojo terjatev iz posojilne pogodbe tako s poroštvom kot z zastavo, s tožbo pa uveljavlja zavarovanje iz naslova poroštva, se na podlagi izvršljive sodbe lahko tožnik v izvršilnem postopku poplača tako iz zastavljene nepremičnine kot iz vsakršnega drugega premoženja, ki je last porokov.