VSL sodba I Cp 3225/2015

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pisna oporoka pred pričami z dne 15. 10. 1991 N. N., umrle 2. 3. 2007, veljavna; na ugotovitev, da je tožnik na podlagi te oporoke dedič v izreku sklepa navedenih nepremičnin; zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo možen vpis lastninske pravice na ime (sedaj pokojnega) tožnika V. J., v roku 15 dni (II. točka izreka); zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima navedena pisna oporoka učinek veljavne oporoke; na ugotovitev, da je tožnik na podlagi te oporoke dedič v izreku navedenih nepremičnin; na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (III. točka izreka); ugotovilo, da je (sedaj pokojni) V. J. zakoniti dedič po pokojni N. N. in sicer glede nepremičnin navedenih v izreku, do ¼ (IV. točka izreka); zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je (sedaj pokojni) V. J. zakoniti dedič po pokojni N. N. glede nepremičnin navedenih v izreku, uperjen zoper tožence B. J., A. A., B. B. in C. C. (V. točka izreka); razsodilo, da so toženci T. J., K. J., D. D. in E. E. dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen vpis lastninske pravice pri njihovih solastnih deležih nepremičnin, kot so razvidne iz izreka, na ime (sedaj pokojnega) tožnika V. J. v roku 15 dni (VI. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2Zoper odločitev v III. točki izreka in v posledici zoper odločitve v IV., VI. in VII. točki izreka sodbe, so se pravočasno pritožili tožniki, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da bi sodišče moralo ugoditi prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila oporoka uničena z dejanjem nekoga drugega in ne z dejanjem zapustnice oziroma z njeno vednostjo, da je bila oporoka sestavljena v eni izmed oblik, predpisani z zakonom, dokazana pa je bila tudi njena vsebina. Menijo, da besedilo 99. člena Zakona o dedovanju (ZD) ne dopušča interpretacije, da bi lahko tretja oseba uničila oporoko z učinkom njenega veljavnega preklica. To lahko stori samo zapustnik sam. Tako kot nihče ne more po pooblastilu v imenu drugega zapisati oporoke, tako je tudi ni mogoče po pooblastilu uničiti. Uničenje oporoke po tretji osebi bi bilo morda lahko dopustno samo v primeru, kadar bi zapustnik takšno navodilo jasno izrazil tretji osebi iz razloga, ker zaradi objektivnih (zdravstvenih težav) oporoke ne bi zmogel fizično uničiti sam. Takšni razlogi pa v konkretnem primeru ne obstajajo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bila oporoka z dne 15. 10. 1991 po volji oporočiteljice uničena, saj naj bi N. N. jasno izrazila voljo in željo, da se oporoka uniči. Sodišče bi moralo bolj kritično oceniti izpovedbo priče F. F., na katero v celoti opira svoje ugotovitve. Tudi če bi bilo stališče sodišča, da je oporoko mogoče uničiti po pooblaščencu, pravilno, bi moralo sodišče ugotoviti, da toženci niso predložili pooblastila za uničenje oporoke. Na trditve tožnikov, da pokojna N. N. zagotovo ni podpisala odvetnici F. F. pooblastila za uničenje oporoke (zato to pooblastilo v tem postopku ni bilo predloženo), se toženci niso odzvali, teh trditev niso prerekali, neprerekana dejstva pa je potrebno šteti kot priznana. Tudi upoštevaje navedeno, sodišče ni imelo podlage za ugotovite, da je bila oporoka uničena po volji (po pooblastilu) zapustnice. Noben verodostojen dokaz ne prepričuje, da je zapustnica za uničenje oporoke pred svojo smrtjo vedela. Vsaj enako prepričljivo je na podlagi navedenega mogoče zaključiti, da je bilo uničenje oporoke posledica samovolje odvetnice F. F. Izpovedba priče F. F. ni verodostojna in prepričljiva, kar je zaradi konflikta interesov med pravdnima strankama, razumljivo. Njeno izpovedbo bi moralo sodišče obravnavati bolj kritično. Pokojni tožnik in zapustnica N. N. sta bila res v sodnem sporu glede veljavnosti izročilne pogodbe, nista pa bila sprta (protagonistka tega spora je namreč bila zaradi osebnih premoženjskih interesov prav toženka F. J.), kar so potrdile priče. Oporočna volja zapustnice ni bila, da vse deduje njena sestra, če bi bilo to res, potem ne bi bilo razlogov za ugoditev drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku. Argumentacija, s katero sodišče zavrne primarni tožbeni zahtevek, je zato v konfliktu z odločitvijo, da je pokojni tožnik zakoniti dedič zapustnice glede tistega premoženja, s katerim s kasnejšo oporoko ni razpolagala v korist F. J.

3Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za odločitev sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6Po določbah 77. člena ZD je treba dokazati, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. To je tožnik dokazal, pa tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Ni pa dokazal nadaljnjega pogoja, da je bila oporoka zapustnice (N. N.) pred pričama, z dne 15. 10. 1991, pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena. Pač pa je tožencem uspelo dokazati, da je izvirnik(e) oporoke zavestno uničila oporočiteljica preko druge osebe, po njenem naročilu, torej z njeno vednostjo in odobritvijo. To pa v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZD pomeni, da je oporoko preklicala in da torej ne velja več. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za (molčeči) preklic oporoke tudi tedaj, kadar oporočitelj oporoko uniči na način, da prečrta tekst, kot je bilo to v konkretnem primeru, pri čemer gre za preklic oporoke tudi tedaj, kadar (tudi na takšen način) oporoko uniči druga oseba, z vednostjo in odobritvijo oporočitelja. Tako ne samo sodna praksa(1), ampak tudi teorija.(2)

7Da je bila oporoka na ta način(3) dne 23. 3. 2006 uničena ne samo z vednostjo in odobritvijo, ampak po izrecnem naročilu N. N., je tudi za pritožbeno sodišče nesporno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in življenjska, skladna pa je tudi z določbo 8. člena ZPP in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Izpovedba F. F., upokojene odvetnice, ki je oporoko na takšen način uničila, je prepričljiva in skupaj z zapisnikom o uničenju oporoke z dne 23. 3. 2006, ne dopušča nobenega dvoma v resničnost njene izpovedbe, ne glede na to, da je bila odvetnica tudi prvotne toženke, sedaj pokojne F. J. (oporočne dedinje po oporoki z dne 8. 11. 2004) in ne glede na nepredložitev pooblastila omenjenega v zapisniku z dne 23. 3. 2006. Da pokojna ni želela, da bi bil pokojni tožnik V. J. (njen nečak) oporočni dedič, torej dedič po njeni volji, potrjuje tudi dejstvo, da je N. N. zoper V. J. sprožila pravdni postopek na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe z dne 15. 4. 1997, sklenjene v korist V. J. (in v pravdi tudi uspela), kar vse utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je postal dedič dela zapuščine na podlagi zakonitega dedovanja(4), na pravilnost takšnega zaključka ne more vplivati.

8Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): VSL I Cp 1640/2009; VS Hrv. Gž 299/78, Crnić, Zakon o nasljeđivanju, Zagreb 1982.

Op. št. (2): Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana 1962, stran 112; Zupančič, Dedno pravo, 1991, stran 137 (točka 372).

Op. št. (3): S prečrtanjem teksta preko druge osebe.

Op. št. (4): Saj z oporoko z dne 8. 11. 2004 pokojna s svojim premoženjem ni v celoti razpolagala v korist F. J.