VSC sodba Cp 74/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.
Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.355,20 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se določilo pisne oporoke med pričami, Moja poslednja volja - oporoka oporočitelja B. J., EMŠO ... z dne 16. 10. 2008, s katerim oporočitelj vso premično in nepremično premoženje zapušča vnukinji njegovega brata J. B. toženki R. K., K...., V., razveljavi. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med dedinjo in oporočno pričo F. K. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je sodišče ugotovilo, da je oporoka, v prvem odstavku neveljavna zaradi relativne nesposobnosti F. K. biti priča. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med toženko in F. K. v času nastanka oporoke pokojnega B. J. obstaja zunajzakonska zveza in se zaradi tega dejstva oporoka v določenem delu razveljavi, saj je pri oporoki sodelovala priča, ki ne bi smela sodelovati. Po 68. členu Zakona o dedovanju, se določena oseba ne šteje kot priča, glede tistih določb oporoke, s katerim je zapustnik naklonil njej ali osebi, s katerimi jo veže razmerje sorodstva ali svaštva v določenem četrtem kolenu in tudi v razmerju polne posvojitve. Pri tem pa je zakonodajalec želel eliminirati interes prič, da bi vplivale na voljo oporočitelja. Zunajzakonska skupnost, pa je po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, izenačena z zakonsko zvezo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, po svojem pooblaščencu. Pritožbo uveljavlja iz pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnice ni pomembno ali je na oporoki tudi podpis prisotnih prič F. K. in J. B., saj bi sodišče ne glede na formalna določila o sposobnosti biti priča moralo sklepati in odločati, da je listina, ki se izpodbija resničen in verodostojen odraz zapustnikove poslednje volje in na tej podlagi ugotoviti, da je takšna oporoka v celoti veljavna in zakonita. Ob tem pa tudi formalni pogoj, sposobnost biti oporočna priča v ničemer ni omajan ali kakorkoli izpodbit, zato je potrebno to sodbo razveljaviti in s tem zapustnikovi poslednji volji slediti, saj se v nasprotnem primeru nedopustno posega v njegovo poslednjo pravico, ki pa je glavni in temeljni namen, ki ga mora sodišče pri presojanju tovrstnih vprašanj upoštevati. S sodbo pa se posega v zapustnikovo poslednjo voljo. Tako se izkaže, da je edini interes tožnice iskanje procesnih napak, ki pa jih trditveno povsem neuspešno zatrjuje, saj vsebinskih ugovorov ni imela nikoli, kar kaže, da je vedela, da je vsebina oporoke dejanska poslednja volja zapustnika, ki pa jo očitno noče spoštovati. Nadalje navaja, da Zakon o dedovanju ne govori o izvenzakonskem partnerju, ki naj bi bil po zatrjevanju tožečih strank in odločitvi sodišča ravno F. K. F. K. ni bil ne zakonec, ne izvenzakonski partner tožene stranke, v času nastanka sporne oporoke. Izvenzakonska skupnost ima vse značilnosti zakonske skupnosti, zlasti skupno življenje, skupno gospodinjstvo, medsebojno pomoč in ekonomsko skupnost in intimno vezanost, kar se navzven kaže kot trajna življenjska skupnost in jo okolica kot takšno zazna. Tožena stranka kot tudi priča F. K. sta izpovedala, da v času nastanka oporoke nista bila v izvenzakonski skupnosti in sama nista dojemala njunega odnosa v smislu obstoja izvenzakonski skupnosti. Tožeča stranka, okoliščino obstoja zunajzakonske skupnosti ni konkretno ali decidirano trdila, niti to dokazala. Pri tem je izredno pomembno, da ni izkazano, da je med njima kadarkoli obstajala ekonomska skupnost. Občasno, priložnostno ali kakršnokoli drugo srečevanje ali vedenja dveh posameznikov s strani drugih oseb, z ničemer ne dokazuje obstoja kakršnekoli skupnosti. Toliko bolj, pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb 14. in 15. točke 339. člena, ko je brez trditvene podlage tožnika, nedopustno sklepalo na neka dejstva, ki niti niso zatrjevana, niti niso obstajala. Sodišče je kot ključen dokaz štelo za pričanje priče R., čigar pričanje pa le dokazuje, da jih je videl, z ničemer pa ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti. Tudi pravica do očetovskega dopusta, v nasprotju z navedbami sodišča ni niti na podlagi zakonskih določil o pravici do očetovskega dopusta, niti v teoriji, niti v sodni praksi okoliščina za sklepanja o obstoju zunajzakonske skupnosti, ampak se ta pravica pridobi le ob skupnem izvajanju nege otroka, kar lahko posameznika delata neodvisno od obstoja izvenzakonske skupnosti. Nadalje je sodišče navkljub izrecnemu in ostremu nasprotovanju v ponovljenem sojenju s strani tožečih strank predloženih dokazov, dopustilo izvedbo dokazov in nanje celo oprlo sodbo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost sprejete odločitve, saj je sodišče uporabilo napačen procesen in materialno pravni sklep. Ob tem gre poudariti, da je predložitev zapisnika, zaslišanja v kazenskem postopku Kpd 34/2008 s strani L., ki je očitno motiviran na strani tožeče stranke, kar kaže na njegovo neverodostojnost, po vsebini njenih pričakovanj nezakonito in nedopustno, saj obdolženčevi osebni podatki niso javni podatki. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je tožena stranka mnenja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica zmotne presoje posameznih izvedenih dokazov, s čemer je prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je domnevo in navedbe tožečih strank o obstoju izvenzakonske skupnosti, oprlo na izpovedbo G. R. Je pa priča R. s to izpovedbo izpovedal, da se je to dogajalo v začetku leta 2008 oziroma se točnega datuma, niti leta ne spominja. R. naj bi namreč na hodniku srečeval toženko in F. K. Omenjena priča se je pripravila na pričanje in je pričala točno tisto, kar ji je povedal odvetnik tožečih strank. Toženka je izpovedala, da med njim in K. ni obstajala zakonska skupnost na dan 16. 10. 2008, saj sta imela s K. vsak svoje življenjske ambicije in sta le prijateljevala, imata skupnega otroka, vendar njuno življenje nikakor ni zaživelo in odnosa ni smatrala kot izvenzakonsko skupnost, to je potrdil tudi priča K. K. je v času nastanka oporoke živel na S. ..., medtem, ko je toženka živela na K. R. ni bil ne prijatelj, ne znanec K. Bil je zgolj in edino le sosed, ki ni poznal njegovega življenja, saj ni ničesar izpovedal o življenju K., kot tudi ne toženke. To, da ju je videval skupaj pa ne izraža obstoja izvenzakonske skupnosti. Nadalje nikakor ne drži navedba sodišča, da je izvenzakonska skupnost med toženko in K. trajala do dne 25. 11. 2009, ko naj bi pred naslovnim sodiščem v zadevi N 558/2009, sklenila sodno poravnavo glede dogovora o varstvu in vzgoji otrok ter o preživnini in stikih. Sam sporazum ne dokazuje dejstvo, da je tistega dne razpadla izvenzakonska skupnosti, kajti splošno znano dejstvo je, da nekateri dlje časa po razpadu izvenzakonske zveze, ne uredijo medsebojnega odnosa in pravic povezanih z varstvom, vzgojo in stiki z otrokom. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo 24. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Določba 24. člena tega zakona se nanaša na očeta otroka, pa morebiti na zakonca, ali izvenzakonskega partnerja. Prav tako ni z obstojem izvenzakonskega statusa partnerja, povezano varstvo otrok. Tudi oprostitev plačila davka za podaritev poslovnega deleža družbi K., na podlagi notarskega zapisa, ne nakazuje na to, da je bil F. K. izvenzakonski partner tožene stranke, v času nastanka sporne oporoke. Sodišče ni obrazložilo zakaj ni verjelo izpovedi tožene stranke in priče F. K. in v čem so bile prepričljive in verodostojne priče tožeče stranke ter izpovedbe samih tožnic. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v tem v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Glede pritožbenih očitkov, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, to je 68. člen Zakona o dedovanju, se tožeča stranka ne strinja. Namen določbe 68. člena Zakona o dedovanju, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pri aktu testiranja izključiti vsakršno možnost vplivanja na vsebino oporoke vseh tistih, ki imajo po zakonodajalčevem prepričanju za to dovolj močan interes. Krog teh oseb je v omenjeni določbi določno opredeljeni, zato je oporočno določilo neveljavno, če se z njim kaj zapušča osebam, ki sodijo v zakonsko začrtan interesni spekter, sicer pa ne. Med te osebe pa zakon uvršča sodnika, ki je oporoko sestavil, priče pri oporoki ali prednike potomca in tako naprej. Sodna praksa je glede določila zakoncem teh oseb izoblikovala stališče, da gre le za zakonca sodnika, ki je oporoko sestavil in zakoncev oporočne priče. Pri tem pa je izvenzakonski partner oporočitelja, v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZD, izenačen z zakoncem. To velja tudi glede uporabe določbe 68. člena ZD. Navedeno pomeni, da če je oporočitelj z oporoko kaj zapustil zakoncu oziroma izvenzakonskemu partnerju priče pri oporoki, je takšno določilo oporoke neveljavno. Sam zakon torej določa posledice, v kolikor so podani v zakonu določeni pogoji in sicer je takšno oporočno določilo neveljavno, torej izpodbojno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, torej da je med toženko in F. K. v času nastanka oporek pokojnega B. J. obstajala zunajzakonska zveza, je nadalje na podlagi določbe 68. člena ZD tudi pravilno odločilo, da je oporočno določilo, s katerim je oporočitelj vso premično in nepremično premoženje zapustil vnukinji njegovega brata J. B., neveljavno in je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v tem delu v celoti ugodilo. Zato niso pravilne pritožbene navedbe tožene stranke, da je pri oporoki bistveno upoštevati poslednjo voljo oporočitelja in da formalna določila glede oporočnih prič nimajo vpliva na veljavnost in zakonitost oporoke. Bistvo določilo 68. člena ZD je izključiti vsakršno možnost vplivanja na vsebino oporoke in sam zakon določa, da ima kršitev te določbe za posledico neveljavnost določila oporoke, s katerim bi se to prepoved obšlo. Tako je že zakonodajalec določil, da je v primeru obstoja dejanskega stanu, opisanega v 68. členu ZD poslednja volja oporočitelja sporna, zaradi česar pa tudi takšno oporočno določilo neveljavno. Ker je v izpodbijani sodbi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, so v tem delu pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Nadalje podaja odgovor glede pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je odločalo brez trditvene in dokazne podlage. V tej zvezi navaja, da se je tožena stranka, na podlagi ustrezne trditve podlage o obstoju izvenzakonske skupnosti med toženko in oporočno pričo F. K., namreč spustila v obravnavanje tudi tega vprašanja. To je razvidno iz navedb in dokazov, ki jih je predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 6. 2. 2012 in tekom postopka na prvi stopnji, vse do izdaje prve sodbe. Že sodišče druge stopnje je odločilo, da je glede obstoja zunajzakonske skupnosti, potrebno izvesti predlagane dokaze v tej smeri in ugotoviti pravno relevantna dejstva o obstoju zunajzakonske skupnosti med oporočno dedinjo in oporočno pričo, ki bi vplivala na nedovoljeno razpolaganje iz oporoke z dne 16. 10. 2008. Glede na navedeno, je tožeča stranka v ponovljenem postopku povsem pravilno, glede na že obstoječo trditveno in dokazno podlago v spisu, zgolj ponovno povzela pravno relevantna dejstva in dokaze, ki so kazali na obstoj zunajzakonske skupnosti med toženo stranko kot oporočno dedinjo in na oporočno pričo K. F., katere posledice so na podlagi 68. člena ZD, neveljavnost določila oporoke z dne 16. 10. 2008. Na podlagi navedenih dejstev je očitek tožene stranke o neobstoju trditve in dokazne podlage neutemeljen in dejansko pomeni nedopustno polemiziranje s stališčem in napotilom višjega sodišča, na katerega je sodišče prve stopnje vezano. Nadalje daje odgovor na pritožbene očitke, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da ni izkazano, da je med njo in F. K. kadarkoli obstajala ekonomska skupnost. Sodišče prve stopnje je na strani 11 obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je verjelo priči D. L., ki je izpovedal, da je oče F. K. dne 30. 9. 2007 želel, da bi le ta dal ključ v posest F. K. in njegovi partnerki, ko sta urejala poslovni prostor v Nakupovalnem centru v V., ki ga je K. svetovanje d.o.o. najelo do F. s. P. s., pri čemer je L. štel toženko kot zunajzakonsko partnerko K. Na ekonomsko skupnost kaže torej dejstvo, da sta toženka in F. K. skupaj urejala poslovni prostor. Na naroku dne 3. 4. 2012 je tudi toženka sama izpovedala, da je bil poslovni prostor oddan v najem njej. Nadalje je sodišče tudi pravilno zaključilo, da na ekonomsko skupnost med toženko in K. kaže tudi dejstvo, da sta dne 4. 12. 2007 sklenila družbeno pogodbo, na podlagi katere je toženka stopila v gospodarsko družbo F. d.o.o. in da ji je F. K. podaril poslovni delež, le-tega pa je F. K. predhodno pridobil po razvezi zakonske zveze z U. K. K., na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, iz 3. člena družbene pogodbe pa izhaja, da je toženka osnovni vložek v družbi F. d.o.o. plačala s poslovnim deležem, ki ga je imela v družbi K. svetovanje d.o.o. v višini 50 % poslovnega deleža, pri čemer pa toženka in F. K. nista plačala davka na darilo. Sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da tudi dejstvo, da je bilo darilo oproščeno davka, kaže na obstoj zunajzakonske skupnosti. Glede izpovedbe priče R. tožena stranka pojasnjuje, da je jasno in resnicoljubno izpovedal, da so se na S. ... v V. dnevno srečevali s toženko in K. F. ter fantom, katerega imena se ni mogel spomniti, potem pa se je pridružil še naraščaj, to pa je bilo na začetku leta 2008, oziroma preden je gospa postala noseča. Priča je tudi natančno opisal sina toženke iz prejšnje zveze, ki je živel v stanovanju F. K. ter družinskega psa, zlatega prinašalca, ki so ga imeli, dokler se niso odselili. Odselili pa naj bi se po rojstvu otroka oziroma po tem, ko je ta shodil. Takšna izpovedba priče R. je po prepričanju tožeče stranke, skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi, ki v bistvenem delu, potrjujejo obstoj zunajzakonske skupnosti med toženko in F. K. kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi pravice F. K. do očetovskega dopusta pravilno, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi sklepalo na obstoj zunajzakonske skupnosti med toženko in F. K., v času nastanka oporoke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki določajo, da oče nima pravice do očetovskega dopusta, če otrok živi pri materi ali pri drugi osebi ter oče ne varuje in ne neguje otroka. Na podlagi dejstva, da je F. K. pripadal očetovski dopust v času od 6. 10. 2008 do 20. 10. 2008 in v zvezi z dejstvom, da sta toženka in F. K. 25. 11. 2009 podpisala dogovor o varstvu in vzgoji mld. otroka, preživnini in stikih iz česar izhaja, da je zveza med K. in toženko razpadla šele takrat, je sodišče pravilno ocenilo, da to dokazuje, da je v času nastanka oporoke, med toženko in F. K. obstajala zunajzakonska skupnost, ki je dne 25. 11. 2009, razpadla. Glede na dejstvo, da je bila sporna oporoka podpisana dne 6. 10. 2008, je torej F. K. z zahtevo za uveljavitev pravice do očetovskega dopusta in zahtevo za uveljavitev pravice do očetovskega nadomestila, ki jo je vložil dne 6. 10. 2008 torej že 10 dni pred nastankom sporne oporoke, priznaval in uveljavljal skupno življenje s toženko in njunim skupnim mld. otrokom. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno in v povezavi z ostalimi dokazi štelo kot pravno relevantno glede ugotavljanja obstoja zunajzakonske skupnosti med toženko in F. K. Glede seznama stanovalcev za stanovanje na naslovu S. ... pa je sodišče prve stopnje v obrazložitve izpodbijanega sodbe pojasnilo, da je ta seznam iz junija 2009, medtem ko je oporoka nastala 16. 10. 2008, torej še pred objavo seznama stanovalcev, zaradi česar sodišče sodbe na ta dokaz ni oprlo. V zvezi z izjavo F. K. in toženke pa po mnenju tožeče stranke, gre zgolj za način obrambe svojih pravic. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe na straneh 9-12 obsežno obrazložilo zakaj je prepričano o obstoju zunajzakonske skupnosti. Pri tem svoje odločitve ni oprlo izključno na en dokaz, temveč je presojalo vsak dokaz posebej in vse skupaj. Nadalje je po mnenju tožeče stranke predložitev zapisnika takšno dejstvo, ki ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Tožena stranka pojasnjuje, da z novimi dokazi, katerih izvedbo je predlagala v ponovljenem postopku ni bila prekludirana, saj jih brez svoje krivde, v prejšnjem postopku ni mogla predložiti. Sodišče prve stopnje je to pravilno tudi obrazložilo na strani 6 in 7 sodbe. V tej zvezi to sodišče prve ni storilo relativne bistvene kršitve določb ZPP. Glede dopustnosti in zakonitosti predložitve zapisnika o zaslišanju obdolženca K. F. tožeča stranka še pojasnjuje, da se sme v skladu s prvim odstavkom 128. člena ZKP vsakemu, ki ima upravičen interes, dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih spisov. Zaradi tega predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena v delu, ko pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje, ne glede na formalne pomanjkljivosti v zvezi z oporočno pričo F. K. moralo slediti poslednji volji pokojnega, zapisani v oporoki dne 16. 10. 2008 in da se tožeči stranki ne bi smeli skrivati za nekimi formalnimi pomanjkljivostmi iz oporoke. V tej zvezi je sodišče druge stopnje v sklepu opr. št. Cp 73/2013 z dne 16. maja 2013 že zapisalo, da ima nesposobnost prič za posledico izpodbojnost oporoke. Ratio določbe 68. člena pa je eliminirati interes prič, da bi vplivale na voljo oporočitelja. Po določbi 68. člena Zakona o dedovanju (ZD), se določena oseba ne šteje kot priča glede tistih določb oporoke, s katerimi je zapustnik kaj naklonil njej ali osebam, s katerimi jo veže razmerje sorodstva ali svaštva, v določenem četrtem kolenu in tudi razmerje polne posvojitve. Teh kogentnih določb tako ni mogoče obiti z enostavno trditvijo, da je potrebno spoštovati poslednjo voljo zapustnika in to absolutno, ne glede na formalne pomanjkljivosti iz oporoke. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena, utemeljeno pa na nepravilnost tega pritožbenega razloga opozarjajo tožeče stranke v odgovoru na pritožbo. V odgovoru na pritožbo tako pravilno navajata, da če je oporočitelj z oporoko kaj zapustil zakoncu oziroma izvenzakonskemu partnerju priče pri oporoki, je takšno določilo oporoke neveljavno. Sam zakon torej določa posledice, v kolikor so podani v zakonu določeni pogoji, in sicer je takšno oporočno določilo neveljavno, torej izpodbojno. Tožeči stranki pa sta izpodbijali to z navedbami, da je oporočna dedinja R. K. živela v zunajzakonski skupnosti z oporočno pričo F. K., pri tem pa je izvenzakonski partner v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZD, izenačen z zakoncem. To velja tudi glede uporabe 68. člena ZD.

Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločilo mimo trditvene podlage tožečih strank. V pritožbi, pritožnica ne pojasni katere navedbe glede obstoja zunajzakonske skupnosti tožeči stranki nista podali, da bi sodišče sodilo mimo trditvene podlage. Ta pritožbeni razlog je treba torej obrazložiti in ga ne zgolj pavšalno uveljavljati. V zvezi s trditvijo, da je oporočna priča živela v zunajzakonski skupnosti z oporočnim dedičem, je sodišče prve stopnje sledilo vsebini določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po kateri dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Prej omenjena določba drugega odstavka 10. člena ZD pa daje podlago, da je izvenzakonski partner izenačen z zakoncem in ima ta določba pravne posledice tudi na področju dedovanja. Sodišče prve stopnje je v točki 3 vse trditve, katere je v odgovoru na tožbo navedla tožena štelo, da so pravno relevantne za dokazovanje obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožeči stranki sta navajali, da sta na dan 16. 10. 2008 toženka in K. F. živela v skupnem gospodinjstvu, da sta živela skupaj v ekonomski skupnosti v kateri se jima je septembra 2008 rodil otrok, v letu 2007 sta ustanovila gospodarsko družbo F. d.o.o. na naslovu Š. ..., V. Prav tako sta kupila družinsko stanovanjsko hišo v V., v kateri živita skupaj z J. B. Iz matičnega lista rojstva za K. M. M., roj. 18. 9. 2008 izhaja, da sta kot starša vpisana R. K. in F. K.. Od leta 2007 sta družbenika gospodarske družbe F., podjetje za turizem, svetovanje in trgovino d.o.o., vsak od njiju z ustanovitvenim vložkom v višini 4.400,00 EUR. Leta 2008 sta skupaj z B. J. kupila družinsko stanovanjsko hišo na naslovu C. ..., ter je upoštevalo še ostale pravno relevantne okoliščine za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da je bila tožeča stranka prekludirana s predlaganjem določenih dokazov in ker jih je sodišče prve stopnje izvedlo, je s tem storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O vprašanju prekluzije se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo v točki 8 obrazložitve sodbe, kjer je obrazložilo zakaj sodišče šteje, da tožnici teh določenih pravno relevantnih dejstev, do prvega naroka nista mogli navesti brez svoje krivde in da tudi nista bili prekludirani z dokazi za ta dejstva. Pritožnica v pritožbi, substancirano teh procesno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi s trditvijo, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje elementov obstoja zunajzakonske skupnosti. V tej zvezi pa se sodišče druge stopnje pridružuje obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje o dokazanosti obstoju dejstev, za obstoj zunajzakonske skupnosti med toženko in K. F. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta imela v času sestave oporoke K. in pa tožnica skupnega mld. otroka, kateri se je rodil le nekaj dni pred sestavo oporoke. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta v omenjenem obdobju živela skupaj v stanovanjskem bloku, da je K. sam podal določene izjave, kot je vse to opisano v obrazložitvi sodišča prve stopnje o tem, da živi v zunajzakonski skupnosti s toženko ravno v tem obdobju in da je ta skupnost razpadla šele po datumu izdaje sporne oporoke in sicer to dokazuje sodna poravnava št. N 558/2009 z dne 25. 11. 2009. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj skupnega premoženja, kar je prav tako bistveni element za obstoj zunajzakonske skupnosti, kot je to obširno obrazloženo v sodbi, v točkah 22, 23 in 24 obrazložitve in je zato nato pravilen materialnopravni sklep, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče ugotavlja, da je med toženko in F. K. v času nastanka oporoke pokojnega B. J., obstajala zunajzakonska zveza in je zaradi tega dejstva oporoka neveljavna, saj je pri oporoki sodelovala priča, ki ne bi smela sodelovati. Zato je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je aktivno legitimirana stranka dokazala obstoj ekonomske skupnosti, skupnega prebivališča, skupnega gospodinjstva, ustvarjanja skupnega premoženja, da se jima v času te skupnosti rodil skupni otrok, na drugi strani pa je sodišče takšno njuno izjavljanje štelo kot takšno, da skušata z njim izboljšati svoj pravni položaj v zvezi z oteževanjem dokazovanja zunajzakonske skupnosti med njima, zlasti glede medsebojne čustvene navezanosti, ki sta jo hotela izključiti. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo obstoja nobene od okoliščin, ki bi pomenile neveljavnost zunajzakonske skupnosti. Tožeči stranki sta torej dokazali, da so izpolnjeni kumulativni pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti in nato pravne posledice obstoja za uveljavljanje neveljavnosti - razveljavitve konkretne oporoke z dne 16. 10. 2008, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje v točki 1 njegove odločitve.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih je tožena stranka sodbo izpodbijala in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena stranka je pa dolžna tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, saj s svojo pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je obširno in argumentirano podala odgovor na pritožbo. Zato ji pripada nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v znesku 1.096,00 EUR z 22 % DDV ter še 2 x po 20 % po tar. št. 6000 in tar. št. 6002, kar vse skupaj znaša 1.355,20 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna plačati tožečim strankam v roku 15 dni, po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.