51. člen ZD

ZD v 52. členu (enaka je tudi dikcija 30. člena) predpisuje način določitve vrednosti darila, in sicer, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Pritožnik pravilno opozarja, da že jezikovna razlaga ne pušča dvoma o tem, da zakon razlikuje dva časovna trenutka – trenutek daritve in trenutek zapustnikove smrti, pri čemer na prvega veže stanje darila, na drugega pa njegovo vrednost. Namen zakonodajalca je, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika – bodisi med živimi bodisi iz naslova dedovanja, gre pa za to, da posamezni dedič ne dobi več, kot tisti sodediči, ki so v enakem položaju glede na razmerje do zapustnika. Ker je temeljno načelo pri vračunanju daril načelo enakosti med dediči, je treba pri podarjenem denarju upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi (gre za stanje ob daritvi) in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti. Pri tem ne gre za plodove oziroma obresti, temveč le za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednost

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave, ker se presoja o tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oziroma nujni delež, kolikšna je vrednost zapuščine in ali in v kakšni vrednosti brezplačna naklonila je prejel od zapustnika, opravi po dednopravnih predpisih. Kakšna naklonila zapustnika se lahko upoštevajo, urejajo določbe ZD (1965) v poglavju o izračunanju nujnega deleža in razpoložljivega dela, zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril, to je v 33. in naslednjih členih ZD. V dedni delež se tako lahko vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Koristi od darovanih nepremičnin do zapustničine smrti se v dedni delež ne vračunavajo. Kar vse s strani zapustnice ni bilo dedičem darovano oziroma brezplačno naklonjeno, ni mogoče vračunati v dedni delež oziroma ugovarjati v dedni odpravek dediča.