VSL Sklep I Cp 404/2019

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je ob preizkusu mednarodne pristojnosti na podlagi 15. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju¹ sklenilo, da ni krajevno pristojno za odločitev o uvedbi zapuščinskega postopka po zapustniku, za katerega je v okviru podane trditvene podlage predlagateljic in dedinj ocenilo, da je imel ob smrti običajno prebivališče v Nemčiji.

2Dedinji po svojem pooblaščencu vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da bi moralo sodišče uporabiti ZD², ki v drugem odstavku 177. člena določa, da če zapustnik ob smrti ni imel ne stalnega ne začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je v tem primeru krajevno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, na katerega območju je zapuščina. ZD ne vsebuje določb o pristojnosti, na katere se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Zato bi moralo najprej raziskati in ugotoviti vse relevantne okoliščine v zvezi s krajevno pristojnostjo naslovnega sodišča in nato odločiti, a tega ni storilo. Zmotno se je izreklo za krajevno nepristojno in se sklicevalo na zapustnikovo prebivališče v Nemčiji. Ne drži ocena, da se je tam odvijalo tudi njegovo družabno življenje. Bil je slovenski državljan, tu je imel številne nepremičnine, pridobljene v postopku denacionalizacije, v občini ... je družinska grobnica zapustnika, ki jo je večkrat obiskoval, vzdrževal in plačeval stroške vzdrževanja. Enako je ravnal v zvezi s svojimi nepremičninami, ki so predmet tega zapuščinskega postopka. Na njih so poslovni objekti, zaradi katerih je bil večkrat prisoten v Sloveniji. Tedaj je prebival pri družinskih prijateljih v L. Pokopan je na pokopališču v .... To pomeni, da središče njegovih interesov in družabno življenje ni bilo le v Nemčiji, pač pa tudi v Sloveniji. Nerelevantno je dejstvo, da dedinji živita v Nemčiji. Ob njegovi smrti je bilo običajno prebivališče tudi v Sloveniji, ker se je večji del leta nahajal tudi v naši državi. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil kmalu po smrti pokopan v Sloveniji na pokopališču ... . Zato predlaga razveljavitev in odpravo sklepa.

3Pritožba je utemeljena.

4V okviru podane trditvene podlage predlagateljic je sodišče ugotovilo, da je imel zapustnik prijavljeno stalno oziroma začasno bivališče v Nemčiji, da je tam živel z ženo na istem naslovu, da je tam tudi umrl in da tam živi tudi druga predlagateljica, ki je zapustnikova hči. Predlagateljici sta sodišču predlagali uvedbo zapuščinskega postopka za nepremičnine v več k.o. v Republiki Sloveniji, navedli pa sta, da je zapustnik vseskozi živel v Nemčiji. Poziv sodišča dedinjama za posredovanje podatkov o morebitnem zapuščinskem postopku in premoženju v Nemčiji je ostal brez odziva (podatki na list. št. 31 spisa).

5Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za primer dedovanja s čezmejnim elementom. V takih primerih pa morajo slovenska sodišča najprej odločiti o svoji mednarodni pristojnosti. Šele nato se odloča o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti. Če slovensko sodišče ni mednarodno pristojno, se mora po uradni dolžnosti izreči za nepristojno. Mednarodna pristojnost je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi odstavek 18. člena ZPP³). Tudi pravno izhodišče sodišča prve stopnje za presojo mednarodne pristojnosti v obravnavani zadevi je pravilno. Primere dedovanja s čezmejnim elementom ureja Uredba o dedovanju, ki združuje določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja ter priznavanju in izvrševanju odločb. Gre za pravno zavezujoč akt v Republiki Sloveniji, ki se uporablja za odločanje o dedovanju po osebah, ki so umrle na ali po 17. 8. 2015, torej tudi za zapustnika, ki je umrl 17. 4. 2018. Pritožbeno naziranje o uporabi drugega odstavka 177. člena ZD je zmotno.

6Uredba določa pravila o mednarodni pristojnosti sodišča (4 - 11 člen Uredbe) v državah članicah v civilnih in nepravdnih postopkih na podlagi koncepta poenotenega dedovanja in osebne okoliščine običajnega prebivališča zapustnika ob smrti kot najprimernejše okoliščine za določitev pristojnosti. Sodišče, pristojno v skladu z uredbo, odloča v zapuščinskem postopku glede celotnega premoženja zapustnika (premičnega in nepremičnega), ne glede na to, kje se nahaja. Kot primarno navezno okoliščino za določitev pristojnega sodišča (in tudi za določitev prava, ki se uporabi za dedovanje) določa običajno prebivališče, ki ga je zapustnik imel ob smrti (4. člen Uredbe). Uredba ne opredeljuje pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti in tudi ne napotuje na pravo držav članic. Pri razlagi tega pojma je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU⁴. Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. To pomeni, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Za določitev običajnega prebivališča mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bil v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov glede na družino in svoje družabno življenje.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožbi, da je pri presoji običajnega prebivališča zapustnika relevantna okoliščina tudi dejstvo, kje je zapustnik bival z družino oziroma kje živita njegovi dedinji. Med merili, ki jih upošteva sodna praksa sodišča EU so na primer tudi kraj, kjer je bila oseba fizično navzoča, središče družinskega in socialnega življenja in tudi kraj, kjer živi večina zapustnikovih dedičev⁵. V pritožbi pa so prvič izpostavljena nova dejstva, za katera sodišče ob odločanju še ni vedelo in jih ni moglo presojati. Gre za trditve o izmeničnem življenju zapustnika tudi v Sloveniji. Upoštevaje zatrjevano slovensko državljanstvo zapustnika, ob nadaljnjem dejstvu, če je bila glavnina njegovega premoženja v Republiki Sloveniji, slednje lahko postane upoštevna okoliščina v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin pri določitvi običajnega prebivališča zapustnika (točka 24 preambule Uredbe o dedovanju). Podatkov o tem, ali je imel zapustnik premoženje tudi v Nemčiji oziroma o tem, ali premoženje, za katerega se predlaga uvedba dedovanja v Republiki Sloveniji, predstavlja njegovo glavno premoženje, v spisu še ni. Prav tako v spisu še ni podatkov, ali je bil zapuščinski postopek po zapustniku morda že uveden v Nemčiji. Na obe okoliščini je bilo sodišče pravilno že pozorno, a ju zaradi neodzivnosti dedinj doslej še ni ugotovilo. Zato se nakazuje, da je tudi njegova ocena o določitvi običajnega bivališča zapustnika za zdaj preuranjena.

8Ker mora sodišče preizkus opraviti po uradni dolžnosti, za zdaj pa še niso popolno ugotovljena pravno odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo z dedinjama podrobneje ugotovilo relevantne okoliščine o tem, kje je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9Če bo ponovno ugotovilo, da je bilo zapustnikovo običajno prebivališče v Nemčiji, naj najprej odloči o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča (15. člen Uredbe o dedovanju). Šele če se bo izkazalo, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje o zadevi, se bo v nadaljevanju postavilo vprašanje o krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje, o kateri je zmotno odločilo v izreku izpodbijanega sklepa.

¹ V nadaljevanju: Uredba o dedovanju
² Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS št. 15/1976 s spremembami
³ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami
⁴ dr. Tjaša Ivanc v: Vpliv evropske uredbe o dedovanju na slovensko dedno pravo - nič novega ali leži kaj pod površino?, Pravna praksa, 2014, št. 9, stran 22 in dr. Judita Dolžan in prof. dr. Claudija Rudolf: Uredba o dedovanju v teoriji in praksi, Pravosodni bilten 2/2017, M.P, Cip, Ljubljana, stran 35 in naslednje.
⁵ dr. Tjaša Ivanc, kot zgoraj, opomba št. 4.