1. člen ZC

V obravnavani zadevi bi zastavitev čekovnega blanketa pridobila premoženjsko vrednost - postala ček - šele v trenutku, ko posojilojemalec ne bi pravočasno vrnil posojila, saj bi takrat tožeča stranka izpolnila vse manjkajoče sestavine. V tem primeru pa opisano pravno razmerje ne bi imelo več elementov zastavne pravice, temveč zgolj obliko načina poplačila neporavnane tožnikove terjatve, pri čemer bi takrat ustvarjeni ček služil samo še kot poplačilno sredstvo. Opisana situacija pa ne ustreza več dejavnosti zastavljalnic, temveč je šlo za nedovoljeno dajanje posojil, za katero pa tožeča stranka ni bila registrirana.

Obsojenec je z lažnivim prikazovanjem izmamil od oškodovancev podpisane čekovne blankete kot pogoj, da jim bo sploh uredil posojilo. Ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in ne kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, se vprašanje, ali je šlo pri podpisanih čekovnih blanketih za ček po določbah Zakona o čeku, ne nanaša na enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. Bistvo je, da mora navedbe pritožbe presoditi. Če tega glede navedb o odločilnih dejstvih ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni mogoče zatrjevati, da je bilo sodišče pristransko, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj utemeljenost le-teh sodišče presoja v skladu z merili, ki se nanašajo na relevantnost in verjetnost predlaganih dokazov. Pri tem je odločilnega pomena vsebina dokaza(ov) in pomembnost dejstva(ev), ki se z njim dokazuje(jo), ne pa število predlaganih dokazov, ki jih je sodišče na predlog strank sprejelo ali zavrnilo. Le po tem merilu je torej mogoče presojati, ali je bilo sodišče v tolikšni meri nedovzetno, v konkretnem primeru do dokaznih predlogov obrambe, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot pristransko. Kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ je dokončano, ko storilec, ki ni upravičeni imetnik, takšen čekovni blanket podpiše in

Ker prvotožena stranka kot imetnik tekočega računa in trasant ni imela kritja na svojem tekočem računu, je tožeči stranki z izkupom čekov nesporno nastala škoda. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa ne zadostuje zgolj dejstvo nastanka škode, pač pa mora biti njen nastanek v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem povzročitelja. Po teoriji pravnorelevantne vzročnosti pridejo v pravu v upoštev le tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Po 2. odst. 4. čl. ZČ mora trasant, ki izda nepokrit ček, imetniku čeka dati popolno odškodnino. Imetnik čekov je po njihovem izkupu postala tožeča stranka.

Tudi nepristni ček je ček. Odškodninsko odgovornost za škodo nastalo z njegovim izkupom določa 9. točka prvega odstavka 23. člena ZC.

V primeru dvoma, ali ima toženka čekovne blankete v posesti, je treba tožbeni zahtevek za njihovo izročitev zavrniti. Pri tem ni relevantno stanje v času vložitve tožbe, temveč v času odločitve - sodišče prve stopnje namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, ki ga ugotovi ob zaključku glavne obravnave. Dvom pa obstaja tudi o tem, ali so čekovni blanketi izpolnjeni in sploh so ček oziroma vrednostni papir. Če ček nima bistvenih sestavin, med katerimi je tudi podpis trasanta, ne velja za ček (3. čl. v zvezi s 1. čl. Zakona o čeku) in torej tudi ni mogoče začeti postopka amortizacije (14. tč. 23. čl. Zakona o čeku v zvezi z 90. čl. Zakona o menici).

Pri vnovčitvi čekov fizičnih oseb za katere sicer velja v celoti zakon o čekih je potrebno upoštevati tudi določbe, ki se nanašajo na plačilni promet.