VSL Sklep I Cp 3287/2016

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi fizičnega napada nanj in izrečenih besed, iz naslova telesnih bolečin 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 500,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin 300,00 EUR, iz naslova kršitve osebnostne pravice pa 200,00 EUR) z obrestmi. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 41,92 EUR z obrestmi.

2Zoper tako odločitev se pritožujeta tožnik in toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, saj je prenizko odmerilo odškodnino za nastalo škodo. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Toženka pa predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe v obsodilnem in posledično stroškovnem delu ter vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

3Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da sodba glede njegovega prispevka k škodnemu dogodku nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče sicer navaja, da je prispeval k dogodku, a pri tem ne pove, s kakšnim dejanjem, niti ne ovrednoti soprispevka. Sodišče je povsem prezrlo tudi druge izrečene žaljive izjave s strani toženke. Toženka mu ni očitala le, da je slab oče, pač pa tudi, da je hudič in kurba hudičeva, o tem pa v sodbi ni nikakršnih razlogov. Zaradi teh izjav je bil močno prizadet. Sodišče prve stopnje pa je tudi prenizko odmerilo odškodnino za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti. Ni upoštevalo načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Enako velja za dosojeno odškodnino iz naslova dobrega imena in časti v posledici fizičnega napada in izrečenih besed, da ni dober oče. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Opozarja, da bi moralo sodišče tudi toženkine stroške odmeriti od vrednosti vtoževanega zneska, to je od 3.000,00 EUR, njemu pa priznati stroške izvedenca, upoštevajoč 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP.

4Toženka v pritožbi obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer opozarja tudi na bistvene kršitve določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo in upoštevalo plačilnega naloga in sodbe, iz katerih izhaja, da tožniku niso bile ob spornem škodnem dogodku prizadejane očitane poškodbe. Sodišče sploh ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni upoštevalo. Ti dokazi tudi potrjujejo dvom v verodostojnost priče F. Sodišče prve stopnje glede na izpovedi v postopku in v prekrškovnem postopku zmotno razume tožnikovo izjavo, da na kraju dogodka ni ugotovil nobenih poškodb. Opozarja na njegovo izpoved glede mesta zatrjevanega udarca v glavo. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe priče D., da tožnik ob intervenciji ni bil kakorkoli drugače poškodovan, in nedopustno odreka verodostojnost izjavi priče T. S. Samo dejstvo, da sta v sorodstvenem razmerju, ni podlaga za neupoštevanje njene izpovedi glede očitanega protipravnega ravnanja. Tudi izjavi tožnikovih staršev iz enakega razloga ni upoštevalo, čeprav potrjujeta, da toženka tožnika ni udarila v glavo oziroma vsaj tega nista videla. Sodišče ni navedlo nikakršnih razlogov, zakaj ni opravilo zaslišanja priče dr. G. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi medicinska dokumentacija ne potrjuje, da je zatrjevane poškodbe povzročila toženka, to je stvar ugotavljanja sodišča, ne pa izvedenca. Toženka je tožnika zgolj pocukala za lase. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku, ne opredeli vrednostno višine soprispevka, zato se sodbe tudi v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik ni dokazal, da bi bile duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico takšne intenzivnosti in dalj trajajoče, da bi utemeljevale denarno odškodnino. Sploh ni opredelil intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin. Tožnik tudi ni trdil, da je očitani poseg v javnosti povzročil odziv. Okoliščina, da se je dogodek pripetil na javnem mestu, pa še ne pomeni, da je bil poseg v osebnostno pravico dovolj intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine. Izrečene besede, da ni dober oče, pa tudi glede na okoliščine, v katerih je prišlo do spora med pravdnima strankama, ne predstavljajo objektivne žaljivosti. Sodba v delu, ki se nanaša na razžalitev dobrega imena in časti, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. K pritožbi prilaga dve pisni izjavi novih prič, B. P. in A. P. Pojasni njuni vsebini in zakaj ju brez svoje krivde ni mogla pridobiti že prej.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da sta v pritožbi priloženi izjavi dveh prič pritožbeni novoti, ki ju sodišče ne sme upoštevati, sicer pa sta neresnični. Predlaga zavrnitev toženkine pritožbe.

6Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Predmet tožbenega zahtevka je obveznost toženke za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi udarca v glavo in opraskanju po vratu, ter z izrečenimi nespoštljivimi besedami ob sporu glede prevoza otrok domov. Pogoji za nastanek odškodninske obveznosti in porazdelitev bremena dokazovanja izhajajo iz določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik mora dokazati nastanek škode, da je ta posledica toženkinega nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja ter vzročno zvezo med toženkinim nedopustnim oziroma protipravnim ravnanjem ter nastalo škodo. Iz navedenega določila izhaja domneva krivde povzročitelja škode, ki pa jo lahko izpodbija z nasprotnim dokazom.

9Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je toženka v prepiru glede prevoza otrok domov, v katerem je bila poleg pravdnih strank vključena tudi toženkina hči, ki je bila tedaj v postopku razveze zakonske zveze s tožnikom, fizično napadla tožnika, pri čemer ga je s pestjo ne ravno močno udarila po glavi in ga opraskala. Pri tem je, kot utemeljeno opozarjata pritožnika, neredilo nekaj napak v dokaznem postopku¹ , kot tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

10Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o načinu nastanka poškodb in o tem, ali jih je povzročila toženka, oprlo na zdravstveno dokumentacijo in izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroške dr. G. ter izpoved priče F., pri čemer je pojasnilo, zakaj mu je verjelo in zakaj ni verjelo staršem tožnika ter možu in hčerki toženke, ki so izpovedovali različno. Kot pravilno opozarja toženka, izpodbijana sodba ne vsebuje celovite dokazne ocene vseh dokazov. Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi. Dokazna ocena mora biti preverljivo obrazložena. Vsebovati mora primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP). Selektivno upoštevanje in ocenjevanje dokazov ni v skladu z uzakonjenim načelom. Potrebna je strukturalna analiza dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom in navedbo dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti argumenti racionalno prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Sodišče pa se sploh ni opredelilo do plačilnega naloga in sodbe (priloge B1, B2, B5), s katerima je toženka dokazovala, da tožnika v spornem dogodku ni poškodovala na način kot zatrjuje (z udarci v glavo in opraskanjem), kot tudi (ne)verodostojnost in celotno vsebino izjave v tem postopku zaslišane priče policista F. Sodišče je sicer tudi te listine povzelo v dokazni sklep, a je izostala sleherna obrazložitev, zakaj jih ni upoštevalo. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja na izpoved policistke D., ki je tudi opravila intervencijo. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo njeno izjavo, da ni zaznala, da bi bil tožnik v spornem dogodku poškodovan. Argumentacija glede neverodostojnosti prič, tožnikovih staršev in toženkinega moža, ki so dogajanje opazovali z daljave, in toženkine hčere, ki je bila v sporu neposredno udeležena, ni prepričljiva. Čeprav gre za sorodnike pravdnih strank in so izpovedovali različno, je treba njihovo izpovedbo kritično presoditi. Sorodstveno razmerje med strankama in posameznimi pričami še ne pomeni, da so njihova pričanja a priori brez vsake vrednosti. Sodišče pa ni naredilo, kar zadeva vprašanje očitanega protipravnega ravnanja toženke, nikakršne dokazne ocene teh prič v povezavi z drugimi dokazi.

11K pritožbi priloženi pisni izjavi dveh novih prič, B. P. in A. P. z dne 4. 10. 2016 (list. št.193, 194), predstavljata dopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da pritožnico sankcija prekluzije ne more zadeti, saj je pogoj pritožničine nekrivde v konkretnem primeru izkazan. Toženka je izvedela za priči in njuni izjavi šele po izdaji sodbe, ko je tožnik pričama razlagal o sporni zadevi in okoliščinah primera, kar potrjujeta priči v izjavah.

12Utemeljeno pritožbi opozarjata tudi, da sodbe glede soprispevka tožnika ni mogoče preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da je tožnik prispeval k nastali škodi z verbalnim napadom, a ne ovrednoti višine soprispevka, prav tako iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče pri odmeri odškodnine (iz obeh vtoževanih vrst škode) upoštevalo soprispevek ali ne.

13Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je prisodilo 500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je vtoževal 3.000,00 EUR, torej višjemu tožbenemu zahtevku ni ugodilo. V izreku izpodbijane sodbe zavrnilnega dela ni. To bi bilo sicer mogoče odpraviti tudi s pomočjo instituta poprave ali dopolnitve sodbe, a pritožbeno sodišče ne vrača zadeve prvemu sodišču, saj ugotavlja, da pritožnika utemeljeno izpodbijata sodbo iz drugih razlogov.

14V zvezi z odškodnino iz naslova posega osebnostno pravico do časti in dobrega imena je tožnik trdil, da mu je toženka ob prepiru očitala, da je slab oče, da je hudič in kurba hudičeva. Sodišče pa se je izreklo le o prvem očitku. Tako izpodbijana sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov glede drugih očitkov. Zato je tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

15Toženka pravilno izpostavlja, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice manifestirati v obliki pravno priznane škode - v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina za duševne bolečine se priznava le, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. Tudi o tem sodba nima razlogov, gre pa za odločilno dejstvo. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je pojem žalitve pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Vsaka izražena nespoštljivost ali nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Treba je upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Čast pomeni občutek lastne vrednosti, dobro ime pa ugled, kot ga uživa oseba v družbi. Zgolj okoliščina, da se je dogodek zgodil na javnem mestu, ne daje podlage za denarno odškodnino.

16Vse opisane pomanjkljivosti so povzročile dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje. Odločitev višjega sodišča temelji na prvem odstavku 354. člena ZPP. Zagrešene kršitve določb pravdnega postopka so takšne narave in obsega, da jih višje sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank do izjave in pritožbe.

17Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti v pritožbi na novo predlagana dokaza, opraviti dokazno oceno vseh v predhodni obrazložitvi omenjenih dokazov in po metodoloških napotkih, ki jih vsebuje 8. člen ZPP, v okviru pravilne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 131. člena in 179. člena OZ), upoštevajoč vse okoliščine primera, izdelati celovito dokazno oceno in obrazložiti svojo odločitev z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih. Pozorno naj bo na pravilno oblikovan izrek odločbe (v primeru ponovne delno ugoditve tožbenemu zahtevku).

¹ Prim. J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba UL RS in GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 91-93.