VSL Sodba I Cp 3005/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe kot tudi podrednega na ugotovitev ničnosti.

2Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP po odvetniku izpodbija tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi vztraja, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, odločitve o zavrnitvi predloga ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče odstopilo od izvedbe dokaza z postavitvijo sodnega izvedenca. Napačno je uporabilo materialno pravo, ker institut čezmernega prikrajšanja roka, na katerega se sklicuje, sodišče, ne pozna. Sodišče je sledilo priči S., čeprav je izpovedba tožnika bolj prepričljiva in logična. Nenazadnje je tudi priča S. govorila o posojilu. Tudi v delu, ki se nanaša na fiktivnost pravnega posla, je sodba obremenjena s kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To potrjuje tudi obrazložitev v 24. točki sodbe sodišča prve stopnje, ko sodišče dopušča možnost, da verjame tožniku. Pritožnik vztraja, da so njegove trditve dokazane, da je predmetna pogodba oderuška. Izkazal je, da je toženec vedel za stisko tožnika, ker sta oba starša umrla zaradi alkoholizma in njegovo mladost, čeprav to zanika. Element oderuškosti je že navzven viden, potrdil bi ga tudi sodni izvedenec. Toženec je vedel, da je tožnik v stiski in neizkušen, saj povprečno skrben udeleženec takšne pogodbe ne bi sklenil. Zaradi pomanjkljive obrazložitve v izpostavljenih delih pritožbe, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

O pogojih za izdajo zamudne sodbe:

5Tožba s pozivom na odgovor je bila tožencu vročena 22. 6. 2015 (povratnica na str. 33). Toženec je znotraj 30-dnevnega roka, 8. 7. 2015 vložil odgovor na tožbo, zato prvi komulativni pogoj za izdajo zamudne sodbe v smislu 318. člena ZPP ni izpolnjen. Navedeno sledi tudi iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

O neizvedbi dokaza z izvedencem cenilcem:

6Da je mogoče govoriti o oderuški pogodbi, morata biti podana kumulativno tako subjektivni kot objektivni (nesorazmerje dajatev) element. Ker po mnenju sodišča prve stopnje tožniku ni uspel dokaz, da je toženec vedoma izkoristil stisko (finančno) in nezadostno izkušenost ter lahkomiselnost tožnika, ni zadostil prvemu kumulativnemu pogoju, zaradi katerega bi bilo mogoče govoriti o oderuški pogodbi in izvedba dokaza z izvedencem cenilcem ne bi mogla prinesti za tožnika ugodnega rezultata. Odločitev sodišča, zakaj dokaza z izvedencem cenilcem ne bo izvedlo, je obrazložena v 14. točki.

O pravici zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi prevare in čezmernega prikrajšanja:

7Pritožba vztraja, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, ko je o razveljavitvi pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika odločilo, da je tožnik enoletni rok za izpodbijanje pogodbe zamudil. Takšno materialnopravno stališče pritožbe je napačno. Po drugem odstavku 118. člena OZ (čezmerno prikrajšanje) pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve) ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine, in sicer, da je bila sporna pogodba sklenjena 23. 12. 2013, (z aneksom je bil spremenjen, samo datum izročitve nepremičnine v posest in ugotovitev dneva dejanskega plačila), zato bi moral pritožnik tožbo na razveljavitev pogodbe z aneksom zaradi čezmernega prikrajšanja vložiti najkasneje do vključno 23. 12. 2004. Ker jo je vložil po izteku enoletnega roka, 14. 4. 2015, je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Iz 13. točke sledi, da se je pritožnik razlogov, ki bi lahko bili podlaga za tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi prevare, zavedal 27. 12. 2013, zato bi tožbo moral vložiti najkasneje do 27. 12. 2014. Zahtevek za razveljavitev, ki ga tožnik utemeljuje s trditvami o čezmernem prikrajšanju in prevari, je prepozen in zato pravilno zavrnjen.

8Tožnik je ničnost kupoprodajne pogodbe temeljil na trditvah, da je kupoprodajna pogodba navidezna v smislu določila 50. člena OZ in oderuška v smislu 119. člena OZ.

O fiktivnosti pravnega posla:

9Tožnik v tožbi navaja, da je bilo med pravdnima strankama izrecno dogovorjeno zavarovanje vrnitve posojila s predmetnim stanovanjem, pri čemer ni bil nikoli namen, da pride do dejanske kupoprodaje oziroma da naj bi posojilo predstavljalo kar kupnino. Sklenjena kupoprodajna pogodba naj bi bila zato fiktivna. Navedenim trditvam je toženec obrazloženo nasprotoval (stran 36 in 37) in navedel, da kupoprodajna pogodba ni bila samo sklenjena, ampak so bile plačane tudi vse davčne obveznosti in kupnina ter da je bila pogodba pred tem sestavljena in podpisana pri notarju. Dogovor med pravdnima strankama je bil prodaja stanovanja, nikakor pa ne posojilo in zavarovanje z nepremičnino. Toženec ni imel namena posojati denarja, ampak je stanovanje kupoval za svojega nečaka, ki študira v L. Dolgoročno pa zase, ko bi se vrnil iz K.

10Zavajujoča in v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu je pritožbena navedba, da je sodišče dopustilo možnost, da so trditve tožnika, da je želel skleniti posojilno pogodbo, resnične in da je nerazumljivo, zakaj sodišče sledi priči S., čeprav je tudi ta priča govorila o posojilu.

11Sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve ni zapisalo, da verjame izpovedbi tožnika, ampak da mu verjame, da si je želel posojilo, ker ga ni mogel dobiti, se je s tožencem dogovoril za prodajo stanovanja in takšno pogodbo tudi sklenil. Odločitev sodišča je mogoče preveriti. Sodišče očitane protispisnosti ni zagrešilo.

12Dokazno breme, da je šlo za fiktivno pogodbo (50. člen OZ), ki je prekrivala posojilno, je bilo na tožniku. Tega dokaznega bremena ni zmogel. Ne le da je temu nasprotovala toženec ob zaslišanju, to je potrdil tudi notarski pomočnik, ki nima interesa za izid te pravde, zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe zaradi fiktivnosti pravnega posla. Pritožba vztraja, da je bila tožnikova izpovedba jasna, prepričljiva, logična in resnična ter da bi zato sodišče prve stopnje moralo verjeti, a nekritično prezre, da je tožnik izpovedal, da je potreboval 40.000 EUR za posel, ki naj bi ga izpeljal z V., da je V. toženca k njemu pripeljal kot osebo, ki naj bi mu posodila denar in po tem tožnika spremljal k notarju in na banko, kjer je tožnik denar dvignil in ga V. brez kakršnegakoli potrdila izročil. Ne gre prezreti, da prisotnosti V. nobena od zaslišanih prič, niti toženec ni potrdila, tožnik pa tudi ni zagotovil njegove navzočnosti na naroku, čeprav se je k temu zavezal. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ne napotuje na zaključek, da je tožnikova izpovedba prepričljiva, logična in resnična.

13Notarski pomočnik S., ki je sestavljal prodajno pogodbo, ki sicer nima lastnosti notarske listine, je izpovedal, da je tožnik potreboval denar. Da je pričakoval, da si ga bo izposodil, da pa je toženec želel stanovanje kupiti in da sta se dogovorila, da se sestavi prodajna pogodba, po kateri bo tožnik ostal v stanovanju za določen čas. Priča S. je izrecno zanikala, da bi se pogovarjali o zavarovanju posojila, ampak da je bilo ves čas govora o prodajni pogodbi. Pogodbena cena je bila nizka, a takrat so že daljši čas cene nepremičnin padale. Stranki sta bili o vseh sestavinah pogodbe sporazumni in se v zvezi z njeno vsebino nista prav nič prerekali in sta pogodbo potem, ko sta jo prebrali, tudi podpisali.

14Ker ni bilo ugotovljeno, da je bil namen pravdnih strank skleniti drugačno pogodbo od zapisane (kupoprodajne), je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravila o neučinkovanju navidezne pogodbe med pogodbenima strankama iz prvega odstavka 50. člena OZ. Iz zapisa v pogodbi izhaja, da je šlo za kupno pogodbo, določena je bila kupnina, ki jo je toženec neposredno po podpisu pogodbe tudi dejansko nakazal na račun tožnika. Na podlagi sklenjene pogodbe je bil po plačilu davčne obveznosti prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi realiziran. Nenazadnje je tožnik ob podpisu aneksa tožencu izročil ključ stanovanja. Plačilo kupnine, davka in izročitev ključa stanovanja potrjujejo zaključek, da je bila sklenjena prodajna pogodba.

O oderuštvu:

15Po prvem odstavku 119. člena OZ je pogodba nična, če kdo izkoristi težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (oderuška pogodba). O takšnem primeru govorimo, če sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element oderuštva. Bistvena značilnost oderuštva je prav subjektivni element, po katerem mora biti oderuštvo posledica zavestnega ravnanja, namen ustvariti nesorazmerno korist pa mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi stranki, ki je šibkejša in ranljiva.

16Nesporno je, da se pravdni stranki pred ogledom stanovanja nista poznali. Iz trditvene podlage tožbe ne sledi, da bi bilo tožencu, ki je po poreklu iz B. in živi v K., znano, kakšne so cene stanovanj v L. Tožnik je tožencu po lastni izpovedbi povedal, da je brez staršev, da se preživlja kot študent s pokojnino, ki jo dobiva po materi, ter da potrebuje denar, ki ga bo vložil v posel. Pritožbeno sodišče se pridržuje navedbam toženca v odgovoru na pritožbo, da tožnik z lastno izpovedbo ni izkazal nikakršnega stanja stiske ali nesposobnosti razumeti svojega ravnanja, ker je jasno izpovedal, da je hotel denar, ki ga bo investiral v posel z neko tretjo osebo. Denarja torej ni potreboval za zagotovitev svoje eksistence. Ob sklepanju pogodbe je bil tožnik opravilno sposoben in star 23 let. Sodeloval je tako pri podpisu prodajne pogodbe 23. 12. 2013 kot štiri dne kasneje pri aneksu k prodajni pogodbi. Sredi marca 2014 (13. 3. 2014) je obiskal odvetnika, ker je želel pogodbo razvezati, pa vendar vse do aprila 2015, dokler toženec ni vložil tožbe na izselitev iz stanovanja, ni vložil tožbe na razveljavitev pogodbe, niti v tem postopku ni dokazal, da bi kogar koli, ki je sodeloval v tem poslu, kazensko ovadil. Denarja tožencu ne more vrniti, pravi sam, ker ga je izročil V., ki posla še ni realiziral. Dokazov o obstoju V., razen lastne izpovedbe, do zaključka obravnave na prvi stopnji ni zagotovil.

17Bistveni del pritožbe se pravzaprav nanaša na nezadostno izkušenost in lahkomiselnost ter stisko tožnika. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ki je v času sklepanja pogodbe prejemal pokojnino v višini 700 EUR, pri 23-tih letih imel lastno stanovanje ter iskal vir na podlagi katerega bi pridobil 40.000 EUR; da bi jih vložil v posel, ob sklepanju pogodbe ni bil v eksistenčni stiski. Sledi pa tudi izpovedbi toženca, da v osebnostni strukturi tožnika ni našel znakov, lahkomiselnosti in neizkušenosti. Zgolj starosti 23 let in dejstvo, da ni imel živih staršev, ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bil tako neizkušen, da se ne bi mogel zavedati, da podpisuje kupoprodajno pogodbo in da mu niti takrat, ko je izročal ključe stanovanja ni bilo jasno, da ga je prodal proti plačilu 40.000 EUR. Nobenega posebnega razumevanja ali pravnega znanja ali posebnih izkušenj ni potrebno, da to razumeš. To, da bi zgolj očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Takšnih okoliščin prvostopno sodišče ni ugotovilo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da subjektivni element oderuške pogodbe ni podan, mu ni bilo treba ugotavljati še obstoja objektivnega elementa.

18Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev je vsebovana v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.