VSL Sodba II Cp 295/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 5.000,00 EUR ter prepoved razširjanja posameznih trditev o tožencu ter objavo sodbe v medijih, v katerih so bile izrečene neresnične navedbe o tožniku in te navedbe demantirati. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 782,75 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik povzame ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v družbi I. opravljal tudi poslovodsko funkcijo napačna in da je zaradi tega dolžan trpeti širše meje kritike. V zvezi z izjavami o njem, tožnik navaja, da ne gre za dejstva in podatke, ampak toženčeve negativne ocene o tožniku kot poslovnežu, ki so žaljive in neresnične. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da so terjatve zastarale, saj prepoved vstopa v I. še vedno traja.

3Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče dovolj podlage, da je ugotovilo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno in da zaradi tega ni odškodninske odgovornosti, v enem primeru (prepoved vstopa v družbo I.), pa je tožnikov zahtevek zastaran. V izpodbijani sodbi je materialnopravno presodilo, da posamezne toženčeve izjave predstavljajo vrednostne ocene o tožniku, nekatere pa dejstva in pri vseh izjavah navedlo, kaj predstavljajo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi povzema razloge izpodbijane sodbe in navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal poslovodno funkcijo, saj tožnik ni bil direktor družbe I. Vendar ta okoliščina ni odločilna, saj je bil tožnik predsednik nadzornega sveta in je imel pomembno funkcijo pri odločanju družbe I., tako da ta napačna navedba v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba povsem pavšalno navaja in katere izjave so žaljive in neresnične in v katerih izjavah ne gre za dejstva in podatke, temveč za negativne ocene o tožniku kot poslovnežu in je zaradi tega neutemeljena, saj kot že omenjeno ne konkretizira svojih trditev. Pravilna je tudi odločitev o zastaranju zahtevka glede prepovedi vstopa v družbo I., glede na to, da gre za zadevo iz leta 2007. Tožnik na ugovor zastaranja ni odgovoril tako, da predstavljajo trditve v pritožbi, da ta prepoved še traja, navajanje novih dejstev, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno in jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (člen 337 ZPP).

6Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

7Toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo smatrati kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.