VSL Sodba I Cpg 1371/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.560,62 EUR.

1Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da iz podatkov javno dostopne baze sodnega registra izhaja, da je bila tožeča stranka iz sodnega registra izbrisana 9. 1. 2018 (sklep o vpisu spremembe pri subjektu vpisa H. d. o. o, Srg 2018/397). Izbrisan je bil tudi dotedanji likvidacijski upravitelj L. P., pooblastilo mu je prenehalo 31. 12. 2017. Vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku so bila opravljena pred navedeno spremembo. Zato je sodišče druge stopnje odločilo v tem pritožbenem postopku (smiselno drugi odstavek 207. v zvezi z drugim odstavkom 346. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.424,75 EUR po preteku določenega 15 dnevnega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev nepravilno oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 80/2010 (točka 10). Ta pritožbeni očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je v 10. točki razlogov le načelno pojasnilo, katero presojo mora sodišče opraviti, če je upravi očitana kršitev njenih dolžnosti in povzročanje škode družbi. Sodišče je le teoretično pojasnilo, da mora sodišče v teh primerih upoštevati dejansko stanje ex ante. Podjetniške odločitve, ki temeljijo na domnevah in prognozah le pogojno omogočajo ali sploh ne omogočajo zanesljive ocene bodočega dogajanja. Podatki postanejo dostopni navadno časovno šele po sprejeti odločitvi. Zato za napake te vrste poslovodeče osebe ne morejo odgovarjati, če so le ravnale dovolj skrbno pri svoji odločitvi. V nasprotnem primeru bi odgovarjale za nekaj, česar ne obvladujejo. Le v tem okviru je sodišče prve stopnje presojalo dejansko stanje v konkretnem primeru.

6Tožeča stranka je sklenila pogodbo z R. d. o. o., (v nadaljevanju: R. in Pogodba) 5. 1. 2010 (A 3). V 1. členu je opredeljen predmet pogodbe, to je sodelovanje in svetovanje na področju priprave "Energetskega projekta Z." in sodelovanje pri pripravi projektov, ki so vključeni v Memorandum o razvoju energetike v Z., katerih nosilec je T. (tožeča stranka, v nadaljevanju: T.).

7Predmet Pogodbe je bilo sodelovanje pri usklajevanju aktivnosti glede projekta daljinsko ogrevanje občin A., B. in C. ter izvedba vseh potrebnih aktivnosti v zvezi s predmetom naročila. V drugem odstavku 1. člena Pogodbe so bile konkretizirane predvsem naloge, ki se nanašajo na pripravo in svetovanje glede: (1) skupnega koncepta razvoja energetike v Z., (2) sodelovanje in usklajevanje predlogov v projektni skupini za izvedbo teh projektov, ki se sestaja tedensko, (3) izvedba nalog, dogovorjenih na projektni skupini za izvedbo projektov, (4) sodelovanje in usklajevanje rešitev z akterji v lokalnem, regionalnem okolju, (5) pri pripravi, usklajevanju in promociji projekta daljinsko ogrevanje Z., (6) pri potrebnih usklajevanjih, delovnih sestankih znotraj projektne skupine projekta daljinsko ogrevanje z. občin, (7) pri potrebnih usklajevanjih in delovnih razgovorih z deležniki, ki bodo sodelovali pri navedenem projektu, (8) priprava predlogov za razpravo in odločanje na organih regije, (9) komunikacija z relevantnimi ministrstvi in drugimi državnimi organi za vsebine, povezane z naročilom, (10) svetovanje, pomoč, izvedba, pridobivanje sredstev v državi in EU, (11) sodelovanje pri aktivnostih za pridobitev koncesije za izgradnjo HE na srednji Savi v okviru Z. regije in (12) aktivnosti za pridobitev ustreznega statusa, ki bi omogočil normalno poslovanje T. in R. do izgradnje novega energetskega objekta.

8Po mnenju sodišča druge stopnje sicer pritožbeni očitek, da je predmet pogodbe opredeljen precej ohlapno, drži. Vendar pa je tožena stranka pojasnila, kar je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo, da je ravno zato, ker se ob podpisu pogodbe ni vedelo, kakšen bo obseg opravljenih del s strani R., T. sprejela poslovno odločitev, da je pogodba glede plačila T. R. sestavljena iz fiksnega dela v višini 1/3 pogodbeno dogovorjene cene in variabilnega dela v višini 2/3. Variabilni del se po četrtem odstavku 3. člena Pogodbe obračunava in izplačuje trimesečno, na podlagi poročila o opravljeni storitvi in doseženih načrtovanih rezultatih, ki ga izvajalec (R.) dostavi naročniku (T.) vsake tri mesece, do 10. v mesecu za preteklo tromesečje in ga potrdi naročnik (T.).

9Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom iskanja bodočih poslovnih usmeritev predvsem pri pripravi energetskega projekta Z. ter projekta daljinskega ogrevanja občin A., B. in C. Iz celotnega projekta, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj točko 13 razlogov) je izhajala ambicija po ohranitvi in razvoju regionalnega energetskega sektorja. Zato je potekalo veliko število sestankov, kar je vse natančno obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki razlogov. Zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na te razloge in jih ne ponavlja.

10Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo pravno odločilno dejstvo, da je izvajalec R. v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pogodbe predložil T. poročilo le ob koncu prvega trimesečja veljavnosti pogodbe. Nadaljnjih poročil o opravljeni storitvi ni predložil. Vendar pa so pisna poročila predstavljala zgolj formalnost, saj je bila T. oziroma tožena stranka kot njen zakoniti zastopnik zaradi aktivne vključenosti v vse projekte tako ali tako seznanjena z rezultati izvajalčevih storitev, ki so bili izkazani tudi v tem postopku. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve v zvezi s tem, da razen za prvo trimesečje, nadaljnjih poročil izvajalec projekta T., ni predložil. Ne drži tudi nadaljni pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do konkretno opravljenih del, ki so se nanašala na plačilo variabilnega dela v skupnem znesku 75.600,00 EUR. To je sodišče prve stopnje storilo (primerjaj točko 13).

11Vendar pa je T. v trditveni podlagi izhajala iz stališča, da vrednost in koristnost dela R. za T. ni presegalo zneskov, ki so bili izplačani kot fiksni del obveznosti in da je za celoten variabilni del T. trdila, da je bil R. izplačan neupravičeno. Tožbeni zahtevek je po višini opredelila kot škodo, ki ji je nastala v znesku 75.600,00 EUR, ki predstavlja variabilni del po navedeni Pogodbi. Bistveni del pritožbenih razlogov se nanaša na dejstvo, da je bilo vse delo, ki ga je opravil R. za T. zajeto v fiksnem delu pogodbene vrednosti storitve iz drugega odstavka 3. člena Pogodbe in da R. ni opravil dela, ki bi opravičevalo plačilo variabilnega dela pogodbene vrednosti storitve iz četrtega odstavka 3. člena Pogodbe.

12Predmet tožbenega zahtevka je plačilo odškodnine, ki ga je T. opredelila v višini variabilnega dela po navedeni Pogodbi. Vendar T. ni uspela izpodbiti jasnih razlogov v izpodbijani sodbi, da je T. plačala storitve po Pogodbi, ki so bile opravljene. Glede na tako zatrjevano trditveno podlago T. je tožena stranka v postopku uspela dokazati, da je R. delo opravil, ker je bilo pridobljenih 1.176.000,00 EUR nepovratnih evropskih sredstev, od tega jih je T. uspešno počrpala 424.893,97 EUR, kar je razvidno iz končnega poročila ob likvidaciji T. Odprti pa sta bili tudi dve novi delovni mesti. Načrtovani rezultati in opravljene storitve so bile vezane na predmet Pogodbe in tam opredeljenih nalog. Po četrtem odstavku 3. člena Pogodbe je morala tožena stranka, da je lahko bilo izvedeno plačilo razpolagati s podatki o opravljeni storitvi in doseženih načrtovanih rezultatih.

13Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila tožena stranka ves čas navzoča na vseh sestankih in je bila s tem seznanjena. Vsebina opravljenih storitev R. za T. opravljena kot fiksni del pogodbene vrednosti in variabilni del v četrtem odstavku 3. člena Pogodbe ni bila posebej razmejena. Določeno je bilo le, da se pogodbena vrednost deli na dva dela, to je fiksni del v višini 30 % in variabilni del v višini 70 % pogodbene vrednosti storitve. Zato so po oceni sodišča druge stopnje zadoščali podatki, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti navedlo v 13. točki razlogov, na podlagi katerih se je lahko tožena stranka odločila navedene storitve plačati.

14T. pa ni navedla natančne razmejitve med fiksnim in variabilnim delom pogodbene vrednosti, na podlagi katere bi bilo mogoče po vsebini ugotoviti, da je varijabilni del zajemal le dodatno opravljena in specificirana dela oziroma storitve, ki bi predstavljale dodaten "doprinos osnovnemu namenu pogodbe". Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče do njenih konkretiziranih in argumentiranih navedb, ni opredelilo. Pojasnilo jih je, kot je že poudarilo sodišče druge stopnje v 13. točki razlogov. Zato ni podana očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja očitana kršitev postopka bi lahko bila podana le, če bi bilo med izrekom in razlogi oziroma med samimi razlogi takšno notranje neskladje, ki bi onemogočalo preizkus njenih razlogov. Za takšen primer pa v konkretni zadevi ni šlo.

15Tožeča stranka v pritožbenih razlogih ponavlja, da je bistvo njenih pritožbenih trditev v tem, da tožena stranka ni dokazala, da je plačala nekaj, kar sploh ni bilo narejeno. To svoje pritožbeno izvajanje temelji na ugotovitvah revizorke, da je šlo pri sporni pogodbi "v glavnem za doniranje". Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem naj bi bila zasluga R., ki je bil skupaj s T. sopodpisnik Dogovora o sodelovanju z dne 22. 12. 2009 (B 10) s soustanoviteljem R. d.o.o. ter sopodpisnik Memoranduma "Z. energetika jutri."

16Sodišče je namreč pojasnilo, da toženi stranki ni mogoče argumentirano očitati pomanjkanja razlogov za pričetek aktivnosti v zvezi z iskanjem novih poslovnih priložnosti v okviru z. regije in širšem nacionalnem energetskem okviru. Iz namena vseh sopodpisnikov Dogovora o sodelovanju je izhajala ambicija po ohranitvi in razvoju regionalnega energetskega sektorja. Tožena stranka je imela podlago v Pogodbi, da oceni, katero delo je bilo opravljeno v okviru variabilnega dela. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, zakaj ni bilo sporno plačilo zajeto že v fiksnem delu in, da zato plačilo variabilnega dela ni bilo utemeljeno.

17Sodišče prve stopnje je v okviru zatrjevanih elementov odškodninske odgovornosti najprej pravilno ugotavljalo, ali je sploh podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično povzelo sklep št. 5 iz zapisnika sestanka z dne 8. 9. 2010 (B 29). Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki razlogov navedlo tudi še ostale sklepe, 6 in 7 omenjenega zapisnika, elektronski sporočili S. B. P. (uslužbenke R.) z dne 13. 9. 2010 in še zapisnike sestankov kolegija direktorja T. št. 4-10 (B 13) in št. 6-10 (B 17). To so bili sestanki, ki so se odvijali v prostorih R. v zvezi s predelovalnim centrom za biomaso in prodajo toplote (daljinsko ogrevanje). T. je v pritožbi tudi iztrgala iz konteksta celote ugotovljenega dejanskega stanja in dala poudarke le nekaterim, že navedenim razlogom sodišča prve stopnje iz 13. in 14. točke.

18Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je tožena stranka pri plačilu variabilnega dela pogodbene cene ravnala protipravno. Kadar se pripravlja neka nova poslovna strategija, deležniki v teh postopkih ne morejo že v naprej konkretizirano opredeliti vseh nalog, ki jih je treba opraviti zato, da bi izpolnili svojo obveznost opravljenega dela. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek T., da je sodišče brez trditvene podlage strank, zlasti pa ne tožene stranke zaključilo, da naj bi pisna poročila (iz četrtega odstavka 3. člena pogodbe) predstavljala le formalnost, saj je bila T. oziroma tožena stranka kot njen zakoniti zastopnik zaradi aktivne vključenosti v vse projekte tako ali tako seznanjena z rezultati storitev T.

19Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja vključenosti tožene stranke v vse projekte opravilo pravilno materialnopravno presojo, potrebnosti trimesečnih poročil kot podlago za opravljeno izplačilo, pri čemer je zavzelo stališče, da ta pomanjkljivost ni take vrste, ki bi lahko vplivala na očitek T. o protipravnem ravnanju tožene stranke. S temi razlogi soglaša tudi sodišče druge stopnje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20T. po eni strani v pritožbi pojasnjuje, da nikoli ni očitala toženi stranki pomanjkanja razlogov za pričetek aktivnosti v zvezi z iskanjem novih poslovnih priložnosti v okviru Z. regije in širšem nacionalnem energetskem okvirju (priprava novega nacionalnega energetskega programa (drugi odstavek 2. točke pritožbe). Po drugi strani pa se precej obširno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 97/2015 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 171/2012. Sodišču očita, da se ni opredelilo do dveh predpostavk za uporabo pravila podjetniške presoje in sicer da toženec ni bil v dobri veri ter da si za sprejem odločitve ni priskrbel primernih informacij. Slednje ne drži, ker je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (tč. 10 do 12) pojasnilo, s katerimi informacijami je razpolagala tožena stranka in kakšen je bil namen iskanja bodočih poslovnih usmeritev.

21Sodišče druge stopnje še poudarja, da ker se je sodišče prve stopnje postavilo na pravilno materialnopravno stališče, da ni mogoče očitati toženi stranki protipravnega ravnanja, niti ni bilo treba ugotavljati, kolikšen del opravljenih storitev se nanaša na izplačani fiksni del obveznosti iz navedene Pogodbe in kolikšen na variabilni del. Če namreč manjka že prvi element očitane odškodninske odgovornosti tožene stranke, se sodišču prve stopnje z ostalimi elementi, ni treba ukvarjati.

22Tudi po oceni sodišča druge stopnje je šlo pri ravnanju tožene stranke za ravnanje v okviru pravil proste podjetniške presoje, ker bi v nasprotnem primeru v položaju, obširno opisanem v procesnem gradivu spisa, v katerem se je znašla T., ne bi več obstajala niti najmanjša možnost, da izvede kakršenkoli projekt, ki se je nanašal na nov program energetskega razvoja Z. regije v okviru nacionalnega energetskega programa.

23Sodišče druge stopnje je s temi razlogi odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso podane niti uveljavljane niti katere od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je kot potrebne priznalo toženi stranki stroške postopke z odgovorom na pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT) v znesku 1.259,20 EUR, za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV v znesku 281,42 EUR, skupaj 1.560,62 EUR. zakonskih zamudnih obresti od stroškov pritožbenega postopa tožena stranka ni zahtevala in jih sodišče druge stopnje ni priznalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).