UPRS Sodba I U 1822/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega enostanovanjskega objekta in za delno odstranitev garaže ter za novogradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 319/6 k.o. ... z dne 10. 7. 2015 (1. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je predmet predvidene odstranitve del enotnega objekta in ne konstrukcijsko ločene stavbe. Toženka ugotavlja, da PGD niti po dne 25. 4. 2016 poslanem čistopisu z dne 17. 4. 2014 (v nadaljevanju PGD) ni skladen z določbami OPN MOL, prav tako pa tožnika za predvideno gradnjo ne izkazujeta pravice graditi. Kot izhaja iz načrta arhitekture (tehnično poročilo), Načrta rušitve PGD ter tudi iz izvedenskega mnenja št. C-22/11 z dne 1. 12. 2011, ki ga je izdelalo podjetje A. d. o. o., in je bilo priloženo k PGD v predmetni zadevi, je objekt zasnovan in zgrajen kot enoten objekt s skupno vmesno nosilno steno. Slednje je, kot navedeno, opisano tudi v tehničnem poročilu Načrta arhitekture PGD , prav tako pa tudi v tehničnem poročilu Načrta rušitve PGD. Kot je bil pooblaščenec tožnikov seznanjen že z dopisoma tukajšnjega organa z dne 21. 10. 2015 in z dne 22. 3. 2016, bi z opisanim predvidenim (konstrukcijskim) ločevanjem enovitega objekta (na dve ločeni stavbi) šele s predvideno gradnjo (diletacijski rez/ prekinitev NF opečnih zidov, talne plošče, umeščanje nove AB plošče na obstoječe - skupne oz. enotne pasovne temelje, na katero se postavijo nove AB stene, dodatna izdelava popolnoma novih diletiranih temeljev (le-ti pa bodo vpeti oz. konstrukcijsko povezani z obstoječimi temelji) na južni strani stavbe - za potrebe predvidene novogradnje enostanovanjske stavbe v pritličju, izvedba nove nosilne stene za potrebe predvidene novogradnje idr.), poseženo v skupne dele in naprave obstoječega enovitega objekta (dvostanovanjskega objekta), katerega del se nahaja na zemljiški parceli 319/7 k.o. ... Zato bi morala tožnika glede na 29. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), in v povezavi s petim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) tudi po presoji Upravnega sodišča RS predložiti soglasje solastnikov skupnih delov in naprav stavbe - enega konstrukcijsko celovitega dvostanovanjskega objekta - torej lastnice zemljišča s parc. št. 319/7 k.o. ... Predpisano soglasje do dneva izdaje te odločbe ni predloženo, zato tožnika ne izkazujeta pravice graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

3Ker je predvideno gradnjo enostanovanjske stavbe tipa NA, tako glede opredelitve vloge, kot tudi glede na vsebino PGD, potrebno obravnavati kot novogradnjo, za novogradnjo glede odmikov veljajo določbe prvega in šestega odstavka 24. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 78/2010 in naslednji, v nadaljevanju OPN MOL), ki se upoštevaje 76. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL (Uradni list RS, št. 35/2015), uporablja tudi v predmetnem postopku - torej je dovoljen odmik novo predvidene stavbe od sosednjih parcel najmanj 4 m oz. s soglasjem parcele lahko tudi manj, vendar ne manj kot 1,5 m. V predmetni zadevi je novo predvidena stavba locirana v odmiku 0,15 m od zemljišča, s parc. št. 319/7 k.o. ..., kar je neskladno z navedenimi določbami OPN MOL. Prav tako predvidena novogradnja in enostanovanjska stavba ne izpolnjuje pogojev glede predpisane velikosti parcele, namenjene gradnji stavbe, kot je določeno v 25. členu OPN MOL. Ker ima predvidena gradnja večjo zazidalno površino (109,47 m²), v primerjavi z obstoječim delom dvostanovanjskega objekta na navedenem zemljišču (94,57 m²), drugačno etažnost, višino stavbe (najvišja višina obstoječega dela dvostanovanjskega objekta, izvedenega na zemljišču s parc. št. 319/6 k.o. ..., je 8,43 m, najvišja višina novo predvidene stanovanjske stavbe pa je 10,20 m) in obliko strehe, ni enaka po velikosti in le delno stoji na mestu poprej odstranjenega dvostanovanjskega objekta, zato je ni mogoče obravnavati kot nadomestne, pač pa kot novogradnjo. Pri tem se organ sklicuje na 47. točko 3.člena OPN MOL in 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/2007, ZGO-1B).

4Drugostopenjski organ je z izpodbijano 2. točko izreka zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se ne nanaša na delno odstranitev garaže na zemljišču parc. št. 319/6 k.o. ... (v navedenem delu je s 1. točko izreka odločbo prvostopenjskega organa odpravil in mu v tem delu zadevo vrnil v ponovni postopek). Med drugim pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da v obravnavnem primeru ne gre za predvideni poseg v enoto (klasičnega) dvojčka, saj ne gre za dva gradbeno-konstrukcijsko ločena objekta, pač pa za en objekt z dvema stanovanjema, ki imata določene skupne dele in in naprave, četudi nimata skupnih prostorov in zemljišča. Pri tem se sklicuje na Izvid in mnenje z dne 23. 12. 2014, ki ga je v nepravdnem postopku, ki sta ga sprožila tožnika, izdelal izvedenec B.B., iz katerega izhaja, da sta stanovanjska objekta na zemljišču parc. št. 319/6 in 319/7, obe k.o. ..., zasnovana in zgrajena kot enoten objekt, s skupno nosilno steno, ter da predvideni poseg (porušitev levega dela dvojčka), brez posegov v skupne dele enovite stavbe dvojčka, to je v konstrukcijo strehe in skupno vmesno stene, ni mogoč. Poudarja, da bo s predlagano rušitvijo objekta do sedaj skupna stena objekta enovitega objekta postala obodna stena, kar že po logiki povzroči potresno oslabitev sosednjega objekta. To izhaja tudi iz navedenega izvedenskega mnenja. Poseg v solastnino pa zahteva soglasje solastninskih upravičencev (peti odstavek 67. člena SPZ), za katerega ni sporno, da ga tožnika nista pridobila. Ker niso izpolnjeni pogoji za odstranitev objekta, tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo.

5Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je toženka bistveno kršila določbe postopka. Drugostopenjski organ se je namreč v svoji odločbi skliceval na Izvid in mnenje z dne 23. 12. 2014, ki ga je izdelal B.B. in ga je v spis vložila lastnica sosednjega zemljišča, tj. zemljišča s parc. št. 319/7 k.o. ..., ki sploh ni bila stranka tega upravnega postopka, poleg tega navedeno izvedensko mnenje tožnikoma ni bilo dano v izjasnitev. Takšno postopanje pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Še posebej je nerazumljivo ob dejstvu, da je drugostopenjski organ kot nedovoljeno pritožbeno novoto (izdelano je bilo po izdaji izpodbijane odločbe) zavrnil izvedensko mnenje C.C., ki sta ga v spis vložila tožnika, skupaj s pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

6Nadalje opozarjata, da je predmetni upravni postopek trajal več kot 13 mesecev, kar je za izdajo gradbenega dovoljenja za enostavni objekt nesprejemljivo samo po sebi in v neskladju z načelom ekonomičnosti. Poleg tega je toženka tožnika po nepotrebnem pozivala na dopolnitev projektne dokumentacije, kljub temu, da se je postavila na stališče, da tožnika tudi za posege na lastni nepremičnini s parcelno št. 319/6 k.o. ... ne izkazujeta neomejene pravice graditi. S tem jima je povzročila nepotrebne stroške. Poleg tega navajata, da sta tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, navedla številne argumente, s katerimi sta dokazovala pravno in dejansko zmotnost zaključka upravnih organov o tem, da ima predmetni objekt tožnikov kakršnekoli "skupne gradbene elemente", ki bi bili v solasti z lastnico sosednjega zemljišča. Pri tem sta citirala judikat civilnega sodišča, ki je bil izdan v bistveno podobnem primeru, določbe SPZ in SZ-1, ki dokazujejo zmotnost navedenega stališča in izvedenska mnenja. Ne prvostopenjski, ne drugostopenjski organ se do navedenih argumentov nista opredelila in nista pojasnila, zakaj naj bi bili ti nepravilni. Navedeno postopanje pomeni kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in posledično 22. člena Ustave RS.

7Prav tako se ne strinjata s stališčem toženke, da ne izkazujeta pravice graditi. Poudarjata, da je pravica graditi, na katero mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti, skladno s 66. členom ZGO-1, vprašanje stvarnega prava, upravni organ pa mora presoditi, ali investitor na gradbeni parceli takšno pravico izkazuje. Menita, da sta s tem, ko ni sporno, da sta lastnika nepremičnine parc. št. 319/6, izkazala pravico graditi. Kljub drugačnemu stanju, ki izhaja iz zemljiške knjige, pa toženka navede, da naj bi bila na posameznih sestavinah obstoječega objekta vzpostavljena solastnina. Takšen zaključek je zmoten. Poudarjata, da so skupni deli pravni in ne dejanski termin, obstajajo pa le pri objektih v etažni lastnini. Etažna lastnina ne nastane kar sama po sebi, ampak se vzpostavi le z odločbo organa ali s pravnim poslom. Če na posameznem objektu zemljiškoknjižna etažna lastnina ni vzpostavljena, na tem objektu tudi ni skupnih delov. Poudarjata, da na predmetnem objektu pravno etažna lastnina ni vzpostavljena, prav tako pa ni vzpostavljena dejanska etažna lastnina, zato njegovi posamezni deli ne morejo predstavljati skupnih delov dveh stavb.

8Zato menita, da je pravno zmoten zaključek, da naj bi dva objekta, ki stojita na ločenih zemljiščih, imela skupne dele in naprave zgolj zato, ker naj bi bila v gradbenem smislu ta dva objekta enovit objekt. Sklicujeta se na judikat Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cp 1292/2013 z dne 5. 3. 2014, iz katere izhaja, da na posamezni stavbi ne more hkrati obstajati lastnina in solastnina, če ne gre za stavbo v etažni lastnini. Oblika nepremičnine pa ne more vzpostaviti solastnine, prav tako se posebno lastninsko pravno stanje ne vzpostavi na podlagi lege posamezne sestavine. Glede na navedeno je napačna uporaba SZ-1 v izpodbijani odločbi. Prav tako menita, da ni mogoča smiselna oz. analogna uporaba 29. člena SZ-1, saj je etažna lastnina oblika lastninske pravice, ki že sama po sebi predstavlja izjemo od splošne ureditve. Izjeme pa je po pravu treba tolmačiti restriktivno. Sklicujeta se tudi na tretji odstavek 9. člena SZ-1, v katerem je izrecno določeno, da se pravila glede upravljanja večstanovanjskih stavb uporabljajo tudi v primeru dejanske etažne lastnine, kar "a contrario" pomeni, da se ostale določbe SZ-1 ne uporabljajo za tiste objekte, na katerih ni vzpostavljena formalna etažna lastnina. Torej če v stvarnopravnem vidiku etažna lastnina ni vzpostavljena, potem ni skupnih delov in določila SZ-1 ne pridejo v poštev. Tožnika zato izkazujeta neomejeno pravico graditi na nepremičnini s parc. št. 319/6 k.o. ...

9Poleg tega se ne strinjata tudi z ugotovitvijo toženke, da gre za enovit objekt, ker naj bi imel enotno strešno konstrukcijo. Pri tem se sklicujeta na mnenje C.C. Poudarjata, da konstrukciji streh nista povezani, drugih skupnih konstrukcijskih elementov pa, razen vmesne stene, nimata. Prav tako niso povezani nosilni zidovi v enem in drugem objektu, dimnik pa je za oba objekta samostojen. Poleg tega tožnika ne načrtujeta nobenega posega v vmesno steno in dimnik. Vse posege bosta izvajala 15 cm stran od parcelne meje, torej izključno na zemljišču, ki je v njuni lasti. Obstoječi objekt tožnikov in sosednji objekt na parc. št. 319/7 torej tudi v gradbenem in dejanskem smislu nista enovita. Prav tako ni pravilen zaključek toženke o skladnost PGD z OPN MOL, kar podrobneje pojasnita. Predlagata, naj sodišče odpravi odločbo prvostopenjskega organa in 2. točko odločbe drugostopenjskega organa in tožnikoma izda gradbeno dovoljenje oz. naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je izpodbijana odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13Glede potrebnega soglasja lastnika sosednjega dela dvojčka v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, med katerima je skupna vmesna ločilna stena in po kateri poteka meja, obstaja enotna in ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Po tej praksi je v primeru, kot je navedeni, soglasje lastnika sosednjega dela dvojčka potrebno, če se z gradnjo posega v skupne dele in naprave (glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 280/2015 z dne 15. 10. 2015). Z navedenim stališčem je Vrhovno sodišče RS smiselno pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da gre pri dvojčkih, kljub temu, da ne gre za stanovanjsko stavbo v etažni lastnini, saj zemljišče pod stavbo ni v solasti¹, pri skupnih delih ali napravah za položaj, primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov po SZ-1. Navedeno stališče je Upravno sodišče RS izrecno zavzelo v sodbi I U 916/2012 z dne 11. 10. 2012, ki jo je sodišče izdalo tožnikoma, ko je prav tako odločalo o zakonitosti zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja za odstranitev istega objekta, potrdilo pa ga je tudi v sodbi I U 667/2015 z dne 11. 6. 2015. Ti skupni gradbeni elementi pa so po SZ-1 solastnina etažnih lastnikov stavbe (četrti odstavek 3. člena SZ-1). Da so skupni gradbeni elementi solastnina lastnikov posameznih delov stavbe torej določa zakon, gradbeni elementi pa tudi niso samostojen predmet vpisa v zemljiško knjigo (11. člen Zakona o zemljiški knjigi) predmet vpisa v zemljiško knjigi). Tudi če v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o solastnini, ampak le o skupni lastnini posameznega gradbenega elementa, se po petem odstavku 72. člena SPZ za skupno lastnino smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno. Ali gre za poseg v skupne dele in naprave, pa je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej.

14Ob očitnem dejstvu, da obstojijo zgradbe, kot je obravnavna, ki nimajo skupnih prostorov in zemljišče pod njimi ni v solastnini lastnikov posameznih delov stavbe, imajo pa skupne gradbene elemente (na primer skupno vmesno ločilno steno, skupno strešno konstrukcijo in podobno), bi bilo nesprejemljivo stališče, za kakršnega se zavzemata tožnika, da za posege vanje soglasje lastnika posameznega dela stavbe, katere del je tudi skupen gradbeni element, v katerega se posega, ni potrebno. Poseg v skupen gradbeni element lahko vpliva na vse dele stavbe, ki si gradbeni element delijo, zato je po naravi stvari jasno, da morajo lastniki prizadetih delov stavb z njim soglašati. Povedano drugače, če se s predvidenimi deli posega v skupen gradbeni element, je treba pridobiti soglasje vseh lastnikov posameznih delov stavb, ki si skupen gradbeni element delijo, saj lahko tak poseg vpliva na njihove nepremičnine, tudi če pravno formalno ne gre za stavbo v etažni lastnini.

15Navedeno stališče, kot rečeno, temelji na enotni upravnosodni praksi, tudi Vrhovnega sodišča RS, kar je predhodno pojasnjeno, zato tožnika ne moreta uspeti s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1292/2013, ki je bil izdan v bistveno različni zadevi, drugačno razlago določb SZ-1 in SPZ in izvedenska mnenja. Sodišče še pripominja, da je Mnenje o nekaterih vprašanjih lastninske pravice povezanih objektov na sosednjih parcelah, ki sta ga tožnika priložila tožbi, nastalo 10. 1. 2017, torej tako po datumu odločitve prvostopenjskega organa, kot tudi drugostopenjskega organa. Glede na določbo 52. člena ZUS-1 ga zato ni mogoče upoštevati kot tožbeni razlog.

16Sodišče se sicer strinja, da se drugostopenjski organ na izvedensko mnenje izvedenca B.B. z dne 23. 12. 2014, ki ga je v spis vložila lastnica sosednje nepremičnine, ne bi smel sklicevati, ne da bi se pred tem opredelil, ali je lastnica sosednje nepremičnine sploh stranka v predmetnem postopku in ne da bi tožnikoma omogočil, da se do navedenega izvedenskega mnenja izjavita. Pri tem niti ni pomembno, da je bilo to izvedensko mnenje izdelano v nepravdnem postopku, ki sta ga sprožila prav tožnika, in je že pravnomočno zaključen, zato sta bila z njegovo vsebino prav gotovo podrobno seznanjena. Vendar pa navedena kršitev določb postopka v obravnavnem primeru ni vplivala na odločitev, ker je v zadevi izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, ki se na navedeni dokaz ne sklicuje, drugostopenjski organ pa z navedenim dokazom zgolj pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da v zadevi ne gre za klasičen dvojček², ampak objekt, ki je konstrukcijsko zasnovan in zgrajen kot enoten objekt in da je konstrukcijsko ločevanje objekta na dve konstrukcijsko ločeni stavbi predvideno šele z gradnjo, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Da gre v obravnavanem primeru za konstrukcijsko enoten objekt, pa je ugotovilo že naslovno sodišče s pravnomočno sodbo I U 916/2012 z dne 11. 10. 2012. Navedbe tožnikov, da se je tudi prvostopenjski organ skliceval na navedeno izvedensko mnenje in da je sta šele z vročitvijo izpodbijane odločbe spoznala, kaj je toženko vodilo k odločitvi, pa so pavšalne in protispisne.

17Poleg tega ni sporno, saj temu tožnika ne ugovarjata, da je prvostopenjski organ tožnika z dopisom (seznanitev) z dne 22. 3. 2016 (ponovno³) seznanil z vsemi ugotovitvami v predmetni zadevi, ki jih je ugotovil iz predložene dopolnitve PGD z dne 23. 12. 2015 (čistopis z dne 22. 12. 2015) in njegove priloge ter priloge k dopolnitvi z dne 19. 1. 2016, med drugim tudi z ugotovitvijo, da je nad delom objekta na zemljiški parceli 319/7 k.o. ... izvedena enotna strešina, ki tako predstavlja skupno strešno konstrukcijo stavbe, katere del se nahaja na zemljiški parceli 319/7 k.o. ... in da je iz predložene dokumentacije razvidno, da bo šele s predvideno gradnjo izvedeno konstrukcijsko ločevanje enovitega objekta na dve ločeni stavbi. Zoper navedene ugotovitve se kljub izrecnemu pozivu prvostopenjskega organa, da se do njih opredelita, tožnika do izdaje odločbe nista opredelila, kar pomeni, da jim tudi nista ugovarjala. Prav tako nista predlagala oziroma predložila dokazov, s katerimi bi dokazovala, da niso pravilne. Prvostopenjski organ sta zgolj zaprosila, naj skliče skupni sestanek, na katerem bi poiskali skupno rešitev. Ugovor tožnikov, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka, kar se ne opredeli do argumentov in dokazov, ki sta jih predložila, zato ni utemeljen.

18Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da je pritožbi priloženo izvedensko mnenje C.C. z dne 26. 8. 2016, nedovoljena pritožbena novota, saj ni sporno, da gre za dokaz, ki v času odločanja prvostopenjskega organa še ni obstajal, poleg tega tožnika v pritožbi nista izkazala, da navedenega dokaza nista mogla predložiti pred odločitvijo o stvari (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

19Tožnika pa tudi ne moreta uspeti z ugovori o dolgotrajnem postopku na prvi stopnji in z ugovori, ki se nanašajo na način vodenja postopka ter posledično škodo, ki jima je nastala zaradi takšnega postopanja. Sodišče v predmetnem postopku preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, tožnika pa ne navedeta, kako naj bi uveljavljane kršitve vplivale na izpodbijano odločitev. Sodišče jih zato ni preizkušalo in zgolj pripominja, da lahko morebitno škodo, ki jima naj bi nastala zaradi dolgotrajnega postopka, uveljavljata pred sodiščem splošne pristojnosti.

20Ugovor tožnikov, da je napačna ugotovitev toženke, da gre za objekta s skupnimi gradbenimi elementi, pa je nedovoljena tožbena novota, saj tožnika tega ugovora v predmetnem upravnem postopku nista uveljavljala že pred izdajo izpodbijane odločbe, kljub temu, da sta za to imela možnost. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika), torej v obravnavnem primeru odločbe prvostopenjskega organa⁴.

21Kot rečeno, je prvostopenjski organ tožnika z dopisom (seznanitev) z dne 22. 3. 2016 (ponovno) seznanil z vsemi ugotovitvami v predmetni zadevi, ki jih je ugotovil iz predložene dopolnitve PGD z dne 23. 12. 2015 (čistopis z dne 22. 12. 2015) in njegove priloge ter priloge k dopolnitvi z dne 19. 1. 2016, med drugim tudi z ugotovitvijo, da je nad delom objekta na zemljiški parceli 319/7 k.o. ... izvedena enotna strešina, ki tako predstavlja skupno strešno konstrukcijo stavbe, katere del se nahaja na zemljiški parceli 319/7 k.o. ... in da je iz predložene dokumentacije razvidno, da bo šele s predvideno gradnjo izvedeno konstrukcijsko ločevanje enovitega objekta na dve ločeni stavbi (strojni diletacijski izrez vseh konstrukcijskih elementov, sten, odstranitev sekundarnih konstrukcijskih elementov ter dimnikov, izdelava popolnoma novih dilatiranih temeljev na južni strani stavbe in sicer za potrebe predvidene novogradnje v pritličju, izvedba nosilne stene za potrebe predvidene novogradnje idr.). Zoper navedene ugotovitve se kljub izrecnemu pozivu prvostopenjskega organa, da se do njih opredelita, tožnika do izdaje odločbe nista opredelila, kar pomeni, da jim tudi nista ugovarjala. Prav tako po prejemu navedenega poziva nista predlagala oziroma predložila dokazov, s katerimi bi dokazovala, da niso pravilne. Zato tega ugovora nista mogla uspešno uveljavljati v pritožbi, kar je predhodno pojasnjeno, prav tako tudi ne v tožbi, posledično pa tudi ne izvedbe dokazov, ki jih nista uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (na primer izvedensko mnenje C.C. z mnenji). Sodišče zgolj pripominja, da iz sodbe I U 916/2012 z dne 11. 10. 2012, s katero je naslovno sodišče potrdilo odločitev toženke o zavrnitvi prejšnje zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev predmetnega objekta, izhaja, da sta tožnika v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa celo izrecno navedla, da je konstrukcija stavbe, stoječe na parc. št. 319/6 k.o. ..., izvedena kot enotna konstrukcija za oba dela dvojčka.

22Glede na navedeno stališče sodišča o pravilnosti odločitve toženke glede neizkazanosti pogojev za rušitev obstoječega objekta je pravilna tudi odločitev toženke o nedopustnosti predvidene novogradnje že iz navedenega razloga. Če za rušitev hiše niso izpolnjeni pogoji, na njenem mestu tudi ni mogoče postaviti nove. Sodišče zato ostalih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na nepravilnost ugotovitve toženke, da gre v obravnavani zadevi za nadomestno gradnjo, in ne za novogradnjo, ni presojalo.

23Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, ali so nedovoljena tožbena novota, kar je predhodno pojasnjeno, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

24Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Tretji odstavek 105. člena SPZ določa, da med skupne dele zgradbe spada zemljišče pod stavbo
² Dvojček se po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) uvršča med enostanovanjske stavbe, če ima stanovanje lasten vhod in svojo streho, če teh dveh pogojev ne izpolnjuje, se uvršča med dvostanovanjske stavbe (11100, 11210).
³ Prvič ga je z navedenimi pomanjkljivostmi seznanil z dopisom z dne 21. 10. 2015.
⁴ Tretji odstavek 20. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.