VDSS Sodba Pdp 68/2026

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v četrti alineji II. točke izreka, v III. točki in v IV. točki izreka delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 14. 5. 2021 dalje; v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 14. 5. 2021) se tožbeni zahtevek zavrne.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača: zneske zakonskih zamudnih obresti od plač v obdobju od aprila 2019 do decembra 2019, kot izhajajo iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka); regres za letni dopust za leto 2017, 2018, 2019 in 2020 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka); odpravnino v znesku 618,32 EUR z zakonskimi zamudnimi od 31. 3. 2020 dalje (III. točka izreka); povračilo namesto odpovednega roka v znesku 1.058,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2020 dalje (IV. točka izreka); in stroške postopka v znesku 1.781,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do izpovedbe priče A.A., ki je izpovedala o dogovoru, da se plačuje malica namesto regresa za letni dopust, saj je bila malica zaposlenim zagotovljena v restavraciji, s čimer so se ti strinjali. Letno izplačilo malice je bilo tudi višje od regresa. Da je obstajal tako dogovor, kaže tudi dejstvo, da tožnica vsa leta zaposlitve nikoli ni zahtevala plačila regresa za letni dopust. Meni, da sta zneska regresa za letni dopust za leti 2017 in 2018 zastarana, prav tako pa so zastarane obresti od zneskov regresov. Nadalje se ne strinja z odločitvijo, da mora plačati zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih plač. Priznava, da je občasno prišlo do zamikov pri izplačilu plač, zaradi pomanjkanja dela in nelikvidnosti, o čemer so bili delavci obveščeni. Dogovorjeno je bilo, da delavci počakajo teh nekaj dni. Glede naloženega plačila denarnega povračila namesto odpovednega roka pa navaja, da je tožnica sama navedla, da je podpisala dogovor z dne 30. 3. 2020. Zato tožnici ne dolguje ne povračila namesto odpovednega roka ne odpravnine, saj se je tožnica temu s podpisom navedenega dogovora izrecno odpovedala. Tudi sicer pa je dogovorjeni znesek povračila znašal 200,00 EUR in ne prisojenih 1.058,16 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi direktorja toženke, da je bil omenjeni dogovor sklenjen zaradi razglašene epidemije in da je bilo dogovorjeno, da bo toženka tožnico po preklicu le-te zaposlila nazaj, sicer pa ji bo izplačala dogovorjeno nadomestilo namesto odpovednega roka. Direktor toženke je imel s. p. in je kot tak tožnico zaposlil še pred koncem epidemije ter s tem izpolnil obveznost iz omenjenega dogovora. Navaja še, da je terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov odpravnine in povračila namesto odpovednega roka zastarala, saj je od zapadlosti 31. 3. 2020 do vložitve tožbe 14. 5. 2024 poteklo že več kot tri leta.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe zoper odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneskov prepozno izplačanih plač. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se skladno s prvim in drugim odstavkom 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) plača izplača najkasneje 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. Tako sta stranki dogovorili tudi v pogodbah o zaposlitvi. Toženka v pritožbi priznava, da je prihajalo do zamud pri izplačilu plač. Razlogi, zakaj je do tega prišlo, ki jih navaja v pritožbi, glede na jasno zakonsko določilo niso pomembni. Prav tako ni odločilno, ali so bili delavci o tem pravočasno obveščeni.

5. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe, da je toženka dolžna plačati tožnici zneske regresa za letni dopust za leta 2017, 2018, 2019 in sorazmerni del leta 2020. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam toženke, da je bilo dogovorjeno, da dobijo zaposleni plačilo regresa za letni dopust v obliki plačila regresa za malico, ki so jo imeli zagotovljeno pri toženki. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da se sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni izrecno opredelilo do izpovedi priče A.A. (sicer zunajzakonske partnerke toženkinega zakonitega zastopnika), se pa je opredelilo do izpovedi toženkinega zakonitega zastopnika, ki je vsebinsko enaka izpovedi te priče in tako potrjuje toženkine navedbe o tem dogovoru. Vendar pa sodišče prve stopnje tem navedbam kljub temu utemeljeno ni sledilo, saj je logično pojasnilo, da v primeru sklenitve takega (ustnega) dogovora stranki ne bi vsako leto sklenili še pisnega sporazuma o odložitvi plačila regresa za letni dopust. Poleg tega tudi niso logične navedbe toženke, da naj bi tožnici plačevala regres za letni dopust kot regres za malico, katere letni skupni znesek presega višino regresa za letni dopust, hkrati pa je sklepala pisne sporazume o odložitvi plačila regresa za letni dopust. Tudi sicer pa ZDR-1 jasno loči obveznosti plačil delodajalca na plačo, stroške, regres za letni dopust itd., kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj tožnica od toženke tekom delovnega razmerja nikoli ne bi zahtevala plačila regresa za letni dopust, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Ni namreč neobičajno, če delavec šele po prenehanju delovnega razmerja (prvič) uveljavlja terjatve zoper delodajalca.

6. Glede na že navedene sklenjene sporazume med strankama o odložitvi plačila regresa za letni dopust, in sicer za leto 2017 do 30. 6. 2022 in za leto 2018 do 30. 6. 2023, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja glavnic regresa za leti 2017 in 2018. Glede na sklenjena sporazuma sta obveznosti zapadli v plačilo šele 30. 6. 2022 in 30. 6. 2023, kar glede na datum vložitve tožbe (14. 5. 2024) pomeni, da sta bili vloženi pred potekom petletnega zastaralnega roka (202. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 336. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti od zneskov regresa za leto 2017, 2018 in 2019 (tudi za leto 2019 sta stranki sklenili sporazum o odložitvi plačila regresa za letni dopust, in sicer do 30. 6. 2024), ki jih tožnica vtožuje od naslednjega dne v sporazumih navedene zapadlosti dalje, saj glede na datum vložitve tožbe še ni potekel niti triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti od zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020 (ko sporazum o odložitvi plačila (še) ni bil sklenjen), ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od 2. 7. 2020 dalje. Glede na triletni zastaralni rok, ki je določen za terjatve obresti, in glede na datum vložitve tožbe je namreč tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska regresa za leto 2020 utemeljen (nezastaran) šele od 14. 5. 2021 dalje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zadnji - četrti alineji II. točke izreka delno spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 14. 5. 2021 dalje; v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 14. 5. 2021) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe zoper odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno povračilo namesto odpovednega roka v znesku plače, ki jo je tožnica prejemala pri toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 96. člena ZDR-1, ki določa, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar pa mora biti tak dogovor v pisni obliki. Četudi je tožnica navajala, da je na dogovor pristala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica dogovora z dne 30. 3. 2020 o denarnem povračilu namesto 32-dnevnega odpovednega roka v višini (zgolj) 200,00 EUR (kar je očitno tudi neustrezno povračilo glede na dolžino odpovednega roka) in dogovora z istega dne o odpovedi (tudi) temu (neustreznemu) povračilu ni podpisala. Iz dogovorov namreč jasno izhaja, da je podpisala le njun prejem, ne pa tudi, da se strinja z njuno sklenitvijo. Zato je sodišče prve stopnje glede na navedeno zakonsko določilo pravilno zaključilo, da ju ni mogoče upoštevati. Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja v času delovnega razmerja,¹ ko je delavec v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-150/22). Pravica do odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem posledično tudi alternativno pisno dogovorjena pravica do denarnega povračila namesto odpovednega roka je kogentno določena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji tožnica ni mogla odpovedati. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno povračilo namesto odpovednega roka v višini ene tožničine plače (1.058,16 EUR), kar je primerno denarno povračilo za 32 dni odpovednega roka.

9. Navedeno velja tudi glede odločitve, da je toženka dolžna plačati tožnici odpravnino (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Odpravnina je kogentno določena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji tožnica z dogovorom z dne 30. 3. 2020 ni mogla pravno veljavno odpovedati (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-63/03). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče (glede na pritožbene navedbe, da je direktor toženke kot s. p. še pred koncem epidemije zaposlil tožnico in s tem izpolnil obveznost iz tega dogovora, zaradi katere naj bi se tožnica odpovedala odpravnini) še dodaja, da se je toženka v dogovoru zavezala zaposliti tožnico po končani epidemiji, te obveznosti pa očitno ni izpolnila, saj se je tožnica glede na pritožbene navedbe zaposlila pri B.B. s. p., torej drugi osebi kot toženki.

10. Pritožba pa utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti od zneskov prisojene odpravnine in denarnega povračila namesto odpovednega roka, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od 31. 3. 2020 dalje. Glede na triletni zastaralni rok, ki je določen za terjatve obresti, in glede na že naveden datum vložitve tožbe, je namreč tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov odpravnine in denarnega povračila namesto odpovednega roka utemeljen šele od 14. 5. 2021 dalje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka delno spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 14. 5. 2021 dalje; v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 14. 5. 2021) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Delna sprememba izpodbijane sodbe v obrestnem delu tožbenega zahtevka pa v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj gre le za stransko terjatev (tretji odstavek 154. člena ZPP).

12. Kot izhaja iz že obrazloženega, je pritožbeno sodišče v preostalem delu ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu - le glede dela zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so le stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo 31. 3. 2020. Navedena dogovora je torej prejela še v času delovnega razmerja.