UPRS Sklep I U 975/2020-36

Predlog za obnovo postopka se zavrže.

1. Sodišče je s sodbo I U 975/2020-12 z dne 11. 5. 2022 zavrnilo tožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo Mestne uprave Mestne občine Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) številka 01400-70/2019-2 z dne 9. 12. 2019, s katero je ta zavrnila tožničino vlogo za pridobitev dovoljenja za poslovanje dveh podružnic lekarne. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na peti odstavek 10. člen Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) in pojasnil, da je v mestu že organiziranih devetnajst lekarn ter da ni mogoče ustanoviti podružnice lekarne, če je na njenem predvidenem gravitacijskem območju že ustanovljena lekarna. Sodišče je presodilo, da so bile za odločitev v zadevi bistvene zakonske določbe o tem, kdo so sploh lahko izvajalci lekarniške dejavnosti. Glede na drugi odstavek 39. člena ZLD-1 lahko podružnico lekarne organizira le koncesionar na območju, za katero mu je bila podeljena koncesija, in kateremu občina, ki mu je podelila koncesijo, izda dovoljenje za podružnico lekarne. Ker tožnica nima koncesije za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju tožene stranke, je bila njena vloga po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena. Poleg tega je sodišče zavrnilo tožničine očitke o omejevanju konkurence iz 74. člena Ustave RS.

2. Tožnica je 11. 8. 2025 vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil zaključen z navedeno sodbo. Za izpodbijano odločitev sodišča sprejeto odločilno dejstvo je, da tožnica ni imela koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju tožene stranke. Iz tega dejstva je sodišče izpeljalo pravno posledico, da tožnica nima stvarne legitimacije za vložitev vloge. V to pravno posledico posega sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C 715/23 z dne 10. 7. 2025, ki je med obravnavanim upravnim sporom ni bilo. Iz dejanskega stanja sodbe C 715/23, ki je nov dokaz, izhaja, da lekarniška dejavnost sodi med gospodarske storitve po Direktivi 2014/23/EU, zato je zmotna presoja naslovnega sodišča, da pravo EU ni uporabljivo, kot je to običajno v primeru negospodarskih storitev. Lekarniške storitve, ki so predmet izdaje dovoljenja, niso predmet Zakona o javno - zasebnem partnerstvu in zanje ni potrebna izvedba postopka javnega naročanja oziroma podelitve koncesije. Dovolj je, da so izpolnjena demografska in ozemeljska merila. To velja za javni lekarniški zavod, ki na istem območju nudi plačljive storitve. Zanj tožena stranka ni izkazala nujnih razlogov v javnem interesu za drugačno obravnavo. Predlaga, da sodišče ugotovi, da so podani razlogi za obnovo in predlog pošlje nasprotni stranki.

3. Obnova se ne dovoli.

4. V skladu s 1. točko prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1¹) se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če ta zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 96. člena ZUS-1 sodišče dovoli obnovo le, če je samo ugotavljalo dejansko stanje in se stranka brez lastne krivde nanj ni mogla sklicevati v prejšnjem postopku.

5. Sodišče zavrže predlog za obnovo s sklepom, če ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba ali je bil vložen prepozno ali da stranka ni izkazala, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten (prvi odstavek 100. člena ZUS-1).

6. Zakon je predvidel več predpostavk za obnovo postopka v upravnem sporu. Ta mora biti najprej pravnomočno končan (prvi odstavek 96. člena ZUS-1), pri čemer v poštev pridejo le taksativno našteti razlogi za obnovo (1. do 9. točka prvega odstavka 96. člena ZUS-1). Obstoj enega od njih je predlagatelj dolžan izkazati s stopnjo verjetnosti.²

7. Tožnica je trdila, da je nastopila nova okoliščina, s katero se je seznanila šele po izdaji sodbe v obravnavani zadevi, in sicer, da je SEU odločilo, da so lekarniške storitve gospodarska dejavnost. S tem se je po njenem mnenju spremenila pravna kvalifikacija ključnega dejstva. Za odprtje lekarne ni več potrebna koncesija, temveč licenca in izpolnjena objektivna merila.

8. Ni dvoma, da je tožnica uveljavljala zakoniti razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, saj se je nanj izrecno opirala v svojem predlogu.³ Novo dejstvo in hkrati nov dokaz pa je po njenih besedah sodba Sodišča Evropske unije C‑715/23 z dne 10. 7. 2025.

9. Omenjena sodba že na prvi pogled ne sodi med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Povedano drugače, obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo SEU ne more voditi do obnove. Nepravilna uporaba prava že sama po sebi ni obnovitven razlog.⁴

10. S predlogom za obnovo si tožnica prizadeva za drugačno pravno stališče tega sodišča, kar je razkrila z navedbo, da "sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C‑715/223 bistveno spreminja pravno kvalifikacijo odločilnega dejstva, na katerem so temeljile tudi številne pravnomočne sodbe."⁵ Drugačno pravno stališče je poskušala doseči z razlago sodbe SEU. Tako oporekanje pravnemu sklepanju o lekarniški dejavnosti ni v sferi dejanskega, ampak gre za pravna vprašanja. Ta pa niso zakonski razlog za obnovo postopka.

11. Sodba tega sodišča pa je temeljila na dejstvih in dokazih, ki so bili pretehtani v upravnem postopku (drugi odstavek 96. člena ZUS-1). Z drugimi besedami, sodišče je svojo odločitev oprlo le na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.⁶ O lekarniški dejavnosti in omejevanju konkurence pa se je izreklo v 15. do 20. točki obrazložitve sodbe.

12. Glede na navedeno ni izpolnjen predpogoj za dovolitev obnove postopka iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1, saj sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato obnova postopka iz navedenega razloga ni dovoljena na podlagi drugega odstavka 96. člena ZUS-1. Prav tako pa ni podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, saj glede na obrazloženo ni zakonitega razloga za obnovo (posledično pa ni verjeten), zato je sodišče na podlagi 100. člena ZUS-1 zavrglo obravnavani predlog za obnovo postopka.
    -------------------------------
    ¹ Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.
    ² Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, stran 622.
    ³ Na prvi strani predloga za obnovo, listovna številka spisa 68.
    ⁴ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014 (5. točka obrazložitve), I Up 241/2012 z dne 7. 6. 2012 (9. točka obrazložitve), I Up 3/2019 z dne 23. 1. 2019 (8. točka obrazložitve), I Up 42/2018 z dne 30. 8. 2018 (9. točka obrazložitve).
    ⁵ Stran 5 predloga za obnovo, listovna številka spisa 72.
    ⁶ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2018 z dne 30. 8. 2018 (7. točka obrazložitve), I Up 326/2016 z dne 1. 2. 2017 (9. točka obrazložitve), I Up 200/2016 z dne 16. 11. 2016 (7. točka obrazložitve), I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014 (4. točka obrazložitve), I Up 88/2013 z dne 4. 4. 2013 (6. točka obrazložitve), I Up 241/2012 z dne 7. 6. 2012 (7. točka obrazložitve).