VSMB Sklep VII Kp 15388/2022

Pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo sodni opomin. Na temelju prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je obremenilo za plačilo potrebnih izdatkov oškodovanke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca iz zastopanja po odločbi Službe za brezplačno pravno pomoč in po pooblastilu, medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. To je bilo storjeno s sklepom v imenu ljudstva (pravilno s sklepom) I K 15388/2022 z dne 26. 11. 2025.

Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata:

- obdolženi A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in ustavne pravice do izvajanja dokazov iz 29. člena Ustave ter kršitve pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot navaja uvodoma, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obtožni predlog zavrže ali ga obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje;

in

- zagovornica obdolženega v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo (pravilno sklep) spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Obdolženi in zagovornica nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje o obstoju vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Menita, da iz izvedenih dokazov ne izhaja objektivna resnost in uresničljivost grožnje, prav tako ni izkazan obdolženčev namen oškodovanko ustrahovati oziroma vznemiriti. Poudarjata, da mora biti grožnja objektivno takšna, da bi pri povprečnem človeku v enakih okoliščinah vzbudila občutek strahu, kar po zagovorničini oceni inkriminirana izjava obdolženca ("vsi bote dobli svojo porcijo, če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B., bi prišel k vam in vas vse razbil", op. s.), ni.

Ko obdolženi na ta način uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nima prav. Izpodbijani sklep vsebuje jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, zato ga je bilo mogoče v celoti ustrezno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ponudilo tehtno obrazložitev, zakaj v danem primeru izrečene besede pomenijo resno grožnjo z napadom na telo oškodovane C. C. in njenih bližnjih ter na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je obdolženi dne 27. 8. 2021 ravnal z namenom oškodovanko ustrahovati oziroma vznemiriti. Pritožba zato z zatrjevano procesno kršitvijo po vsebini ne uveljavlja odsotnosti razlogov, temveč nasprotuje njihovi vsebini oziroma dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Pritožbi neutemeljeno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje o objektivni resnosti obdolženčeve grožnje. Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem. Prav takšno presojo je opravilo sodišče prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da so odnosi med obdolženim in širšo družino njegove nekdanje partnerke D. D., del katere je tudi oškodovana C. C., že dalj časa izrazito konfliktni. To potrjuje tako obdolženi kot oškodovanka, enako pa je razvidno na temelju izpovedi socialnih delavk E. E. in F. F. ter listinske dokumentacije, iz katere med ostalim izhaja tudi, da je oškodovanka socialni delavki že pred obravnavanim dogodkom prosila, naj obdolžencu ne razkrijeta, kje se (do predaje, op. s.) nahaja njegov sin B. B.. Ob takšnih okoliščinah je bilo inkriminirane besede objektivno mogoče razumeti le kot resno grožnjo z uporabo fizičnega nasilja, ki je bila sposobna pri oškodovanki vzbuditi občutek prestrašenosti in ogroženosti. Zato pritožbenemu prepričevanju, da je bila izjava obdolženca, naslovljena oškodovanki dne 27. 8. 2021, dvoumna oziroma da dopušča različne razlage, ne gre slediti.

Brez osnove pa so tudi pritožbene navedbe glede neobstoja subjektivnega zakonskega znaka. Obdolženi je oškodovanki jasno sporočil, da bi, če bi vedel, da zapirajo in skrivajo sina B. B., prišel k njej in njeni družini ter jih "vse razbil". Že vsebina takšne izjave ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila izrečena, utemeljuje pravilen prvostopenjski zaključek, da je ravnal z namenom oškodovanko ustrahovati oziroma vznemiriti. Takšna izjava namreč očitno presega meje običajnega konfliktnega ali afektivnega izražanja. Da je bila grožnja tudi dejansko dojeta kot resna, potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje o oškodovankinem občutku prestrašenosti in ogroženosti, čeprav nastanek takšne posledice za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja niti ni odločilen.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka obdolženi in njegova zagovornica uveljavljata zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje obdolženčevega mladoletnega sina G. G.. Navajata, da je bil G. G. skupaj z mlajšim bratom H. H. pri obravnavanem dogodku ves čas prisoten in bi lahko izpovedal o tem, kar je videl in slišal, zlasti pa potrdil, da obdolženec oškodovanki očitanih besed ni izrekel. Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, smatrata, da je bila obdolžencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, s tem pa tudi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Nimata prav. Pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče dolžno izvesti vsak predlagani dokaz, temveč le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev in pri katerih obramba izkaže zadostno verjetnost, da bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za zaslišanje obdolženčevih mladoletnih sinov na naroku glavne obravnave utemeljeno zavrnilo, sprejeto odločitev pa tudi sprejemljivo obrazložilo s pojasnilom, da je bilo dejansko stanje na podlagi že izvedenih dokazov v zadostni meri razjasnjeno in da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev odločilnih dejstev. Tem razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje. Pritožbi se namreč ne opredelita, katera konkretna odločilna dejstva naj bi se z zaslišanjem predlagane priče dodatno ugotovila oziroma v čem naj bi zaslišanje mladoletnika lahko omajalo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, temveč zgolj ponavljata, da bi lahko mladoletnik sin potrdil obdolženčev zagovor. Zato se ne gre strinjati s pritožbenim očitkom, da je bila obdolžencu z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč kritizirano presojo opravilo z vidika dokazne relevantnosti in potrebnosti predlaganega dokaza, ne pa z nedopustnim vnaprejšnjim vrednotenjem njegove dokazne vsebine. Ker izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna za razjasnitev odločilnih dejstev, pritožbeno grajana procesna odločitev pa ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopenjskega sklepa, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Obdolženi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, a se pritožbeno sodišče z njegovim naziranjem na more strinjati. Pod videzom kršitve kazenskega zakona namreč ponovno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ob dejanskem stanju, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa opisano ravnanje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva. Takšna razlaga prezre celotno vsebino izjave in predvsem njen neposredni zaključek, v katerem je obdolženi jasno in določno napovedal, da bi prišel k njim in jih "vse razbil".

Prav tako ne vzdrži pritožbeno stališče, da obdolženčevo ravnanje ne more biti kaznivo, ker grožnje zaradi nepoznavanja kraja, kjer se nahaja njegov sin B. B., ne bi mogel uresničiti. Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 namreč ni odločilno, ali je storilec grožnjo dejansko mogel oziroma nameraval uresničiti. Pritožbeni očitek zato izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, vso obširno polemiziranje glede okoliščine, ali je bil obdolženi s strani socialne delavke E. E. predhodno seznanjen, kje se nahaja sin B. B., pa odvečno in brez odločilne teže.

Enako velja za pritožbeno grajo, da opis dejanja ni zadostno časovno in krajevno konkretiziran. Izrek izpodbijanega sklepa vsebuje navedbo časa in kraja storitve obravnavanega kaznivega dejanja, s čimer je historični dogodek ustrezno individualiziran in je obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Za takšno konkretizacijo v okoliščinah obravnavane zadeve ni bilo potrebno navesti tudi natančne ure storitve. Ker opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in zadosti zahtevi po konkretizaciji, pritožbeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Obdolženi in zagovornica z obširnimi pritožbenimi navedbami grajata tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ponujata lastno presojo izvedenih dokazov. Pri tem izpostavljata posamezna razhajanja v izpovedbah oškodovanke ter prič I. I. in E. E. in izpodbijata njihovo verodostojnost. Vendar brez uspeha. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje na v izreku izpodbijanega sklepa opisani način. Sprejeto meritorno odločitev je oprlo predvsem na v ključnem skladne izpovedbe oškodovanke ter prič I. I. in E. E., ki jih potrjuje tudi listinska dokumentacija, zlasti prijava oškodovanke istega dne ob 18.01 uri in elektronsko sporočilo z naslovom "grožnje s strani g. A. A.", poslano socialnima delavkama CSD Ptuj še istega večera.

Obdolženi resda vztraja, da inkriminiranih besed ni izrekel, vendar pritožba pravilnosti dokazne ocene ne more omajati z izpostavljanjem posameznih razlik v izpovedbi priče I. I. glede njenega nahajanja v času inkriminiranega dogajanja na ***. Gre za okoliščino, ki se ne nanaša na bistvo očitanega ravnanja in sama po sebi ne zmanjšuje dokazne vrednosti njene izpovedbe. V odločilnem delu je namreč njena izpovedba skladna z izpovedbo oškodovanke, saj obe potrjujeta, da je obdolženi inkriminiranega dne oškodovanki izrekel vsebinsko enake grožnje z napadom nanjo in njene bližnje. Zagovornica ne omaje pravilnosti dokazne ocene niti z opozarjanjem na posamezna razhajanja glede kraja nahajanja obdolženca oziroma priče I. I. ter časovnega sosledja dogodkov. Gre za okoliščine, ki niso odločilnega pomena in so glede na časovno oddaljenost dogodka življenjsko razumljive, ne posegajo pa v bistvo obdolžencu očitanega dejanja. V odločilnih okoliščinah pa sta izpovedbi oškodovanke in priče I. I. skladni ter ves čas postopka nespremenjeni. Tudi sicer pritožba neutemeljeno izpostavlja sorodstveno razmerje med pričo I. I. in obdolženčevo nekdanjo partnerko D. D. ter obstoječa nesoglasja in sodne postopke kot razlog za neverodostojnost njene izpovedbe. Vendar izpostavljene osebne okoliščine same po sebi ne pomenijo, da priči I. I. ne gre verjeti, zlasti ne ob dejstvu, da njena izpovedba glede odločilnih dejstev ni osamljena, temveč je potrjena z izpovedbo oškodovanke, socialne delavke E. E. in listinsko dokumentacijo.

Brez uspeha pa ostane pritožba tudi na točki izraženih pomislekov glede verodostojnosti socialne delavke E. E.. Dejstvo, da se zaradi časovne oddaljenosti dogodka ni mogla zanesljivo opredeliti do vseh časovnih podrobnosti, ne zmanjšuje dokazne vrednosti njene izpovedbe glede odločilnih okoliščin, zlasti glede komunikacije z obdolženim, na katero slednji skozi pritožbene trditve tudi sam izrecno opozarja. Enako velja za pritožbeno trditev, da obdolženi pred inkriminiranim dogajanjem ni bil seznanjen z okoliščino, kje se nahaja njegov sin B. B.. Takšnemu stališču ne pritrjuje niti uradni zaznamek CSD Spodnje Podravje, Enota Ptuj z dne 26. 8. 2021, ki ga je obdolženi predložil šele v pritožbenem postopku. Ne glede na vprašanje njegove dopustnosti kot pritožbene novote namreč njegova vsebina obdolženčevih navedb ne potrjuje, temveč izkazuje, da je socialna delavka E. E. obdolženca seznanila z okoliščino, kje se nahaja njegov sin B. B. ter mu pojasnila, da je zanj ustrezno poskrbljeno in da bo njegova predaja izvedena v skladu z začasno odredbo, kakor je tudi dejansko potekala. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem zato nima opore niti v listini, na katero se sklicuje sam obdolženi.

Prav pa ima sicer zagovornica, ko pogreša izrecno utemeljitev, zakaj sodišče prve stopnje ni sprejelo zagovora obdolženca. A čeravno izpodbijani sklep ne vsebuje posebne presoje obdolženčevega zagovora, je iz njegove celotne obrazložitve razvidno, da mu prvostopenjsko sodišče ni sledilo, ker je kot (bolj) prepričljive ocenilo nasprotne dokaze, zlasti izpovedbe oškodovanke ter prič I. I.l in E. E., kot tudi listinsko dokumentacijo (eksplicitno navedeno v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Razlogi, zaradi katerih zagovoru ni sledilo, zato zadoščajo. So namreč jasno razvidni iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa in tudi omogočajo pritožbeni preizkus. Pritožbeni očitki tako v bistvenem pomenijo ponavljanje obdolženčevega zagovora in ponujanje drugačne dokazne ocene, ki pa ob pravilno izvedeni in celovito ocenjeni dokazni presoji sodišča prve stopnje ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker obdolženi in zagovornica v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbi zoper izpodbijani sklep v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreče sodni opomin, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca ter druge okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije (četrti odstavek 68. člena KZ-1) ter mu utemeljeno izreklo sodni opomin kot najmilejšo sankcijo opozorilne narave. Sodišče prve stopnje je pri presoji vseh okoliščin konkretnega primera pravilno upoštevalo predvsem okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, časovno oddaljenost dejanja, obdolženčev odnos do otrok in izvrševanje skupnega starševstva z nekdanjo partnerko, njegove premoženjske razmere ter dejstvo, da je šlo v razmerju do oškodovane C. C. za osamljen dogodek. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča izrek sodnega opomina utemeljen, saj okoliščine konkretnega primera ne narekujejo izreka strožje kazenske sankcije.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 446. člena ZKP), je o obeh pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena v zvezi z 391. členom ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP, saj bi bilo glede na obdolženčeve premoženjske razmere, polovično zaposlenost in preživninske obveznosti s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje oziroma dolžnost preživljanja njegovih mladoletnih otrok.