VSM Sodba IV Kp 41207/2011

I. Pritožba zagovornikov obdolžene S.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroške pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo IV 41207/2011 z dne 11. 11. 2016 obdolženo S. Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po citiranem zakonskem določilu ter na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen 75 dnevnih zneskov, kar znese 2.557,50 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Oškodovanca B.Č. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer pričnino v skupnem znesku 39,99 EUR, izvedenino za izdelana pisna izvedenska mnenja v zneskih 904,50 EUR, 743,71 EUR in 772,80 EUR ter še izvedenino za podana izvedenska mnenja na glavni obravnavi, o višini katere bo odločeno s posebnim sklepom, kakor tudi sodno takso v višini 480,00 EUR.

2Proti tej sodbi so se pritožili zagovorniki obdolženke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe kazenskega zakona, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo spremeni in obdolženki izreče nižjo denarno kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je obdolženka storila kaznivo dejanje s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Obdolženka je v svojem zagovoru jasno povedala, da je do prometne nesreče prišlo zaradi nenadnega pojava močne bolečine v prsnem košu, ki se je stopnjevala in se pojavila še v glavi, nato pa se ji je stemnilo pred očmi in je izgubila zavest, vse to pa se je zgodilo v trenutku, ko je zapeljala v križišče. Izvedenec nevrolog dr. Erik Tetičkovič je zaključil, da na podlagi svojih ugotovitev ne more z zanesljivostjo odgovoriti, kakšno je bilo zdravstveno stanje obdolženke v času nastanka nesreče in tik pred njo in kako je vplivalo na sposobnost obdolženke imeti v oblasti svoje ravnanje. Enako je ocenil tudi izvedenec medicinske stroke dr. K., ki je pojasnil, da ne more ovreči s strani obdolženke navedbo opisane iznenadne bolečine, slabosti in stemnitve pred očmi. Kljub temu, da je sodišče mnenje izvedenca dr. E.T. v celoti sprejelo, pa je odločilo v nasprotju z njegovim mnenjem. Presodilo je, da obdolženka ni bila previdna, da ni pokazala niti običajne pozornosti in da je do prometne nesreče prišlo zaradi njenega malomarnega ravnanja s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Obdolženka ni izrazila posebne skrbnosti, da bi nevarnost pazljiveje ocenjevala in se posledici izognila, pa je po svojih osebnih lastnostih in okoliščinah to bila sposobna. Glede na mnenje izvedencev je taka dokazna ocena nepravilna, stopnja gotovosti, da je obdolžena storila kaznivo dejanje iz malomarnosti, pa ni zadostna in v dvomu bi sodišče prve stopnje zato moralo odločiti obdolženki v korist.

5Z navedenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Ugotovilo je, da je vzrok za nastanek nesreče v ravnanju obdolženke, ko pri svoji vožnji ni ravnala v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, ki predstavljajo dolžnostno ravnanje, saj določajo pravila obnašanje udeležencev v cestnem prometu, in sicer je ravnala v nasprotju s tedaj veljavnim določilom drugega odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki je določal, da morajo na prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja policist, voznik in drugi udeleženci cestnega prometa omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj. Obdolženka pešcev, obeh oškodovancev, ki sta prečkala vozišče po prehodu za pešce, in sta bili v obdolženkinem vidnem polju, ni opazila pravočasno, temveč 0,6 sekunde pred trčenjem, ko je bila od njiju oddaljena cca 5 m in šele na tej razdalji je začela zavirati, navedeno pa je imelo za posledico, da je trčila v oba pešca, zaradi česar sta utrpela poškodbe, ki so razvidne iz opisa kaznivega dejanja. Obdolženka je imela vse tehnične možnosti, da bi svoje vozilo pred prehodom za pešce lahko ustavila. Navedeno je sodišče ugotovilo na osnovi mnenja izvedenca cestno prometne stroke Ž.L., ki je ugotovil, da se je vozilo obdolženke ob trčenju gibalo vsaj s hitrostjo 30 km/h, da se je po nezgodi zaustavila neposredno v bližini prehoda za pešce in da je zato, da se je zaustavila, na mestu, kjer se je, obdolženka morala pričeti z močnejšim zaviranjem na sprednjem delu prehoda za pešce, torej na področju, kjer je prišlo do trčenja in je pričela z reagiranjem z zaviranjem vsaj 0,6 sekunde pred pričetkom trčenja, ko je bila od mesta trčenja oddaljena vsaj 5 m. Iz smeri, iz katere se je vključevala na prednostno cesto, je pred križiščem postavljen prometni znak ustavi, glede na vidljivost je priporočljivo, da se voznik pred robom prednostne ceste zaustavi, obdolženka pa je morala s speljevanjem z mesta, kjer se je pred križiščem ustavila, pričeti 5,2 sekunde pred trenutkom trčenja, če se ni zaustavila in je v križišče zapeljala brez zaustavitve, pa 2,9 sekunde pred trenutkom trčenja. Pešca sta z mesta, kjer sta pričela s prečkanjem ceste do mesta trčenja prehodila razdaljo okrog 6 m, za kar sta potrebovala 3,3 sekunde in obdolženka ju je lahko videla ter je imela vseskozi tehnične možnosti, da bi svoje vozilo pred prehodom za pešce ustavila. Pritožba ima sicer prav, da je izvedenec nevrolog dr. E.T. v svojem pisnem mnenju navedel, da na podlagi svojih ugotovitev ne more z zanesljivostjo odgovoriti na vprašanje, kakšno je bilo zdravstveno stanje obdolženke v času nesreče in tik pred njo in kako je vplivalo na sposobnost obdolženke imeti v oblasti svoje ravnanje, ter da je tudi izvedenec kirurg dr. Kelc navedel, da tudi on ne more ovreči s strani obdolženke navedbo opisane iznenadne bolečine, slabosti in stemnitve pred očmi, pa tudi ne potrditi, da je pri tem šlo tudi za motnjo zavesti in trajanje le-te, ker objektivnega podatka o tem ni, vendar pritožba prezre, da oba izvedenca nista ugotovila prav ničesar, kar bi potrjevalo zagovor obdolženke, da se ji je pred nesrečo stemnilo pred očmi in njene domneve, da je zgubila zavest. Izvedenec dr. E.T. je podal mnenje, da zdravstveno stanje obdolženke ni bilo prizadeto v nobenem nevrološkem pregledu, da izključuje kakršnokoli nevrološko motnjo, da ugotavlja, da ne gre za morebitno epilepsijo kot morebiten vzrok za nastalo nesrečo in da je kot tako s strani kardiologa bilo izključeno tudi kardialno stanje. Izvedenec dr. Kelc pa je navedel, da niti pred nesrečo niti pozneje pri obdolženki ni več prišlo do nobenih istočasnih motenj zavesti, ko pa so mu bile predočene ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, da je obdolženka vsaj 5 m pred mestom trčenja začela zavirati, pa je zaključil, da v tem primeru zagotovo potem ni šlo za motnjo zavesti, saj je reagirala, zaznala nevarnost, se torej zavedala. Pojasnil je tudi, da motnje pri obdolženki po nesreči, nimajo nobene vzročne povezave s samo povzročitvijo nesreče in stanjem obdolženke prej, obdolženka sama pa je ob podaji anamneze v kirurški ambulanti kritičnega dne navedla, da v nezavesti ni bila, njena zavest pa je bila ocenjena s 15, kar je najvišja stopnja zavesti.

6Sodišče je obe izvedenski mnenji sprejelo, ker ni našlo razloga, da bi podvomilo v pravilnost podanih mnenj, in ker slonita na ugotovitvah izvedenca prometne stroke, da je obdolženka pred trčenjem zavirala, na osnovi česar je zaključilo, da ni šlo za motnjo zavesti. Svoje dejanske ugotovitve je oprlo tudi na izpovedbi prič A.S. in B.J., ki sta opisali ravnanje obdolženke neposredno po trčenju, pri čemer je S. povedal, da je obdolženka po trčenju sedela v avtu in bila prestrašena, misli pa, da je telefonirala, ker je imela telefon na ušesu. Priča J. pa je izpovedala, da je obdolženka izstopila iz avtomobila, pred tem odložila mobitel v avto, čez nekaj sekund pa omedlela in obležala. Sodišče tudi na podlagi njunih izpovedb zaključuje, da je bila med vožnjo v stanju zavesti in zmožna pravočasno reagirati ter ustaviti pred prehodom za pešce.

7Sodišče prve stopnje je obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge, na osnovi česar zaključuje, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko zavestne malomarnosti (točka 14. obrazložitve) in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša ter jim nima ničesar za dodati. Pritožba namreč njihove pravilnosti ne more omajati, saj izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišča prve stopnje glede tega, kakšna je bila zmožnost obdolženke, da pravočasno zazna oba pešca in temu prilagodi svojo vožnjo, torej da vozilo zaustavi pred prehodom za pešce, po katerem sta pešca prečkala vozišče. Opira se na zagovor obdolženke, pri tem pa napačno zaključuje, da je zaključek sodišča prve stopnje o krivdni obliki, s katero je obdolženka povzročila prometno nesrečo, popolnoma v nasprotju z mnenjem izvedenca dr. K.. Slednji je namreč upošteval ugotovitve izvedenca prometne stroke, iz katerih je razvidno, da obdolženka ni bila v takem stanju, da ne bi mogla zaznati in reagirati na oba pešca, saj je 0,6 sekunde pred trčenjem pričela z zaviranjem in po trčenju vozilo tudi ustavila. Nobenega dvoma torej ni o tem, da je bila v stanju zavesti, da je imela možnost pravočasno zaznati pešca in tudi reagirati na njuno hojo po prehodu za pešce, pa je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ravnala lahkomiselno na ravni zavedanja posledic in ni izrazila posebne skrbnosti, da bi nevarnost pazljiveje ocenjevala in se posledici - trčenju, izognila, česar pa je bila po svojih osebnih lastnostih in okoliščinah sposobna.

8Pritožba graja tudi previsoko denarno kazen in pri tem navaja, da je obdolženka sicer bila direktor družbe D. d.o.o., vendar navedena družba že dalj časa ne posluje, saj že od leta 2015 ne oddaja in objavlja računovodskih izkazov, obdolženka pa je v letih 2015 in 2016 sprejemala zanemarljivo nizke zneske plačila za delo, za kar pritožniki prilagajo plačilne liste, iz katerih so ti zneski razvidni. Zaradi zelo nizkih dohodkov, ki jih je prejemala, je bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči v višini 509,24 EUR in redne denarne pomoči za obdobje od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 319,66 EUR, v višini 357,33 EUR pa za obdobje od 1. 8. 2016 do 31. 10. 2016. Skrbi za dva mladoletna otroka in denarne kazni, ki je previsoko odmerjena, ne bo zmogla plačati. Zato bi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin sodišče moralo obdolženki izreči nižjo denarno kazen.

9Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obdolženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je po poklicu aranžerska tehnica, da je zaposlena v družbi Dekorater d.o.o., da je prejemnica otroških dodatkov in preživnine za otroka v skupnem znesku 530,00 EUR, ter da je lastnica stanovanjske hiše, v kateri živi. Prosila je tudi za potrdilo o prisotnosti na sodišču, ker je na poskusnem delu v Avstriji. Sodišče pa je razpolagalo s podatki ZZZS, da je zavarovana pri družbi D. d.o.o. za čas 40 ur. Na osnovi navedenih podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju obdolženke ter ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njene krivde, kakor tudi olajševalnih okoliščin, ji je izreklo za obravnavano kaznivo dejanje denarno kazen v višini 75 dnevnih zneskov, pri čemer je višino le-teh določilo na podlagi določbe tretjega odstavka 47. člena KZ-1, saj podatkov o njenem dnevnem zaslužku ni imelo in je kot dnevni znesek denarne kazni zato pravilno vzelo 1/30 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Izrečena denarna kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična ter pravilno odmerjena, sodišče prve stopnje pa s podatki, ki jih sedaj navaja pritožba, ob izreku kazni ni razpolagalo in zato predstavljajo novoto. Denarno kazen je izreklo na podlagi podatkov, ki so uvodoma navedeni, pri čemer obdolženka ni navajala, da je prejemnica denarne socialne pomoči, ker prejema nizke dohodke. Iz navedenih razlogov pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je obdolženki izreklo previsoko denarno kazen ter navaja, da bi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, katerih, pritožba ne pove, bilo obdolženki potrebno izreči nižjo denarno kazen.

10Na osnovi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11Pritožbeno sodišče je obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi določb četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, pri tem pa upoštevalo sedanje premoženjsko stanje obdolženke, razvidno iz pritožbe.