VSMB Sodba VII Kp 56514/2023

1. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitkov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi "napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb kazenskega postopka", tovrstnih kršitev v nadaljevanju ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

5. Iz obrazložitve zagovornikovih navedb je razbrati, da graja le pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. A tozadevno pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno in argumentirano ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Dejanske ugotovitve in sprejete pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje dosledno sklicuje, medtem ko v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Bistvo zagovornikove pritožbe je v trditvah, da je šlo v obravnavanem primeru za konfliktno situacijo med nekdanjima partnerjema, ki je bila izrazito čustveno obarvana in povezana z razpadom partnerske zveze ter vprašanji glede otroka. Sodišče prve stopnje je pomen izrečenih besed iztrgalo iz konteksta in jim pripisalo pomen resne in konkretne grožnje, ne da bi upoštevalo celoto odnosa, dinamiko konflikta in psihološko stanje obdolženke. Pri presoji resnosti grožnje pa je napačno izhajalo iz vsebine posameznih izjav, ne da bi upoštevalo njihov dejanski pomen v dani situaciji. Iz ugotovljenih dejstev tako ne izhaja resna grožnja v smislu kazenskega prava, temveč kvečjemu neprimerna komunikacija, ki ne dosega praga kaznivosti.

7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženka 13. 5. 2023 med klicem na SOS telefon Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve izrekla, da načrtuje krvavi pokol s sekiro danes proti večeru, da bo po glavi udarila bivšega partnerja (B. B. , op. s.) s sekiro in ga ubila, da čuti potrebo po maščevanju, da če ne more imeti ona otroka, ga ne bo imel niti on, pri čemer so policisti Policijske postaje Murska Sobota istega dne B. B. seznanili, da je obdolženka grozila, da ga bo ubila s sekiro, zaradi česar se je počutil prestrašeno in ogroženo. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje oporo v prepričljivi izpovedbi oškodovanega B. B. , ki je pojasnil, da so ga policisti istega dne, ko je obdolženka klicala na SOS telefon, seznanili, da je slednja grozila, da ga bo ubila s sekiro, kot tudi na temelju izpovedi povsem nevtralne priče C. C. , ki je sprejela obdolženkin klic ter je vsebino pogovora zapisala in poklicala policijo. Priča C. C. , katere izpovedba je v celoti potrjena tudi z listinsko dokumentacijo v spisu - dopis Društva SOS z dne 13. 5. 2023, je v celoti potrdila v opisu zajete izrečene besede, pri tem pa poudarila, da je obdolženkin glas prepoznala, saj je pogosta klicateljica. Glede na izpostavljeno zato zagovornik s stališčem, da gre v obravnavani zadevi za "besedo proti besedi", ne more prepričati v drugačne dejanske in pravne zaključke od prvostopenjsko sprejetih.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da je obdolženka, upoštevaje vse okoliščine dejanja, splošno razgledanost in njene življenjske izkušnje ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Ob tem je poudariti, da mora biti sicer namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje oziroma posebna oblika naklepa (dolus coloratus) res ugotovljen na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera,¹ vendar pa zagovornik očitno prezre, da je sodišče prve stopnje prav tak obdolženkin namen (ter tudi njeno zavest in voljo) nedvomno ugotovilo in argumentirano obrazložilo. Zlasti v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč tehtno pojasnilo, da se je obdolženka (upoštevaje da: je inkriminirane besede izrekla med klicem na SOS telefon, saj oškodovanca zaradi blokiranja ni mogla poklicati; se ni mogla sprijazniti z odvzemom otroka, za kar je krivila oškodovanca; pretekla dogajanja, ko je po prepričljivi izpovedbi oškodovanca obdolženka že predhodno slednjemu ponoči grozila z nožem in razbijala po vratih ter tedaj obstoječo prepoved približevanja oškodovancu) nedvomno zavedala, da pomenijo izrečene besede (grožnja z ubojem s sekiro) napad na življenje in telo oškodovanca, vendar jih je kljub temu (in ravno zato) izrekla, tako pa je ravnala zavestno in hote, saj je bil njen edini namen, da bi pri oškodovancu dosegla občutek strahu in prestrašenosti. Nobenega dvoma ni, da je obdolženka, zlasti glede na svoje pretekle življenjske izkušnje in ob obstoječi prepovedi približevanja oškodovanca, vedela, da bodo o njenih grožnjah zaradi zaščite oškodovanca seznanjeni pristojni organi, posledično pa tudi, da bodo tako posredovane oškodovancu. Upoštevaje opisane okoliščine obravnavanega primera tako inkriminirane besede že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so inkriminirane besede pri oškodovancu takšne občutke tudi dejansko povzročile, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo na podlagi same prepričljive izpovedi oškodovanca.

9. V luči obrazloženega je zato vsakršna drugačna zagovornikova interpretacija oziroma razlaga, da je šlo za impulzivno reakcijo, povsem neutemeljena. Enako velja še za navedbe zagovornika glede neustrezne opredelitve sodišča prve stopnje do psihičnega stanja obdolženke, razumevanja konteksta izjav in njegovo lastno interpretacijo pomena inkriminiranih besed. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je namreč sodišče prve stopnje v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da je bila obdolženka takrat na oškodovanca jezna ter da je sprva šlo za povsem ustrezen telefonski pogovor med obdolženko in pričo C. C.  (svetovalko pri SOS), nato pa je obdolženka izrekla inkriminirane besede (ki jih je priča C. C. zapisala in takoj poklicala policijo), pri čemer je obdolženka med drugim povedala tudi, da če otroka ne bo imela ona, ga ne bo imel niti on ter je ob grožnjah s pokolom s sekiro govorila tudi o maščevanju oškodovancu. Preostalo pritožbeno polemiziranje o konfliktni in čustveni reakciji ter neobstoju "določene stopnje načrtovanja ali vsaj nadaljnjega ravnanja" se glede na že obrazloženo izkaže za odvečno. In to še zlasti zato, ker pri presoji resnosti grožnje ni pomembno, ali je obdolženka grožnje tudi nameravala uresničiti, saj je (kaznivo) dejanje dokončano že, ko storilec izreče resno grožnjo in se drugi (posredno ali neposredno) z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem pa se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu oziroma tretji osebi, kot v obravnavani zadevi, prikazovala obdolženka in ne glede na obdolženkino dejansko zmožnost (oziroma realno namero) njene uresničitve.² Tosmerna pritožbena navajanja se tako izkažejo za povsem nerelevantna.

10. Glede na uveljavljani pritožbeni razlog je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Izrečena ji je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolženki določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi (najnižjo) preizkusno dobo.

11. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 612.
² Ibid. str. 605.