UPRS Sklep II U 62/2026-33

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka je dne 12. 2. 2026 pri sodišču vložila tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero ji je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju ministrstvo) po uradni dolžnosti odvzelo dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (1. točka izreka) in odločilo, da se jo z dnem dokončnosti te odločbe izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (2. točka izreka). Z dnem dokončnosti te odločbe je tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (3. točka izreka), dovoljenje za opravljanje navedene dejavnosti pa lahko ponovno pridobi po poteku treh let od dneva dokončnosti odločbe (4. točka izreka). Po ugotovitvi ministrstva v postopku posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožeča stranka do dne 30. 6. 2025 ni predložila poročila neodvisnega revizorja za leto 2024, zato jo je ministrstvo dne 10. 9. 2025 pozvalo, naj mu posreduje navedeno poročilo. Poziv je tožeča stranka prejela dne 26. 9. 2025, kar pomeni, da se je rok za predložitev poročila neodvisnega revizorja za leto 2024 iztekel dne 5. 11. 2025. Ker tožeča stranka kljub pozivu skladno z drugim odstavkom 174. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) in 11. členom Pravilnika za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju Pravilnik) poročila neodvisnega revizorja za leto 2024 do dne 29. 12. 2025 ni predložila, ji je ministrstvo z izpodbijano odločbo na podlagi 5. alineje tretjega odstavka 172. člena ZUTD odvzelo dovoljenje za opravljanje dejavnosti in jo izbrisalo iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je odvzem dovoljenja in izbris iz registra nesorazmeren poseg v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude, saj temelji zgolj na enkratni, formalni opustitvi dolžnosti predložitve poročila, brez ugotovljenih vsebinskih kršitev oziroma nastalih škodljivih posledic za delavce ali javno korist. Kot navaja, je ugotovljeno nepravilnost takoj po prejemu poziva pričela odpravljati. Pri revizorju je naročila pripravo poročila, kar izkazuje s Pogodbo o izvajanju storitev dogovorjenih postopkov št. 56/2025 z dne 21. 11. 2025, ki jo prilaga tožbi. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ji prizna priglašene stroške postopka.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sodišču predlaga, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do poteka roka 30 dni od dneva izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki so ji nastali v zvezi s predlagano začasno odredbo.

V obrazložitvi predloga zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi ji bilo z odvzemom dovoljenja in z izbrisom iz registra onemogočeno opravljanje njene glavne dejavnosti, na podlagi katere dosega letni promet, kot ta izhaja iz predloženih računovodskih izkazov. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi bila prisiljena pogodbe, ki jih ima sklenjene z delavci ter naročniki, predčasno prekiniti, kar bi ji povzročilo dodatne stroške, podani pa bi lahko bili tudi odškodninski zahtevki. Po prenehanju dejavnosti bi tožeča stranka izgubila delavce, poslovne povezave in položaj na trgu, zaradi česar ponovna vzpostavitev poslovanja ne bi bila več realno mogoča.

Odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po njenem mnenju tudi ne nasprotuje javni koristi. Ves čas poslovanja namreč spoštuje delovnopravno zakonodajo, redno izplačuje plače in poravnava vse davčne ter druge obveznosti, pri čemer ji v zadnjih dveh letih ni bila izrečena nobena pravnomočna sankcija zaradi kršitev delovnopravne ali druge zakonodaje. Takojšnja izvršitev izpodbijane odločbe bi lahko imela negativne posledice tudi za javni interes, saj bi povzročila izgubo več delovnih mest, povečanje števila brezposelnih oseb ter s tem dodatno obremenitev javnih sredstev iz naslova nadomestil za brezposelnost. Prenehanje delodajalca pa bi negativno vplivalo tudi na socialni položaj zaposlenih in njihovih družin, kar prav tako ni v interesu javnosti. V upravnem sporu tudi ne sodeluje stranka, v interes katere bi z izdajo začasne odredbe bilo poseženo.

Tožena stranka nasprotuje predlogu za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da bi odvzem dovoljenja lahko bil zadržan le, če ta ne bi bil že izvršen. Ni namreč mogoče zadržati dejanja, ki je bilo že izvršeno in ni mogoče obdržati dovoljenja za opravljanje dejavnosti, če je bilo to stranki odvzeto. Izpodbijana odločba je postala dokončna z vročitvijo stranki dne 13. 1. 2026, ko je bila odločba tudi že izvršena. Tega dne je bilo stranki odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, izbrisana pa je bila tudi iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Te dejavnosti tožeča stranka zato ne more več opravljati, dokler ponovno ne pridobi dovoljenja za njeno opravljanje in dokler se ponovno ne vpiše v navedeni register.

Tožena stranka nasprotuje tudi navedbam tožeče stranke o težko popravljivi škodi, ki naj bi ji nastala, če sodišče ne bo izdalo predlagane začasne odredbe, ter meni, da predstavlja oviro za izdajo začasne odredbe tudi javni interes, ki zahteva takojšnje ukrepanje ob vsaki ugotovljeni kršitvi.

V vlogi z dne 7. 5. 2026 tožeča stranka izraža nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 96/2026-10 z dne 25. 2. 2026, da je mogoče učinke že izvršenega izpodbijanega upravnega akta zadržati le z začasno odredbo za ureditev stanja. Kot navaja, je namreč sodna praksa v podobnih primerih (tako npr. Upravno sodišče RS v sklepu opr. št. I U 1632/2024 z dne 30. 9. 2024) že večkrat zavzela stališče, da izbris iz registra ne predstavlja samostojnega upravnega akta, ampak zgolj posledico izvršitve izpodbijane odločbe in da s tem, ko sodišče zadrži učinkovanje prepovedi opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabnikov, to pomeni, da mora tožena stranka izbris, če je bil ta že izvršen, sama odpraviti. Učinek izdane začasne odredbe je v tem, da se pravno razmerje začasno vrne v stanje pred izdajo ukrepa (tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ip 22/2021 z dne 9. 2. 2021), kar pomeni, da se mora v primeru izvršitve izpodbijanega akta z začasno odredbo vzpostaviti prejšnje stanje in da mora biti tožeča stranka ponovno vpisana v register brez spremljajoče sodne odločbe. Iz previdnosti zato tožeča stranka sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe z ureditvenim zahtevkom. Začasna ureditev stanja je namreč v obravnavani zadevi glede na sporno pravno razmerje in ob dejstvu, da je bila izpodbijana odločba že izvršena, nujno potrebna. Zaradi izbrisa iz registra dne 13. 1. 2026 ji je dejansko onemogočeno opravljanje njene glavne gospodarske dejavnosti, kar predstavlja poseg v trajajoče razmerje. Brez začasne ureditve stanja bi ostala v položaju, ko bi ji bilo onemogočeno opravljanje dejavnosti, čeprav zakonitost izpodbijane odločbe še ni bila sodno preizkušena. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takšnem primeru edini učinkovit način, da se do končne odločitve sodišča preprečijo nadaljnje škodljive posledice in da se zagotovi učinkovito sodno varstvo. Kot navaja, je zakonito opravljanje dejavnosti neločljivo povezano tako z veljavnim dovoljenjem kot tudi z vpisom v register, saj se dejavnost lahko opravlja le ob hkratnem obstoju obeh pravnih predpostavk. Zgolj formalno zadržanje učinkovanja odvzema dovoljenja brez hkratne vzpostavitve vpisa v register zato ne bi imelo dejanskega učinka, saj ji ne bi omogočilo opravljanja dejavnosti, pravno varstvo pa bi bilo zgolj navidezno.

Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe ter sporno pravno razmerje začasno uredi tako, da toženi stranki naloži, da jo z dnem 13. 1. 2026 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ponovno vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Vztraja tudi pri zahtevku za povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V vlogi z dne 13. 5. 2026 tožena stranka vztraja pri stališču, da pogoji za izdajo predlagane začane odredbe niso izpolnjeni. Kot navaja, je bila izpodbijana odločba izvršena že z dnem, ko je bila vročena tožeči stranki. S tem dnem zaradi odvzema dovoljenja ter izbrisa iz registra tožeča stranka ne sme več opravljati regulirane dejavnosti posredovanja dela delavcev uporabniku, saj ne razpolaga z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti, zaradi česar tudi ne more biti vpisana v register, iz katerega je bila izbrisana.

K točki I izreka:

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Začasna odredba je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče v upravnem sporu, če so izpolnjeni pogoji, določeni v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1), začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt. Tožba v upravnem sporu namreč praviloma ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Sodišče tako na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe (t. i. neprava ali odložitvena začasna odredba), če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik pa lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (t. i. prava ali ureditvena začasna odredba), če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je tožeča stranka ob vložitvi tožbe sodišču predlagala izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Predlogu je sodišče s sklepom opr. št. II U 62/2026-10 z dne 25. 2. 2026 ugodilo in izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (I. točka izreka), predlog pa je zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka sodišču predlagala izdajo začasne odredbe tudi za čas po pravnomočni odločitvi v tem upravnem sporu (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 96/2026 z dne 21. 4. 2026 ugodilo in razveljavilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo Upravnemu sodišču RS v nov postopek (I. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka). Takšno odločitev je Vrhovno sodišče RS sprejelo, ker je ugotovilo, da v postopku odločanja o predlogu za izdajo t. i. neprave oziroma odložitvene začasne odredbe sodišče ni ugotavljalo dejstva, pomembnega za odločitev, to je, ali je bila izpodbijana odločba v času odločanja sodišča že izvršena. Ker je izvršenost izpodbijane odločbe po stališču Vrhovnega sodišča RS ovira za izdajo odložitvene začasne odredbe, je sodišče v ponovljenem postopku odločanja o predlogu dolžno, ob upoštevanju navedb strank, ugotoviti, ali je bila izpodbijana odločba že izvršena.

Pri predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka vztraja tudi v vlogi z dne 7. 5. 2026, v kateri sodišču poleg prvotno postavljenega predloga za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 (predlog za odložitev izvršitve izpodbijane določbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe) predlaga tudi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišču tako predlaga, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in jo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu z dnem 13. 1. 2026 ponovno vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

V sklepu opr. št. I Up 96/2026 z dne 21. 4. 2026 je Vrhovno sodišče RS opozorilo na ustaljeno upravnosodno prakso, v skladu s katero odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen.¹ Akta, ki je bil že izvršen, namreč že po naravi stvari ni več mogoče zadržati z odložitveno začasno odredbo, ki je namenjena začasnemu zadržanju učinkov še ne izvršenega izpodbijanega akta. Izpodbijana odločba pa je bila izvršena tudi v obravnavani zadevi, v kateri med strankama ni spora o tem, da je bilo tožeči stranki na njeni podlagi že z dnem njene vročitve (to je dne 13. 1. 2026) odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti, tega dne pa je bila izbrisana tudi iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Tožena stranka to zatrjuje v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe ter v vlogi z dne 13. 5. 2026, temu pa v vlogi z dne 7. 5. 2026 pritrjuje tudi tožeča stranka.

Glede primerov iz sodne prakse Upravnega sodišča RS ter Višjega sodišča v Ljubljani, na katere se sklicuje tožeča stranka, ki naj bi nasprotovali pravnemu stališču Vrhovnega sodišča RS o tem, da odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati, če je bila izpodbijana odločba že izvršena, pa sodišče pojasnjuje, da gre pri obeh sklepih, ki jih navaja tožeča stranka (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ip 22/2021 z dne 9. 2. 2021 ter sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1632/2024 z dne 30. 9. 2024), za drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, saj iz trditvene podlage strank v obeh zadevah ni izhajalo, da je bila odločba organa, kot je to primer v obravnavani zadevi, že izvršena.

Ker je bila v tej zadevi izpodbijana odločba nesporno že izvršena, izdaja predlagane odložitvene začasne odredbe po uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ni mogoča. Iz navedenega razloga je sodišče predlog tožeče stranke za odlog izvršitve izpodbijane odločbe zavrnilo.

Glede na pravne in dejanske okoliščine zadeve pa je po presoji sodišča neutemeljen tudi predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katerim tožeča stranka sodišču predlaga, da jo začasno, to je od dneva izbrisa iz registra (od dne 13. 1. 2026) do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

Ureditveno začasno odredbo lahko sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 izda, kadar se v upravnem sporu izpodbija odločba, ki se ne izvršuje po Zakonu o upravnem sporu (ZUP), ali v primeru, ko se neugodne posledice pravnega učinkovanja take odločbe lahko zadrži oziroma prepreči z drugačno začasno ureditvijo spornega pravnega razmerja. Temeljni pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je težko popravljiva škoda, ki bi stranki nastala brez predlagane začasne ureditve stanja. Sodišče pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank. Namen te vrste začasne odredbe ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, izkaže za potrebno.² V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem tudi izkaže obstoj predpisanih zakonskih pogojev.³

V obravnavani zadevi želi tožeča stranka s predlogom za izdajo ureditvene začasne odredbe doseči vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, iz katerega je bila po odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti po uradni dolžnosti na podlagi izpodbijane odločbe izbrisana dne 13. 1. 2026, ker ministrstvu tudi na njegovo ponovno zahtevo za poslovno leto 2024 ni predložila poročila neodvisnega revizorja z vsebino, predpisano v drugem odstavku 174. člena ZUTD.⁴ Opustitev obveznosti poročanja in posredovanja podatkov predstavlja namreč po 5. alineji tretjega odstavka 172. člena ZUTD razlog za odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti, kar ima za posledico izbris delodajalca iz registra po uradni dolžnosti.

Kot ugotavlja sodišče, bi bil učinek izdane ureditvene začasne odredbe, kot jo predlaga tožeča stranka (začasen vpis v register), enak učinku sodbe, s katero bi sodišče ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku (zaradi odprave izpodbijane odločbe v upravnem sporu bi bilo tožeči stranki ponovno dovoljeno opravljati dejavnost, v posledici česar bi bila tudi ponovno vpisana v register). Takšno vsebinsko prekrivanje obeh pravnih sredstev je po sodni praksi sicer mogoče, vendar le, če je namen takšne začasne odredbe v varstvu obstoječega stanja ali v odvrnitvi nenadomestljive škode.⁵ Pri tem pa je treba upoštevati tudi prizadetost javne koristi.

V obravnavani zadevi tožeča stranka ne varuje svojega obstoječega pravnega položaja, saj v času vložitve tožbe ter predloga za izdajo začasne odredbe oziroma v času njegove spremembe ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. S predlagano začasno odredbo tako tožeča stranka zahteva vzpostavitev položaja, ki v času vložitve predloga oziroma njegove naknadne spremembe ne obstaja, kar ni skladno z namenom predlaganega začasnega varstva, ki samo po sebi ni namenjeno, da se z njim nadomeščajo odločitve, ki morajo biti sprejete v upravnem postopku po predpisanih pravnih pravilih, s čemer se varuje tudi javna korist, ki je v tem, da so lahko v register vpisani le delodajalci, za katere je ugotovljeno, da izpolnjujejo v zakonu predpisane pogoje in ki med drugim izkažejo (tudi s predložitvijo poročila neodvisnega revizorja), da spoštujejo predpise s področja delovnopravne zakonodaje.

Po ZUTD je pogoj za vpis v register, ki omogoča opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, veljavno dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki potrjuje, da delodajalec izpolnjuje vse pogoje, ki so z zakonom predpisani za opravljanje te dejavnosti. Brez veljavnega dovoljenja delodajalca v navedeni register ni mogoče vpisati (drugi odstavek 167. člena ter drugi odstavek 168. člena ZUTD). V interesu javnosti je namreč, da se v register vpišejo le osebe, za katere je z izdanim dovoljenjem predhodno ugotovljeno, da za vpis izpolnjujejo vse zakonske pogoje. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti pa je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco. Ali je bilo dovoljenje tožeči stranki utemeljeno odvzeto oziroma ali tožeča stranka še izpolnjuje pogoje za opravljanje regulirane dejavnosti (kar se izkazuje z veljavnim dovoljenjem), ki so predpisani v javnem interesu z namenom, da se zagotovi nadzor nad ravnanjem delodajalca in da se morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje pri posredovanju dela delavcev ustrezno sankcionirajo, bo pravnomočno ugotovljeno šele z izdajo sodne odločbe v upravnem sporu. Pred tem izvršen vpis tožeče stranke v register bi bil zato po presoji sodišča nasproten javni koristi oziroma namenu, ki se zasleduje s predmetno pravno ureditvijo.

Izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe pa v obravnavani zadevi ne utemeljuje niti nevarnost nastanka težko popravljive ali nenadomestljive škode. Spoštovanje predpisane zakonske ureditve, po kateri je vpis v register ter opravljanje dejavnosti zaradi možnih tveganj mogoče le na podlagi veljavnega dovoljenja, ne more imeti za posledico nastanka škode, ki bi lahko utemeljevala izdajo ureditvene začasne odredbe.

Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zakonsko predpisanih pogojev za predlagano začasno odredbo po drugem in tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ni izkazala, zato je sodišče njen predlog kot neutemeljen zavrnilo.

K točki II izreka:

Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločitev o stroških odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 979/2005 z dne 31. 8. 2005, I Up 482/2001 z dne 17. 5. 2001, I Up 34/2011 z dne 20. 1. 2011, I Up 137/2023 z dne 31. 5. 2023 ter v I Up 188/2025 z dne 30. 10. 2025 in I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026.
² Tako Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 979/2005 z dne 31. 8. 2005 ter I Up 188/2025 z dne 30. 10. 2025.
³ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017 ter I Up 31/2020 z dne 25. 3. 2020.
⁴ Iz poročila neodvisnega revizorja mora izhajati ugotovitev, ali je delodajalec v preteklem poslovnem letu pri opravljanju dejavnosti posloval skladno z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja in se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabnikov, ter na dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela ter ali je pravočasno odpravljal ugotovljene nepravilnosti (drugi odstavek 174. člena ZUTD).
⁵ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 199/2015 z dne 16. 9. 2015 ter sklep Upravnega sodišča RS II U 505/2019 z dne 26. 11. 2019.