VSMB Sodba VI Kp 9881/2026

Pritožba zagovornika obdolženega A.A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo XI K 9881/2026 z dne 7. 5. 2026 obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in osem mesecev zapora, stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov v skupnem znesku 969,60 EUR ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Glede denarne kazni je odločilo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe z opozorilom na posledice, če prisilna izterjava ne bi bila uspešna. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 7. 2. 2026 od 10:50 ure dalje. Obdolžencu je na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzelo osebni avto Toyota tip Avensis Verso z registrsko številko in številko šasije, navedene v izreku izpodbijane sodbe. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Redmi. Glede izgona tujca iz države je še odločilo, da se ta šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, medtem ko se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izdatkov in nagrade zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečeno zaporno in denarno kazen zniža.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob priznanju storitve kaznivega dejanja obdolžencu izreklo prestrogo zaporno kazen. Poudarja, da se je po februarju 2026, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, prenehalo pojavljanje vstopov tujcev, vendar ne zato, ker ti ne bi več vstopali v Slovenijo, pač pa zato, ker so se meje odprle in je kontrola izostala. Tako meni, da je izrečena kazen preveč rigorozna glede na to, da se tovrstna kazniva dejanja v praksi omejeno oziroma sploh več ne preganjajo. Ob tem poudarja, da je obdolženec prevozil, preden je bil zaloten, 30 metrov slovenskega ozemlja, ko se je praktično sam izpostavil in prijavil na mejnem prehodu. Tudi s tega vidika ocenjuje kazensko sankcijo za prestrogo, izpostavlja pa še, da je obdolženec s tujci ravnal humano, saj da jih je oskrboval s hrano in pijačo, čeprav ni prejel nobenega denarja za prevoz in si ni zadržal niti drobiža, potem ko je na bencinskih servisih v sosednjih državah kupil potrebščine za potnike. Te je povsem enakopravno obravnaval, seveda tiste, ki so to hoteli.

Takšnemu pritožbenemu zavzemanju zagovornika za znižanje zaporne in denarne kazni ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč izrečeno tako zaporno kot denarno kazen tehtno obrazložilo v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe, pri čemer je tudi po presoji višjega sodišča v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene olajševalne okoliščine in obdolžencu izreklo zaporno kazen, ki je bistveno nižja od najnižje kazni zapora, ki je v zakonu predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. Četudi je obdolženec krivdo priznal, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, vključno z njegovim kesanjem za storjeno kaznivo dejanje ob ugotovljeni njegovi dosedanji nekaznovanosti, je teža očitanega kaznivega dejanja, ki je ob krivdi obdolženca tehtna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, tolikšna, da ne utemeljuje znižanja že tako omiljene zaporne kazni. Izrečena kazen je tako tudi po oceni višjega sodišča primerna in pravična ter je ni mogoče spreminjati obdolžencu v korist. Enako velja tudi glede izrečene denarne kazni, ki jo zagovornik graja zgolj posplošeno, zato tudi v tem delu odločbe o kazenski sankciji višje sodišče ni spreminjalo.

Brez uspeha so tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovornik poudarja domnevno humanost obdolženčevega ravnanja, saj iz izpovedb v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišanih prič B.B. in C.C. izhaja, da je obdolženec s hrano in pijačo oskrbel le tiste, ki so mu za to plačali, medtem ko tujca, ki sta se nahajala v prtljažnem prostoru in nista vozniku dala denarja, tudi hrane in pijače nista dobila. Glede na to, ko je torej dva tujca prevažal celo v prtljažnem prostoru, oskrbel pa le tiste, ki so mu za to plačali, ni mogoče govoriti o kakšnem posebej humanem ravnanju obdolženca. Tako tudi s tega vidika ni nobenih razlogov, da bi se na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija kakorkoli spreminjala obdolžencu v korist.

Po obrazloženem, ko tudi niso bile ugotovljene kršitve zakona, ki jih višje sodišče upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), se pritožba zagovornika izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti (391. člen ZKP).

Višje sodišče je iz enakih razlogov kot že sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, ki bi ga sicer moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, ob tem pa je tudi glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika odločilo, da ti stroški obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).