VSMB Sodba I Cp 750/2024

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so Kreditna pogodba, št. ... z dne 26. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin, št. ... z dne 26. 9. 2007, Notarski zapis kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, notarja A. A. iz kraja X, št. SV .../07 z dne 26. 9. 2007 in Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi št. ... z dne 31. 5. 2010, nični (tč. I. izreka), da je vknjižba hipoteke pod ID pravice: ... pri nepremičnini parcela 799/1, k. o. ..., ki je bila vknjižena v korist toženke skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pod ID zaznamba: ..., neveljavna in se izbriše (tč. II. izreka)¹, da je toženka dolžna prvo tožniku plačati 38.643,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2023 dalje, vse v roku 15 dni (tč. III. izreka), v presežku za zahtevane zakonske zamudne obresti od dne posameznih plačil, tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. IV. izreka)² ter sklenilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (tč. V. izreka).

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu v katerem ni uspela. Tožnik³ se pritožuje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kot izhajajo iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu, toženka pa predlaga ugoditev pritožbi ter zavrnitev zahtevka v celoti oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje, oba pa vse s stroškovno posledico. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnik kot bistveno navaja, da mu gredo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od prvega dne po dnevu, ko so plačani kreditni obroki v skupnem seštevku dosegli znesek črpanih kreditov po kreditni pogodbi, ker je bila toženka glede na konkretne okoliščine sklepanja kreditnih pogodb, nepoštena že od tedaj, ko je bila Kreditna pogodba sklenjena. V preostalem tožnik navaja novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanaša na CHF in izpostavlja posamezne izseke teh odločb.

Toženka v obširni pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, kot bistveno pa navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako so ugotovitve sodišča v nasprotju z vsebinami listin, ki jih je predložila. V času sklepanja konkretne Kreditne pogodbe je pravno podlago predstavljal Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), kateri je predpisoval obvezne sestavine kreditnih pogodb, prav tako je dovoljeval sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Toženka je zadostila svoji pojasnilni dolžnosti in je tožnika ustrezno informirala, zato bi se ta lahko zavedal valutnega tveganja. Tudi sicer je treba izhajati iz perspektive slovenskega potrošnika, ki ima zaradi zgodovinskih okoliščin, znanje o menjavi valut ter učinku valutnih sprememb, hkrati je treba upoštevati dejstvo, da je v obravnavani zadevi Kreditna pogodba bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, iz katere izhaja, da je notar vsem udeležencem na razumljiv način opisal vsebino in pravne posledice sklenjenega pravnega posla ter jih izrecno opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s tem poslom. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne presoje nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Na tožniku je bilo dokazno breme, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela oziroma bi morala vedeti, da so znatne spremembe tečaja v škodo potrošnika realne ali pa celo pričakovane. Temu bremenu tožnik ni zadostil. V trenutku sklenitve kreditne pogodbe med pravdnima strankama ni obstajalo nobeno neravnotežje v smislu 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), saj nobena izmed strank ni vedela, kako se bo menjalni tečaj gibal v prihodnosti, do okoliščin, v katerih tožnik vidi razlog ničnosti, pa je prišlo šele po sklenitvi sporne Kreditne pogodbe. Toženka dodaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora nesklepčnosti kondikcijskega zahtevka, zaradi česar je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, pri nadaljnji presoji kondikcijskega zahtevka pa ni upoštevalo, da tožnik posameznih plačil obrokov kredita ni dokazal, niti ni upoštevalo koristi, ki jih je tožnik prejel z danim posojilom, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Plačilo nadomestila za uporabo kapitala ni mogoče šteti kot nekaj, kar presega znesek glavnice oziroma presega vrednost kapitala, ki ga je potrošnik prejel. S plačilom nadomestila za uporabo kapitala, potrošnik zgolj nadomešča časovno/inflacijsko pogojeno izgubo v vrednosti kapitala in banki dejansko vrača zgolj to, kar je več kot 15 let nazaj prejel. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik sredstva prejel in odplačeval v valuti CHF. V kolikor se ne upoštevajo koristi od prejetega zneska, je tožnik obogaten na račun banke, kar pa ni v skladu s cilji Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Svetovna gospodarska kriza in posledično velik padec EUR v razmerju do CHF ni bila pričakovana, niti za toženko kot bančno strokovnjakinjo. Glede na to, da je tožnik v postopku uspel zgolj z delom zahtevka, in sicer v deležu 38%, je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna kriti njegove pravdne stroške v celoti.

Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzeli za njeno zavrnitev ter priglasili svoje pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Toženki z ničemer ni bila kršena pravica do izjave, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložen odgovor na očitane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju po sklopih očitanih kršitev, prav tako bo odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (360. člen ZPP).

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča I. stopnje

Med pravdnima strankama je bila sklenjena Kreditna pogodba za stanovanjski kredit za obnovo hiše v znesku 166.760,00 CHF z dne 26. 9. 2007, z dobo vračanja 240 mesecev, v korist toženke pa je bila ustanovljena tudi hipoteka na podlagi Sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na vknjiženih nepremičnini tožnika in njegove žene, kar vse je del notarske listine št. SV .../07 z dne 26. 9. 2007.

- šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

- šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnik ni imel možnosti vpliva,

- v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnik je bil tisti, ki je moral prevzeti valutno tveganje,

- banka tožniku ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj,

- banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati,

- banka ni ravnala v dobri veri,

- zaradi ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, institut konverzije po OZ nima učinka.

Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožniku ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična.

Materialnopravna podlaga

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ZVPot v zvezi z Direktivo 93/13 prav tako pravilna je ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem tč. 11 in naslednje. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, že na tem mestu pa pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja toženke neutemeljena.

K pritožbi tožnika

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku gredo zakonske zamudne obresti od plačila posameznih zneskov obrokov od dne 26. 9. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti odločilo, da mu le-te gredo od datuma opomina oziroma zadnje spremembe tožbenega zahtevka dalje, tj. od dne 6. 11. 2023, saj pred tem datumom od toženke ni zahteval plačila posameznih mesečnih zneskov.

Sodišče mora uporabiti nacionalno pravo, ki ga je treba razlagati v skladu z evropskim pravom. V zvezi z varstvom potrošnikov, tudi glede teka zamudnih obresti, je še posebej pomembno preveriti, ali nacionalno pravo nudi ugodnejše določbe kot pravo EU. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, SEU dopušča zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega vračilo glavnice, vse od trenutka, ko je potrošnik opomnil banko na vrnitev le-te. Načeloma pa je sicer potrebno preveriti tudi nacionalno zakonodajo, v predmetni zadevi slovensko pravo in ga tudi uporabiti v primeru, če je za potrošnika ugodnejši.

Ker je v postopku bilo ugotovljeno, da je toženka hudo kršila profesionalne standarde in v nasprotju z načelom vestnostjo in poštenja zasledovala zgolj lastne interese, za interes tožnika kot potrošnika in zato šibkejše v tem pogodbenem razmerju pa ni poskrbela (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), je ravnala nepošteno. To pa pomeni, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe dalje, kot sicer pravilno opozarja tožnik, vendar je v obravnavani zadevi nesporno, da je tožnik tudi po vložitvi tožbe nadaljeval z odplačilom mesečne kreditne obveznosti (vse do 1. 5. 2023), prav tako je šele v zadnji spremembi tožbenega zahtevka z dne 6. 11. 2023 zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih plačil. Pred tem zakonskih zamudnih obresti ni zahteval.

Tožnik je zato upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dne 6. 11. 2023.

K pritožbi toženke

Glede uveljavljene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se ta nanaša na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbi, toženka pa v tej zvezi navaja zgolj, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino listin, ki jih je predložila. Ker toženka teh navedb ni konkretizirala, sodišče druge stopnje očitane kršitve ni moglo preizkusiti.

Bistveno za razumevanje predmetne zadeve je, da bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko pride do prihodnjega visokega nihanja tečaja CHF in na to bi morala opozoriti tožnika. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Merilo dobre vere je objektivno in pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, je pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera, v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev), ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.⁴

Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma, da bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.⁵

Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, treba upoštevati tudi razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.⁶ Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.⁷ Sodišče tako presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na, s strani banke, vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.⁸

Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja, temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti, ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnik ni bil izpostavljen le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

V tej zvezi podane pritožbene navedbe o nadpovprečni razgledanosti slovenskega povprečnega potrošnika, glede na zgodovinske izkušnje v zvezi z menjavo valut in gibanjem tečajev, glede na zgoraj povedano, niso relevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Prav tako se toženka svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s ponavljajočo navedbo, da je sporna Kreditna pogodba bila sestavljena v obliki notarskega zapisa, kjer je notar vsem udeležencem pojasnil in jih opozoril na znana tveganja. Po mnenju sodišča druge stopnje je dano opozorilo s strani notarja (priloga A4, str. 5) presplošno in nezadostno, da bi lahko tožnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice, ki lahko nastanejo zanj v daljšem časovnem obdobju.

Toženka nadalje neutemeljeno meni, da ni bilo neravnotežja položajev. Pravno argumentiran in prepričljiv odgovor na ponavljajoče navedbe v tej smeri je toženki podalo že sodišče prve stopnje (predvsem tč. 31), sodišče druge stopnje ga sprejema kot pravilnega. Bistveno je, da je toženka prevzela zgolj kreditno tveganje, ki je sicer bilo zavarovano s hipoteko, ni pa prevzela nobenega valutnega ali kakšnega drugega tveganja.

Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnikom sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere so vsa tveganja spremembe tečaja prešla nanj, tožniku pa ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe.

Neutemeljena je pritožbena graja, da tožnik posameznih plačil obrokov kredita ni dokazal. Trditve, da je do dne 1. 5. 2023 plačal 138.522,31 EUR, tj. 38.643,44 EUR več kot je prejel, je tožnik izkazal s predložitvijo bančnih izpiskov z zgodovino plačil (A14, A15 in A48), medtem, ko toženka ni predložila svojega izpisa plačil kredita.

Enako neutemeljena je pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje pri vračilu denarja moralo uporabiti načelo monetarnega nominalizma. Dejstvo namreč je, da je toženka od tožnika prejemala plačilo v evrih, zato je tožniku zavezana vrniti prisojeni denarni znesek v evrih.

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini dajatvenega zahtevka zaradi obogatitvenega principa, ki po 87. členu OZ velja pri pravilih vračanja, upoštevati tudi, da mora tožnik za čas, ko je uporabljal toženkin kapital, plačati ustrezno nadomestilo.

V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da gre za potrošniško razmerje in da je SEU že presodilo, da je načelni cilj presoje nepoštenosti (ničnosti) pogodbenega pogoja v potrošniški pogodbi v tem, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil, če ničnega pogoja ne bi bilo. Prav tako je SEU že zavzelo stališče, da se posledice uporabe Direktive raztezajo tudi na restitucijske učinke glede vračila zneskov, ki so bili plačani na podlagi takšnega pogoja. Tako zavzeto stališče zato od sodišča terja, da v potrošniških razmerjih višino medsebojnih kondikcijskih zahtevkov na podlagi določb 87. člena OZ in pravil vračanja od 191. do 198. člena OZ presoja še skladno z minimalnim varstvom, ki ga potrošnikom daje Direktiva v fazi medsebojnih (vzajemnih) restitucijskih zahtevkov, ki izvirajo iz izpolnitev, opravljenih na podlagi nične potrošniške pogodbe.

Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, ki ga pravilno upošteva tudi sodišče prve stopnje, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

Glede na navedeno je toženkin ugovor na zmanjšanje vrnitvenega zahtevka na račun nadomestila za uporabo denarja neutemeljen. S tem je dosežen odvračalni učinek in ostali cilji Direktive. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da evropsko pravo zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnika kot šibkejše stranke, banko kot strokovnjaka na področju dajanja kreditov, pa ne varuje oziroma zagotavlja instrumente, na podlagi katerih bi banka kot strokovnjak delovala v najvišje dobro potrošnika. To dosega na način, da je v direktivo vneslo odvračalni učinek, ki pomeni posledice, zaradi katerih banka ne bo spravljala potrošnika v slabši položaj. To je še posebej poudarjeno prav v zgoraj citirani sodbi SEU, kjer v posledici odvračalnega učinka, banka kot strokovnjak ni upravičena do ničesar, kar presega znesek, ki ga je po kreditni pogodbi izplačala tožnici. S tem se prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe, ker bi vključitev takih pogojev, ki povzročijo ničnost celotne pogodbe, lahko imela finančne posledice, ki presegajo vračilo zneskov, ki jih je plačal potrošnik, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. Če pa bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo. Kot je poudaril že generalni pravobranilec, cilj te direktive ni toliko zagotovitev splošnega pogodbenega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, temveč bolj preprečiti nastanek neravnotežja v teh pravicah in obveznostih v škodo potrošnika.⁹ Potrošnik in banka namreč nista dva enakovredna subjekta, zato pravo EU zagotavlja tako visoko varstvo potrošnikov.

Tako se izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da toženka nima pravice zahtevati nadomestila za uporabo denarja oziroma zmanjšanje zahtevka tožnice na račun nadomestila za uporabo denarja.

Glede na to, da je tožnik v pretežnem delu uspel s svojim tožbenim zahtevkom,¹⁰ razen v delu zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna povrniti celotne pravdne stroške tožeče stranke.

V posledici vsega navedenega pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje ju je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, njun odgovor na pritožbo pa ni z ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. V tej posledici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).
-------------------------------
¹ Iz razloga preglednosti sodišče druge stopnje v povzetek ne navaja dobesednega prepisa vsebine II. tč. izreka izpodbijane sodbe, se pa nanj v celoti sklicuje.
² Tudi ta del izreka, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih plačil obrokov, sodišče druge stopnje iz razloga preglednosti ne navaja dobesedno, se pa nanj v celoti sklicuje.
³ Glede na to, da je prvo tožnik bil kreditojemalec, drugo tožnica pa zastaviteljica, sodišče druge stopnje v nadaljevanju kot tožečo stranko navaja zgolj tožnika.
⁴ VSRS sodba II Ips 8/2022.
⁵ Ibid.
⁶ SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.
⁷ Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.
⁸ Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.
⁹ Sklepni predlogi generalnega pravobranilca (ECLI:EU:C:2023:120) tč 53.
¹⁰ Glede zahtevka na ugotovitev ničnosti in dajatvenega zahtevka je uspel v celoti.