VSMB Sklep II Kp 21675/2019

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom II Ks 21675/2019 z dne 8. 10. 2025 na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da mora obsojeni v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, na transakcijski račun sodišča plačati krivdno povzročene stroške v skupnem znesku 100,00 EUR, ki so nastali z vročanjem sodnih pisanj obsojencu preko pooblaščenega sodnega vročevalca, sicer bodo prisilno izterjani.

Zoper sklep se je pritožil obsojeni, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ga razbremeni plačila naloženih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zatrjuje, da navajanja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne držijo, ker sodni vročevalec ni vročil nobenega pisanja njemu osebno niti odraslemu družinskemu članu. Predlaga, da se pri vročevalcu preveri dokazilo o izkazani vročitvi odraslemu družinskemu članu, ker takšen dokument po njegovem stališču ne obstaja. Opozarja tudi na nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa v 2. in 9. točki obrazložitve. In sicer iz 2. točke obrazložitve izhaja vročitev pisanja odraslemu družinskemu članu, v 9. točki pa sodišče prve stopnje vročevalcu odmeri nagrado za osebno vročitev, čeprav vročevalec nobenega pisanja ni osebno vročil.

Povzetim pritožbenim navajanjem ni mogoče pritrditi. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe veliko truda in napora vložilo v vabljenje obsojenca na narok za preklic pogojne obsodbe, prav tako, da bi mu vročilo sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 21675/2019 z dne 22. 5. 2025. Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka. Sodišče prve stopnje je potem, ko vabila za narok 18. 9. 2025 in že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS obsojencu ni moglo vročiti po redni pošti, na naslov njegovega stalnega prebivališča *** (pisanje se je namreč vračalo z oznako "ni dvignil"), pravilno odredilo vročitev sodnih pisanj po sodnem vročevalcu. Sodni vročevalec je sodišče obvestil, da razpolaga tudi s telefonsko številko obsojenca iz prejšnjih vročanj, zato je sodna pisanja obsojencu poskušal vročiti tako na naslovu bivanja, kot drugje, kar se je z obsojenim poskušal dogovoriti po telefonu. Višje sodišče izpostavlja, da je sodni vročevalec vsa poslana SMS sporočila in klice obsojenca o tem, da ima zanj sodna pisanja, ki mu jih po odredbi sodišča mora vročiti, dokumentiral in posredoval sodišču, kljub trudu in vztrajnosti, pa mu pošiljk ni uspel vročiti. Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.

Enako velja tudi za vročanje vabila obsojencu za narok 20. 10. 2025. Ne drži navajanje pritožbe, da to sodno pisanje ni bilo vročeno odraslemu družinskemu članu. Iz poročila sodnega vročevalca namreč izhaja, da je pisanje najprej poskušal vročiti obsojencu. V ta namen mu je dne 24. 9. 2025 pisal SMS sporočilo ter ga v njem obvestil kakšna sodna pisanja mu mora vročiti. Na odgovor obsojenca, da se slišita kasneje, ga je tudi večkrat klical pozneje istega dne, a obsojenec se ni javljal na telefon. Pisanje je nato obsojencu ponovno poskušal vročiti na naslovu stalnega prebivališča dne 29. 9. 2025. Na naslovu se je nahajal oče obsojenca, kateremu je sodni vročevalec pravilno vročil sodna pisanja za obsojenca. Kar zadeva dokazila o vročitvi je izpostaviti, da je oče obsojenca po poročanju vročevalca sprejel pisanje za obsojenca, medtem ko prejem pisanja ni hotel potrditi s podpisom. To pa ni ovira za pravilno nadomestno vročitev pisanja odraslemu družinskemu članu, ki se šteje kot veljavna vročitev sodnega pisanja obsojencu (119. člen ZKP). Zato so pomisleki pritožnika o nasprotju v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeni, prav tako graja pritožbe o dokazilih za vročitev. Sodni vročevalec je namreč dokumentiral poskus vročitve obsojencu dne 24. 9. 2025 in nato prihod na naslov stalnega prebivališča obsojenca, kjer je opravil veljavno nadomestno vročitev. Tako tudi povzetek vročanja vabila 20. 10. 2025 pokaže, da so stroški z vročanjem sodnega pisanja nastali po izključni krivdi obsojenca. Čeprav pritožba posebej ne graja, višje sodišče pritrjuje tudi višini stroškov v znesku 100,00 EUR, katere je sodišče prve stopnje upoštevaje stroškovnik sodnega vročevalca in nastale stroške z vročanjem, pravilno odmerilo.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Izrek o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7404 Taksne tarife.