UPRS Sklep in sodba I U 2048/2024-8

1. Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na prvi stavek 1. točke in 2. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-46688/2023-4 z dne 22. 12. 2023.

2. V ostalem se tožba zavrne.

3. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1. Tožnik je mesečno vlagal zahtevke za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo njegovemu zahtevku za vračilo trošarine za mesec september 2023 delno ugodila tako, da mu je priznala vračilo trošarine za 23.115,00 litrov in mu priznala vračilo trošarine v znesku 4.423,86 EUR. Za preostale količine 53.698,00 litrov pa je zahtevek zavrnila (1. točka izreka). Rok in način vračila trošarine sta določena v 2. točki izreka, v 3. in 4. točki izreka pa je odločeno še o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

2. Tožnik je uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje, ki so ga porabili delovni stroji, to so nakladači, bagri, demperji, drobilec, sejalnica, traktor goseničar in buldožerji (glej tabelo na 3. in 4. strani izpodbijane odločbe). Davčni organ je svojo odločitev oprl na prvi in drugi odstavek 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) ter 3. člen Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik). Glede zavrnilnega dela je ugotovil, da tožnikovi stroji niso bili uporabljeni pri opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", hkrati pa stroji tudi niso "statični delovni stroji", saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo. Drugače je davčni organ odločil glede bagrov, sejalnice in drobilca, za katere je ugotovil, da kot mobilno omejeni delovni stroji sodijo med statične stroje, zato je v tem delu tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil, kot izhaja iz zgoraj povzetega.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbe združilo v skupno obravnavanje in jih zavrnilo. V svojih razlogih je pritrdilo odločitvi in razlogom davčnega organa. Obrazložilo je, da je 93. člen ZTro-1 treba razlagati restriktivno, ker je vračilo trošarine ugodnost in torej izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine za energente. Pri tem je treba izhajati iz vsebine zakonske določbe tako, da se čim bolj dosledno prenašajo določbe Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva), po kateri so do vračila trošarine upravičene osebe, ki so energente porabile za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah. Po stališču toženke to pomeni, da so do vračila trošarine upravičena podjetja, ki so po Standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) registrirana za dejavnost gradbeništva in je bil energent tudi dejansko porabljen pri opravljanju gradbene dejavnosti. Zato buldožerji, nakladači, demperji in traktor goseničar v kamnolomih, peskokopih in v ... niso opravljali dejavnosti, ki se v skladu s SKD uvršča v področje "F Gradbeništvo". Ti stroji tudi ne sodijo med omejeno mobilne delovne stroje.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri opozarja na nelogičnost odločitve davčnega organa, po kateri naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali stroji pa ne, čeprav vsi stroji izvajajo dela na istem gradbišču. Takšna odločitev je arbitrarna. Sklicuje se na določbe Direktive, med katerimi je vračilo trošarine predvideno tudi za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih. Pojma: (i) stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", in (ii) stroji, uporabljeni za gradbene namene, nista sinonima in ju ni mogoče enačiti. To pomeni, da Direktiva ne uvaja dodatnega pogoja, to je "opravljanje dejavnosti gradbeništva po določbah SKD", zato je privilegiranje izključno strojev, ki dejansko opravljajo dela s področja gradbeništva, v nasprotju z načelom primarnosti prava EU in z načelom njegove lojalne razlage. Če je norma nacionalnega prava v nasprotju z namenom prava EU, se mora le-temu umakniti, oziroma je treba preveriti, ali ni mogoče najti s pravom EU skladne interpretacije nacionalne določbe. Jezikovna razlaga ZTro-1 zahteva zgolj "uporabo pri dejanskem opravljanju dejavnosti gradbeništvo". Navedeni pogoj je po tožnikovem mnenju v obravnavanem primeru izpolnjen. Po mnenju tožnika sta bili kršeni tudi določbi 2. in 120. člena Ustave RS, ker značilnosti, po katerih se med statične delovne stroje uvrščajo tudi omejeno mobilni delovni stroji, v zakonu niso določene. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo v ugodilnem delu zavrže, v ostalem pa zavrne.

   K I. točki izreka

6. Tožba v delu, ki se nanaša na ugodilni del izpodbijane odločbe, ni dovoljena.

7. Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija v celoti, torej tudi v delu 1. točke in v 2. točki izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim mesečno oddanim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati pravnega položaja. Zato v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj si tudi v primeru ugoditve, ne more izboljšati pravnega položaja.

8. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na prvi stavek 1. točke in 2. točko izreka izpodbijane odločbe, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

   K II. točki izreka

9. Tožba je v preostalem delu dovoljena, vendar ni utemeljena.

10. Tožnik v uvodu tožbe sicer uveljavlja tožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja, kljub temu pa relevantnim dejstvom, na katerih temelji odločitev davčnega organa o delni zavrnitvi zahtevka za vračilo trošarine, ne nasprotuje. Tako ni sporno, da je tožnik registriran za dejavnost gradbeništva. Prav tako ni sporno, s katerimi delovnimi stroji in katera dela je z njimi opravljal v obdobju, na katera se nanašata sporna zahtevka za vračilo trošarine. Iz ugotovitev davčnega organa je tako razvidno, da tožnik uporablja nakladače, demperje, buldožerje, traktor goseničar, drobilec, sejalnice in bagre (enako tudi tožnik v tožbi) ter z njimi kot izvajalec na različnih lokacijah opravlja razna dela odrivanja in dorivanja materiala, prevoz materiala, nakladanje materiala, režijska dela v kamnolomu ..., v peskokopu ... pa dela pri pridobivanju peska, konkretno narivanje z buldožerjem, nalaganje z bagrom, dela pri odvozu peskov do vsipnega lijaka in dela v zvezi s pridobivanjem dolomitnega materiala ter ostala rudarska dela v kamnolomu ...

11. Jedro spora pa se nanaša na razlago materialnega prava, konkretno prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Ta določa, da imajo za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti.

12. Razlaga navedene zakonske določbe, s katero je bila v slovenski pravni red implementirana Direktiva v delu, ki se nanaša na obdavčitev energentov, uporabljenih kot pogonsko gorivo za industrijske in komercialne namene, je v sodni praksi ustaljena.¹ Iz uvodnih izjav k Direktivi² med drugim izhaja, da je njen namen harmonizacija obveznih, najnižjih ravni obdavčitve energentov in električne energije. Državam članicam je puščeno določeno polje proste presoje glede trošarin in prožnost pri določanju in izvajanju politik, ki so prilagojene okoliščinam v državi. Če to ni škodljivo za pravilno delovanje notranjega trga in nima za posledico izkrivljanja konkurence, lahko države članice uvedejo različne stopnje obdavčitve, oprostitve ali davčna znižanja trošarin za energente, ki so porabljeni v določenih dejavnostih in industrijah.

13. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Direktive lahko države članice najnižje ravni obdavčitve za pogonska goriva določijo, kot je navedeno v Preglednici B Priloge I, vendar le za izdelke, uporabljene kot pogonsko gorivo za industrijske in komercialne namene, ki so opredeljeni v drugem odstavku 8. člena Direktive, in sicer za: (a) za kmetijske, vrtnarske ali ribogojniške dejavnosti in v gozdarstvu; (b) za stacionarne motorje; (c) za stroje in opremo, uporabljene pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih; (d) za vozila namenjena uporabi izven javnih cest ali tista, ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah. Direktiva torej državam članicam dopušča, da predvidijo ugodnejšo trošarinsko obravnavo energentov, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo za določene industrijske in komercialne namene, vendar le znotraj obsega, ki ga predvideva Direktiva, in ne širše.

14. Glede prenosa Direktive v slovenski pravni red je Vrhovno sodišče RS že presodilo, da je bila Direktiva v delu, ki se nanaša na pojem "statični delovni stroji", pravilno implementirana v nacionalno zakonodajo, saj izraz "statičen", ki ga uporablja slovenski zakon v prvem odstavku 93. člena ZTro-1, pomeni enako kot izraz "stacionaren", uporabljen v slovenskem prevodu b) točke drugega odstavka 8. člena Direktive.³ Direktiva torej statičnih delovnih strojev ne opredeljuje na način, kot to uveljavlja tožnik. Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.⁴ Posledično tožnik neutemeljeno trdi, da je davčni organ kršil dolžnost primarne in neposredne uporabe prava EU oziroma načelo lojalne razlage prava EU.

15. Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, traktor goseničar, drobilec, sejalnica in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva. Dejstvo, da se je toženka pri razvrščanju strojev oprla na pojasnilo Generalnega carinskega urada,⁵ samo po sebi ni nezakonito in lahko služi cilju poenotenja upravne prakse, dokler se na ta način zakonsko določenega pojma ne oži. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje izvajanje gradbenih del, pri tem pa ne navede, katera konkretna gradbena dela naj bi njegovi stroji opravljali. Kot že navedeno, opisu del, ki jih je izvajal in jih sodišče povzema 10. točki obrazložitve te sodbe, tožnik konkretizirano ne nasprotuje.⁶ Storitev oddajanja gradbene mehanizacije z upravljavcem v najem naročnikom po tožnikovem mnenju sodi v področje gradbeništva, kar naj bi izhajalo iz pojasnil SKD. Sodišče se s tako razlago ne strinja, ampak nasprotno pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v tožnikovem primeru. Tudi po presoji sodišča namreč dela, ki so se izvajala z naročnikovimi stroji v kamnolomih in peskokopu, ne sodijo v nobeno področje dejavnosti "Gradbeništvo" po SKD.⁷

16. Tožnik ugovarja tudi različni obravnavi delovnih strojev, tj. bagrov, za katere mu je bila priznana pravica do vračila trošarine, in ostalih delovnih strojev, v zvezi s katerimi mu pravica do vračila trošarine ni bila priznana. Trdi namreč, in v tem ima prav, da se v odločbi toženke na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav vsi stroji izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz sobesedila toženkinih razlogov dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne njihova uporaba. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje. Tožbeni očitek nelogičnosti oziroma različne obravnave delovnih strojev zato sodišče kot neutemeljen zavrača, iz istih razlogov pa tudi očitek o arbitrarnosti odločitve.

17. Podana tudi ni zatrjevana kršitev pravic iz 2., 120. oziroma 153. člena Ustave RS. Značilnosti za uvrstitev omejeno mobilnih delovnih strojev med statične delovne stroje v ZTro-1 ali kakšnem drugem zakonu res niso določene. Po presoji sodišča gre pri navedenih pojmih za nedoločne pravne pojme, katerih uporaba na davčnem področju ni prepovedana. Stopnja nedoločnosti ob tem ne sme biti previsoka, ampak mora pristojni organ oziroma sodišče z uporabo ustaljenih metod razlage pravnih norm nedoločnemu pravnemu pojmu dati vsebino, ki je skladna z Ustavo RS in zakonom. Prav to je storilo Vrhovno sodišče RS v večkrat omenjeni sodbi X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021 in to sodišče v 18. točki obrazložitve te sodbe. Nestrinjanje s sprejeto razlago zakonskih določb pa ne pomeni kršitve zgoraj navedenih ustavnih pravic.

18. Po presoji sodišča je torej davčni organ pravilno zavrnil tožnikov zahtevek za vračilo trošarine v delu, ki se nanaša za stroje, navedene na 4. oziroma 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, ker ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Sodišče v postopku ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo v predhodno navedenem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporne. Sporna je zgolj razlaga materialnega prava, o čemer sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, upoštevajoč tudi, da glede razlage 93. člena ZTro-1 v povezavi z 8. členom Direktive že obstoji precedenčno stališče Vrhovnega sodišča RS.

    K III. točki izreka

20. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021 ter sodbe in sklepe Upravnega sodišča I U 131/2022-12 z dne 3. 4. 2024, I U 128/2022-14 z dne 7. 10. 2024 in I U 1125/2021-9 z dne 17. 5. 2024.
² Prim. 2., 3., 5., 9., 11. in 24. točko uvodnih izjav k Direktivi.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021. Pri razlagi se je Vrhovno sodišče RS oprlo tudi na Slovar slovenskega knjižnega jezika, po katerem "stacionaren" pomeni nekaj, kar je stalno na določenem mestu oziroma je vezano na lokacijo in torej trdno, nepremično oziroma fiksno povezano s tlemi (nepremični predmeti, stroji, ki se ne morejo premikati).
⁴ Prav tam, 24. točka obrazložitve.
⁵ Kot je pojasnila toženka, gre za pojasnilo iz leta 2008, ki sta ga sprejela takratni Generalni carinski urad v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije - Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala in Ministrstvom za finance.
⁶ Ta dejstva se glede na določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, štejejo za priznana.
⁷ Sem po SKD sodijo gradnja stavb, gradnja inženirskih objektov in specializirana gradbena dela, vsaka kategorija pa je nadalje podrobno razdeljena v podkategorije.