VSMB Sklep V Kp 16394/2026

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I Kpr 16394/2026 z dne 16. 4. 2026 zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov z dne 16. 3. 2026.

Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev obdolženčevih ustavnih pravic. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izločitev dokazov, podrejeno pa predlaga, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo.

Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. Predmet izločanja so dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot je to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 33590/2025 z dne 15. 5. 2025, katere izločitev primarno predlaga zagovornik. Odredba sodišča je sodna odločba in se je iz spisa ne izloča. Izločajo se dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe.

Pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do ključnih navedb obrambe v predlogu za izločitev dokazov. Ni se opredelilo do zanesljivosti, preverljivosti in dokazne vrednosti zaznav sistema za zaščito otrok (Child Protection System, v nadaljevanju program CPS) in ni pojasnilo individualizirane povezave podatkov z obdolžencem. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o vplivu dinamičnega dodeljevanja IP naslova, časovni sinhronizaciji med sistemi zaznavanja in sistemi operaterjev, uporabi tehnologije NAT in drugih tehničnih možnostih, ki lahko vodijo do napačne identifikacije. Po oceni pritožbe obrazložitev izpodbijanega sklepa ni ustrezna, da bi jo bilo mogoče učinkovito preizkusiti, s čimer je bila kršena pravica obdolženca do učinkovitega pravnega sredstva, v posledici pomanjkljive obrazložitve pa je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja.

Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je temeljito in tehtno pojasnilo, da je obravnavana odredba za pridobitev prometnih podatkov na podlagi 149.b člena ZKP ustrezno obrazložena. Z razlogi sodišča prve stopnje, ki niso pavšalni, temveč konkretni in preverljivi, sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj je prepričano, da je imel dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani v trenutku, ko je odločal o predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani (v nadaljevanju ODT v Ljubljani) LJ-Ktn/4297/2024/DN z dne 14. 5. 2025 za izdajo odredbe na podlagi 149.b člena ZKP, dovolj zanesljivo in preverljivo podlago za utemeljevanje zahtevanega dokaznega standarda, kar je tudi ustrezno obrazložil v odredbi z dne 15. 5. 2025 (točke 11 do 15 obrazložitve). Prav tako se je zadostno opredelilo do v pritožbi ponovno izpostavljenih argumentov obrambe o natančnosti zaznav in možnosti napak (točke 16 do 18 obrazložitve). Pritožbene navedbe o neobrazloženosti oziroma pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa zato niso utemeljene, saj se je sodišče prve stopnje do relevantnih navedb obrambe zadostno opredelilo in za svoje zaključke navedlo prepričljive razloge, s katerimi se pritožba ne strinja, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka storilo s tem, ko ni opravilo lastne presoje zakonitosti odredbe, temveč je zgolj povzelo argumentacijo višje državne tožilke B. B. (v nadaljevanju državna tožilka) glede delovanja programa CPS ter se pri tem sklicevalo na njena dodatna pojasnila in priloge, ki jih v času izdaje odredbe ni bilo. Zakonitost odredbe pa je treba presojati glede na stanje ob njeni izdaji in ne na podlagi kasneje pridobljenih pojasnil.

Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba ne pojasni, na katera pojasnila državne tožilke in priloge, ki niso bile del predloga ODT v Ljubljani, se sklicuje izpodbijani sklep, pri čemer tudi iz njegove obrazložitve (točke 11 do 15) ne izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinah in podatkih, na katere se preiskovalni sodnik v odredbi ni skliceval. Sodišče je lahko pri presoji zakonitosti odrejenega ukrepa upoštevalo vse gradivo, ki ga je imel preiskovalni sodnik na voljo ob izdaji odredbe, saj se nanj skliceval in se je z njim pred izdajo odredbe seznanil. Tudi iz izjave državne tožilke, povzete v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne izhaja, da bi se pri svojih pojasnilih sklicevala na dokumentacijo, s katero preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe ni razpolagal. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo posamezna pojasnila iz izjave državne tožilke (katero je vročilo obdolžencu in zagovorniku ter je zagovornik nanjo podal odgovor), ker se je očitno z njimi strinjalo, pa ne pomeni nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev.

Z navedbami, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za izločitev dokazov dopustilo uporabo dokazov, ki so pridobljeni na nezakonit način, pritožba po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je v tej fazi postopka ni mogoče uspešno uveljavljati.

Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bili ob izdaji odredbe podani utemeljeni razlogi za sum. Zatrjuje, da niso obstajale konkretne, individualizirane in preverljive dejanske okoliščine, ampak se odredba opira zgolj na avtomatizirano zaznavo programa CPS, katerega delovanje ni transparentno in ni bilo predmet sodne verifikacije. V nasprotju z ustavnimi standardi je, da se poseg v temeljno človekovo pravico do komunikacijske zasebnosti opira na nepreverjene tehnične podatke. Sodišče prve stopnje ni preverilo, če so se zaznani podatki preverjali in če obstajajo neodvisni dokazi, ki bi potrjevali pravilnost zaznav, ampak nekritično sprejema trditve o visoki zanesljivosti programa CPS. Navaja še, da ujemanje Hash vrednosti datotek z bazami spornih vsebin, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, samo po sebi ne omogoča identifikacije konkretne osebe, ampak potrjuje le, da je bila določena datoteka zaznana v komunikacijskem prometu.

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da je določena oziroma določljiva oseba izvršila kaznivo dejanje, ki je pogoj za izdajo odredbe na podlagi 149.b člena ZKP, je treba konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Ta dokazni standard ni izpolnjen, kadar so edina podlaga za sklepanje, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, podatki, ki niso preverljivi oziroma katerih izvor ni pojasnjen.

V obravnavani zadevi so bile v predlogu za izdajo odredbe pojasnjene podlage oziroma vir ugotovitev kriminalistov Sektorja kriminalistične policije Ljubljana in nato v odredbi z dne 15. 5. 2025 tudi obrazloženo, da so kriminalisti podatke, da je storilec, določljiv po IP naslovu 1, v omrežjih EDonkey in Gnutella razširjal datoteke, ki prikazujejo spolno zlorabo mladoletnih oseb, ugotovili pri preiskavi omrežja za izmenjavo datotek (peer-2-peer omrežje) s pomočjo programa CPS. Način, na katerega program CPS zaznava datoteke, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, je preiskovalni sodnik povzel v odredbo, in pojasnil, da gre za datoteke, za katere je bilo že predhodno nesporno ugotovljeno, da prikazujejo spolno zlorabo mladoletnih oseb in so verificirane s Hash vrednostmi. V odredbi je pojasnil, na kakšen način se dodeli GUID številka, ki dodatno identificira uporabnika oziroma računalnik v omrežju za izmenjavo datotek. Prav tako je imel preiskovalni sodnik v Poročilu za IP naslov 1 razlago, da je program CPS namenjen olajšanju dela organov odkrivanja in pregona na način, da jim ni treba ročno prenašati IP naslovov in časovnih žigov med sistemom CPS in njihovimi računalniškimi internetnimi sistemi, v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 13. 5. 2025 pa je obrazložen tudi način delovanja omrežja za izmenjavo datotek. Glede na vsebino odredbe in prilog predloga ODT v Ljubljani je sodišče prve utemeljeno zaključilo, da so v predlogu podane zadostne razlage tehničnega delovanja programa CPS, na podlagi katerih je lahko preiskovalni sodnik ocenil zanesljivost pridobljenih podatkov ter njihovo medsebojno skladnost in preverljivost. Svoje zaključke je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo v točkah 12, 14, 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

S preiskavo omrežja za deljenje datotek in uporabo programa CPS je bilo ugotovljeno, da je uporabnik omrežja, ki je bil identificiran z IP naslovom 1 in GUID številko, v obdobju več kot treh let v omrežjih za deljenje datotek razširil 2.357 datotek, ki se ujemajo s predhodno vsebinsko vrednotenimi in verificiranimi datotekami s Hash vrednostmi, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, pri čemer so kriminalisti s pregledom datotek ugotovili, da imena datotek nakazujejo na to, da gre za vsebino v povezavi s spolno zlorabo mladoletnih oseb. Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Podatki o zaznavah (vključno z IP naslovom, GUID številko, vrsto in vsebino datoteke s Hash vrednostjo in časovne podrobnosti) skupaj s pojasnili o delovanju in uporabljeni terminologiji so zbrani v Poročilu IP naslov 1, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da delovanje sistema ni transparentno. CPS je program, ki ga je na mednarodni ravni odobril Nacionalni svet vodij policije Združenega kraljestva, njegov namen pa je zmanjšanje napak pri delu organov pregona. Zato pritožba zanesljivosti in natančnosti podatkov ne more omajati z navedbo, da program ni sodno verificiran.

Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, da je bila na podlagi ugotovljenih podatkov oseba, za katero so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da izvršuje kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, identificirana z IP naslovom in GUID številko, kar zadošča za izdajo odredbe na podlagi 149.b člena ZKP. Namen odrejenega ukrepa je bil namreč ravno v pridobitvi podatkov, ki bi vodili v pravilno identifikacijo storilca kaznivega dejanja. V točkah 16 in 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo okoliščine, s katerimi se zmanjšuje možnosti napačne identifikacije in v nadaljevanju pravilno pojasnilo, da bo natančna tehnična verifikacija uporabljenih metod za preiskavo, natančnosti pridobljenih podatkov ter ali je uporabnik IP naslova oziroma lastnik internetnega priključka tudi storilec obravnavanega kaznivega dejanja, predmet nadaljnjega postopka. Obramba bo tako lahko tudi navedbe o dinamičnem dodeljevanju IP naslovov in časovni sinhronizaciji uveljavljala v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

Pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati pritožba s ponavljanjem, da je bilo kaznivo dejanje izvrševano daljše časovno obdobje, od operaterja pa so se zahtevali podatki za določene časovne trenutke, pri tem pa sodišče prve stopnje ne pojasni, kako naj bi ti podatki dokazovali kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja. Na smiselno enake navedbe obrambe je argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da se lahko zahteva za pridobitev podatkov o prometu v zvezi s komunikacijo določenega oziroma določljivega osumljenca v skladu s prvim odstavkom 149.b člena ZKP nanaša na podatke, ki zakonito obstajajo v času izdaje odredbe in niso starejši od šestih mesecev, če gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen osmih ali več let zapora. Zato je bila zahteva za pridobitev podatkov za obdobje oziroma časovne trenutke, kot izhajajo iz izreka odredbe, ki so določno opredeljeni, v skladu z navedenim zakonskim določilom in v skladu z načelom sorazmernosti. Dokazovanje kaznivega dejanja oziroma njegove kontinuitete pa bo predmet dokazovanja na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno presodilo načelo sorazmernosti in meni, da je izdana odredba pavšalno obrazložena tudi v tem delu. Vendar nima prav. Zmotno je pritožbeno stališče, da preiskovalni sodnik ni opravil konkretnega tehtanja med težo posega v pravico do komunikacijske zasebnosti in koristjo za postopek, saj se je preiskovalni sodnik v izdani odredbi konkretno opredelil do sorazmernosti odrejenega ukrepa s sklicevanjem na vrsto in težo kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 20 razlogov izpodbijanega sklepa, da odredba vsebuje zadostno presojo načela sorazmernosti posega v osumljenčevo pravico do komunikacijske zasebnosti, saj gre za odkrivanje kaznivega dejanja z visoko stopnjo družbene nevarnosti, ki ga brez z odredbo zahtevanih podatkov ne bi bilo mogoče odkriti.

Pritožba še navaja, da v odredbi ni zadostno obrazložen pogoj nujnosti. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da ocena nujnosti ukrepa, ki jo je opravil preiskovalni sodnik v odredbi, vsebuje tudi presojo, da milejša in enako učinkovita sredstva za pridobitev tovrstnih podatkov ne obstajajo. Dodatno težo nujnosti ukrepa, kot je utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, daje okoliščina, da gre za podatke, ki jih operaterji hranijo določen čas, kar je pri izdaji odredbe upošteval tudi preiskovalni sodnik. V odredbi se je opredelil tudi do nujnosti obsega zahtevanih podatkov, saj je presodil, da so podatki o lokaciji in o uporabniku internetnega priključka, preko katerega je potekala komunikacija, ključnega pomena za pravilno identifikacijo storilca in dokazovanje kaznivega dejanja. Glede na navedeno je po prepričanju sodišča druge stopnje pogoj nujnosti v odredbi zadostno konkretiziran, zaradi česar pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Glede na obrazloženo in ker pritožba ne navaja ničesar drugega, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku v skladu z Zakonom o sodnih taksah ZST-1 (po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1).