VSRS Sodba I Ips 187/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, obsojenega B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 187/2016 z dne 26. 4. 2023 obsojene B. B.,  C. C. in A. A. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jim po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojne obsodbe, v katerim je prvemu obsojencu določilo kazen štiri mesece zapora, drugemu in tretjemu obsojencu pa kazen šest mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če obsojenci v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Obsojenci so dolžni nerazdelno povrniti polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in plačati sodno takso. Z isto sodbo so bili obsojenci po 3. točki 358. člena ZKP oproščeni obtožbe, po kateri naj bi storili (še) kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo II Kp 187/2016 z dne 22. 5. 2025 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in oškodovančeve pooblaščenke ter prvostopenjsko sodbo v oprostilnem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev je zavrnilo kot neutemeljene, prvostopenjsko sodbo v njenem obsodilnem delu potrdilo, obsojencem pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 120,00 EUR.

Zagovornik obsojenega B. B. in zagovornica obsojenega A. A. sta zoper pravnomočni del sodbe vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Prvi uveljavlja kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo v navedenem delu spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje pred popolnoma spremenjenima senatoma. Zagovornica obsojenega A. A. uveljavlja kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga njuno zavrnitev. V odgovoru meni, da v zahtevah uveljavljane kršitve zakona niso podane in da sta zahtevi v delu vloženi tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša. Dejanski opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočnega dela sodbe ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena KZ-1 ter kot takšen izpolnjuje zahteve iz 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sprememba obtožbe je po ustaljeni sodni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča dopustna, zatrjevana kršitev pravice do obrambe pa mora biti tedaj posebej obrazložena. Končno, pri protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre za presojo vsebine dokazov, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, temveč za njeno povzemanje, ki nasprotuje zapisanemu v listinah ali zapisnikih o izpovedbah v postopku.

Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencema in vložnikoma ter odvetnici Alenki Košorok Humar, ki je po prejemu odgovora prevzela pravne posle zagovornice obsojenega A. A. O odgovoru sta se izjavila zagovornik obsojenega B. B. in obsojeni A. A. V izjavah nasprotujeta povzetemu mnenju vrhovnega državnega tožilca ter vztrajata pri navedbah in predlogih v vloženih zahtevah.

Ker sta vložnika v zahtevah ter vrhovni državni tožilec v odgovoru hkrati navajali, da je bil kazenski postopek po razveljavitvi oprostilnega dela prvostopenjske sodbe glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, v novem sojenju ustavljen, je Vrhovno sodišče njihove navedbe preverilo. Ugotovilo je, da je Okrožno sodišče v Novem mestu dejansko izdalo sklep IIK 187/2016 z dne 1. 7. 2025, s katerim je po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper vse tri obsojence za navedeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sklep je od 27. 8. 2025 pravnomočen. Zahtevi sta tako vloženi v zadevi, v kateri je kazenski postopek za obe kaznivi dejanji iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 187/2016 z dne 26. 4. 2023 pravnomočno končan in sta po ugotovljenem dovoljeni.

Zagovornik obsojenega B. B. v obrazložitvi zahteve zatrjuje kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Obsojenčevo ravnanje iz obsodilnega dela sodbe je opisano na način, ki ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanje po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Ne v razmerju do oškodovanega D. D., ki ga obsojenec ni pretepal, ne v razmerju do oškodovanega E. E., ki ga je obsojenec neposredno pred opisanim ravnanjem celo branil in končno ne v razmerju do prepovedane posledice, do katere lahko pride le ob ponavljajočem storilčevem ravnanju, ki pri obsojencu ni bilo ugotovljeno. Če, potem je opisano obsojenčevo ravnanje v pravnomočni sodbi mogoče kvečjemu pravno opredeliti kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ali kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe sta obsojenca C. C. in A. A. pretepala in lahko poškodovala oškodovanega D. D., obsojeni A. A. in obsojenec pa oškodovanega E. E.. Pri takšnem opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovanemu E. E., njegovega skupnega pretepanja oškodovanca z obsojenim A. A. ne izključuje. Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno še, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovani E. E. ni mogel poklicati policistov in nato s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati (prim. sodba VS RS I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020). Glede na ugotovljeno, vložnikova prizadevanja, ki gredo v smeri, da obsojenec po dejanskem opisu v izreku obsodilnega dela sodbe ni bil eden od storilcev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 niso utemeljena.

Prav tako niso utemeljena podrejena vložnikova prizadevanja za drugačno pravno opredelitev opisanega obsojenčevega ravnanja. Ne sme namreč ostati prezrto, da po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku obsodilnega dela sodbe obsojeni A. A. in obsojenec, oškodovanega E. E. nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1. Pri opisanem obsojenčevem ravnanju v izreku izpodbijanega dela sodbe gre tako za ravnanje v steku, ki je zaradi razmerja specialnosti (lex specialis derogat legi generali) pravilno opredeljeno po tistem zakonskem opisu, po katerem je storilčevo ravnanje podrobneje določeno.

Vložnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni opredelil, niti ni opredelil drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so po njegovem vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Prve je Vrhovno sodišče razbralo iz dela obrazložitve v zahtevi, v katerem je navajal, da so razlogi v 27. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe v nasprotju z njenim izrekom, saj je bilo ugotovljeno, da sta obsojeni A. A. in obsojeni C. C. izvrševala ravnanja do obeh oškodovancev, medtem ko naj bi se obsojenec dogajanju pridružil in oškodovanega E. E. s pestjo udarjal v glavo. V tej zvezi so tudi razlogi v prvostopenjski sodbi med seboj v nasprotju, saj je tedaj obsojencu pripisana drugačna vloga, glede na razlike v oškodovančevi izpovedbi in v izpovedbi priče F. E. pa so še protispisni. Druge kršitve določb kazenskega postopka pa je Vrhovno sodišče razbralo iz tistega dela v obrazložitvi zahteve, v katerem vložnik navaja, da je sporno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je dopustilo spremembo obtožbe, saj je od spremembe sodba utemeljena na nekih predvidevanjih, sklepanjih in konstruktih, ki se nenehno spreminjajo in dopolnjujejo, kar vse onemogoča omogoča učinkovito obrambo. Razen tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščine, da obsojenec zaradi telesne zgradbe oškodovanca ni mogel spravljati v podrejen položaj, temveč mu je poskušal v lastni omejenosti neuspešno pomagati.

S povzetim prvim delom obrazložitve v zahtevi vložnik zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki niso podane. Čeprav je po razlogih v 27. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe mogoče razumeti, da je zoper oškodovanega E. E. na travniku ravnal tudi obsojeni C. C., je ta navedba v razlogih z vidika opisanega obsojenčevega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe nepomembna. Odločilno je, da je bil obsojenec eden izmed storilcev, ki se je podal za oškodovancem, da bi mu preprečil, da bi poklical policiste ter da je oškodovanca na travniku skupaj z obsojenim A. A. brcal, sam pa še udarjal. Glede na to je opozoriti na 34. točko v obrazložitvi sodbe, po kateri je jasno, da oškodovani E. E. tretjega napadalca na travniku ni mogel z gotovostjo prepoznati, medtem ko je obsojenec navzočnost na travniku potrdil z lastnim zagovorom, ko je po povzetku v 2. točki obrazložitve sodbe povedal, da so bile na travniku okoli ležečega oškodovanca druge osebe in da je tedaj poskušal oškodovanca odvleči proč. Prav povezava med povzetkom obsojenčevega zagovora z razlogi v navedeni 27. točki do 34. točke prvostopenjske sodbe pa pokaže, da ti niti med seboj niso v nasprotju in da je dokazanost opisanega obsojenčevega ravnanja v nadaljevanju razlogov prvostopenjske sodbe razumljivo obrazložena. Drugače je glede t. i. protispisnosti razlogov, ki v zahtevi ni obrazložena kot precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, temveč kot zmotna dokazna ocena oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe priče F. E., ki sta v obrazložitvi zahteve ocenjeni po vložnikovi medsebojni primerjavi ter po primerjavi z vsebino pridobljenih obvestil in drugimi izsledki iz predkazenskega postopka. Ker je dokazna ocena del pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati, Vrhovno sodišče tako obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni preizkušalo.

Vložnik s povzetimi drugimi kršitvami določb kazenskega postopka, po vsebini zatrjuje kršitev prvega odstavka 344. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP. Glede prve kršitve vložnik, enako kot postopku s pritožbo niti v obrazložitvi zahteve ne pove, na katero od dveh sprememb obtožnice se njegova graja nanaša in v čem konkretno je bil obsojenec zaradi spremembe v obrambi onemogočen. Prav tako ne pove, zakaj je zatrjevana kršitev vplivala ali utegnila vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, Vrhovno sodišče pa kršitev zakona izven okvirjev, določenih v prvem odstavku 424. člena ZKP ne preizkuša. Čeprav vložnik dejanskega ali potencialnega vpliva na zakonitost sodbe niti pri zatrjevani kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP ni obrazložil, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se je o obsojencu kot enem od povzročiteljev prepovedane posledice iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 neposredno opredelilo v 14. točki obrazložitve drugostopenjske odločbe, v 17. točki pa o neutemeljenosti pritožbe v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pri tem se je sklicevalo na izpovedbo priče F. E., ki ni zaznala posebnosti v obsojenčevi telesni zgradbi in ki je skupaj z oškodovanim E. E. določno zanikala, da je obsojenec hotel oškodovancu kakorkoli pomagati.

Končno, vložnik v obrazložitvi zahteve navaja še kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki je ne poveže z nobenim izpodbojnim razlogom iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč povzema njeno vsebino, izoblikovano skozi citirano prakso Ustavnega sodišča. Zakaj konkretno bremenu dokazanosti kaznivega dejanja obsojencu na ravni prepričanja iz drugega odstavka 3. člena ZKP ni bilo zadoščeno, vložnik ni obrazložil, s čemer je Vrhovnemu sodišču onemogočil, da bi zahtevo še v tem delu preizkusilo.

Zagovornica obsojenega A. A. zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po kateri so izrek in razlogi v drugostopenjski sodbi v nasprotju. Sodišče druge stopnje je namreč izpovedbe istih prič uporabilo kot razlog za potrditev in hkrati kot razlog za razveljavitev prvostopenjske sodbe. Razen tega ni jasno, zakaj bi bilo treba v novem sojenju izvesti vse potrebne dokaze, ko pa je bil kazenski postopek v zvezi z drugim kaznivim dejanjem ustavljen.

Posplošeno opisanega nasprotja med izrekom in razlogi v drugostopenjski sodbi ni, sploh pa v obrazložitvi zahteve ni povedano, v katerem delu naj bi se to nasprotje nanašalo na obsojenega A. A. Še zlasti, ker je obsojenec po dejanskem opisu kaznivih dejanj po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena KZ-1 in po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ravnal zoper vse tri oškodovance. Če je vložnica imela v mislih obsojenčevo ravnanje zoper oškodovanega F. F., je po razumljivih razlogih v drugostopenjski odločbi jasno, da dvomi sodišča druge stopnje v ugotovitve sodišča prve stopnje niso temeljili na istih dokaznih podlagah kot je temeljila ocena sodišča druge stopnje glede dokazanosti obsojenčevega ravnanja zoper oškodovanega D. D. in E. E. Izjema je izpovedba oškodovanega E. E., ki pa v drugostopenjski odločbi niti v delu v zvezi obsojenčevim ravnanjem zoper oškodovanega G. G. ni bila razbremenjujoča. Glede na to, in ker je vložnica zahtevo za varstvo zakonitosti vložila po izdaji navedenega sklepa o ustavitvi kazenskega postopka za kaznivo dejanje zoper navedenega oškodovanca, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vložnica je zahtevo sklenila z opozorilom, da je obsojenec nekaznovan, da je redno zaposlen in da je sodeloval na glavnih obravnavah. Ker gre pri navedenem za okoliščine v zvezi z odmero kazenske sankcije in ne morebiti za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče njene zahteve v tem delu ni preizkušalo.

Po ugotovljenem uveljavljane kršitve zakona v nobeni od zahtev za varstvo zakonitosti niso podane, zahtevi pa sta bili v delu vloženi iz razlogov, ki se v tem postopku ni preizkušajo in ju je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

Odločba o dolžnosti plačila sodne takse za obsojenega A. A. temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111 ter 7152 Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojencu v korist, obsojenec pa je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje prejemnik primerno visokega osebnega dohodka ter brez dolžnosti preživljanja drugih oseb. Obsojeni B. B. je bil po 98. a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oproščen dolžnosti plačila sodne takse, ker ni podatkov o njegovi zaposlitvi, hkrati pa nima nobenega premoženja.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.