UPRS Sodba I U 252/2024

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/59, k. o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba št. 1108, k. o. ... vas, v višini 812,45 EUR (1. točka izreka), odločil o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi organ ugotavlja, da je Občina Ribnica v letu 2021 v naselju ... zgradila kanalizacijo, za kar je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. S kanalizacijskim omrežjem je bilo opremljeno tudi zemljišče v naselju ..., kjer se nahaja objekt, ki je v (so)lasti tožnice do deleža 1/2. Po 222. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2)¹, ki je veljal v času investicije, se v takem primeru po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Enako določa veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3)², po katerem je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je mogoče nanjo priključiti objekt. Znesek komunalnega prispevka je bil izračunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica³ (Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba).

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjski organ vodil skrajšani ugotovitveni postopek. Nekaterim zavezancem (ne vsem), med drugim tožnici, je organ poslal dopis z dne 30. 10. 2023 ter informativni izračun in določil rok za odgovor do 7. 11. 2023. Uveljavlja, da bi ji moral organ pred izdajo odločbe zagotoviti pravico do izjave, saj tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 dopušča, da zavezanec dokaže, da je dejanska površina objekta drugačna od tiste v uradnih evidencah. Organu očita kršitev pravice do izjave tudi zato, ker se ni izrekel o njenih navedbah, ki jih je skupaj z drugimi zavezanci uveljavljala v "skupinskem" ugovoru. Trdi, da se ni mogla izjasniti niti o excel tabeli A d. o. o. - seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023 (v nadaljevanju: Seznam ...) in ugotovitvi, da je bilo kanalizacijsko omrežje 31. 12. 2022 predano v upravljanje A d. o. o., saj se na to sklicuje šele drugostopenjski organ, ki je pred izdajo odločbe o tem, da se bo oprl na te podatke, ni seznanil. Opozarja, da iz Seznama Komunale ne izhaja, da naj bi bila priključitev možna, ampak nasprotno, da njen objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Vendar drugostopenjski organ meni, da bi se objekt lahko priključil, saj naj bi bil hišni priključek v fazi izgradnje. Te navedbe so neizkazane, pri čemer naj bi bil tožnici vpogled v Seznam Komunale in PID onemogočen, saj tudi nista predložena drugostopenjski odločbi. Zato se tožnica o tem ne more izreči. Sklicuje se na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Ribnica, iz katerega izhaja, da je priklop obvezen in dovoljen le na podlagi soglasja za priključitev, in trdi, da organ ni ugotavljal, ali je bilo soglasje dano. Da je treba izhajati iz pravnomočnega soglasja za priklop, naj bi izhajalo tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018.

5. Ugovarja še, da se je toženka napačno oprla na ZUreP-2 in ZUreP-3, saj je v času uvedbe postopka veljal le ZUreP-3. Odlok naj bi bil nezakonit, ker ne vsebuje potrebnih podlag in ni transparenten, iz sodbe, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020 pa naj bi izhajalo, da v takem primeru odmera ni dopustna. Uveljavlja tudi, da je arbitrarno in diskriminatorno obravnavana, saj toženka številnim objektom v ureditvenem območju ni odmerila komunalnega prispevka, nekaterim pa je odločbo poslala po izteku dveletnega roka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo ugovarja nesklepčnost tožbe. Vztraja, da je na prvi stopnji v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Opozarja, da tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne navaja, da naj bi bili iz uradnih evidenc pridobljeni podatki napačni. Sicer pa se je tožnica o toženkinem dopisu izjavila. Seznam ... v postopku naj ne bi bil odločilen, saj naj bi možnost priključitve izhajala predvsem iz PID. Navaja še, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na izdajo soglasja za priključitev, saj sta to dve različni zadevi. Trdi, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje v upravljanje komunalnemu podjetju ni bistven. Odlok je po njenem prepričanju zakonit, saj so podlage v skladu z zakonom in Uredbo. Zavrača trditev o neenakopravnem obravnavanju. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. V vlogi z dne 16. 4. 2026 tožnica navaja, da je toženka trem zavezancem odpremila odločbe o odmeri komunalnega prispevka po poteku zakonskega roka (in je odločbe kasneje odpravila), nekaterim pa sploh ni odmerila komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, čeprav je tudi njihovo zemljišče dodatno opremljeno s kanalizacijo. S tem je izkazana toženkina neutemeljena diskriminacija zavezancev.

8. V vlogi z dne 7. 5. 2024 toženka uveljavlja, da gre pri dejstvu odprave prvostopenjske odločbe (v drugi zadevi) zaradi zastaranja za novo dejstvo, ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni obstajalo, obstajalo pa je že pred vložitvijo tožbe. Poudarja še, da z odpravo odločbe iz razloga zastaranja ni izkazana diskriminatorna obravnava zavezancev, kot to zmotno meni tožnica.

9. V pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2026 toženka vztraja pri stališčih iz odgovora na tožbo in se sklicuje na sodbo, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, v kateri naj bi sodišče odločalo o bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju. Opozarja, da tožnica svojo argumentacijo omejuje na dejstvo, da do priklopa ni prišlo, kar ni pravno relevantno, saj je relevantno, ali je objekt mogoče priključiti na omrežje. Nezmožnosti priključitve pa tožnica ni uspela izkazati.

10. Tožnica v pripravljalni vlogi, vloženi dne 12. 5. 2026, vztraja pri tožbenih ugovorih. Poudarja, da posamična sodba sodišča ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Tudi sicer je sodišče v sodbi, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, ugotovilo več postopkovnih kršitev, ki pa jih je v prid toženki na glavni obravnavi nedopustno saniralo. Tožnica PID in Seznama ... ni prejela niti videla, sodišče pa tega ne more sanirati. Uveljavlja, da je dokazno breme možnosti priključitve na organu, sama negativnega dejstva nezmožnosti priključitve ni dolžna in ne more dokazovati. Tudi PID, s katerim sicer ne razpolaga, ne prikazuje specifične situacije za konkretno tožničino stavbo. Vztraja pri ugovoru nezakonitosti Odloka in diskriminatorni obravnavi toženke.

11. Toženka v pripravljal vlogi z dne 18. 5. 2026 odgovarja na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi in vztraja pri svojih stališčih.

12. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026 prereka trditve toženke, da je imela ob izdaji izpodbijane odločbe dejansko in tehnično možnost priklopa na novo kanalizacijsko infrastrukturo. Obstajale so namreč nepremostljive tehnične ovire - napačen padec kanalizacijskega omrežja ter nivojske višinske razlike med javnim vodom in iztokom iz objekta tožnice. Da objekt ni bil priključen na kanalizacijsko omrežje, navsezadnje priznava tudi toženka sama. Javna infrastruktura, kot je obstajala v času odmere za objekt tožnice, tako ni zagotavljala zakonske možnosti priključitve. Tožnica tudi ni prejela nobenega soglasja za priključitev. Poleg navedenega ni jasno niti, ali se tožničin objekt sploh lahko priključi na novo ali na staro kanalizacijsko omrežje. V naselju, kjer stoji tožničin objekt, sočasno obstajata in se prepletata tako stara kot nova kanalizacijska infrastruktura, kar izrecno priznava tudi toženka. Nejasno je tako, ali ima tožnica sploh možnost priključitve na novo kanalizacijsko omrežje, oziroma, ali objekt tožnice sploh spada pod obračunsko območje opremljenosti z novo kanalizacijsko opremo.

13. Dne 11. 6. 2026, neposredno pred narokom za glavno obravnavi, razpisanim za dne 15. 6. 2026, je sodišče prejelo še pripravljalno vlogo toženke, s katero je ta odgovarjala na navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026. Sodišče navedene vloge toženke v skladu s četrtim odstavkom 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni upoštevalo, saj bi vročanje te vloge tožnici in omogočitev njene pravice do izjavljanja narekovala preložitev naroka. Je pa sodišče toženki omogočilo, da je na prejeto pripravljalno vlogo tožnice odgovorila na glavni obravnavi.

14. Sodišče je v zadevi 15. 6. 2026 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležili obe stranki (po pooblaščencih).

15. Tožnica je na glavni obravnavi ponovila, da je v Seznamu ... izrecno navedeno, da tožnica ni priključena na kanalizacijsko omrežje, in vztrajala, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe podana tehnična nezmožnost njene priključitve na kanalizacijsko omrežje zaradi napačnega padca ter nivojske višinske razlike med javnim vodom in iztokom iz objekta tožnice. Tožnica tudi ni prejela soglasja za priključitev s strani upravljavca kanalizacijskega omrežja, zato meni, da nima zakonite možnosti priključitve na novo kanalizacijsko omrežje. Posledično se mora izpodbijana odločba tudi iz tega naslova odpraviti. Tožnica je sedaj sicer priključena na kanalizacijsko omrežje, vendar je do priključitve prišlo šele z letom 2026. Za priključitev so bila potrebna obsežna gradbena dela, tožnica (in partner) sta morala vložiti preko 3.500,00 EUR za ta namen. V času izdaje izpodbijane odločbe priključitev tehnično ni bila mogoča.

16. Toženka je na glavni obravnavi uveljavljala, da gre pri navedbah o višinski neustreznosti, glede padca kanalizacijskega priključka in podobno za nove in s tem prepozne navedbe. Predmet spora je le možnost priključitve in posledično odmere komunalnega prispevka; ali je bilo izdano soglasje za priključitev, se ne presoja. S strani upravljavca je toženka pridobila informacijo, da je tožnica dejansko priključena na predmetno omrežje. Navedeno pomeni, da je zagotovo pred samo priključitvijo očitno obstajala možnost priključitve. Toženka je navajala še, da v konkretnem primeru ne gre za nezakonito diskriminacijo - ravnanje v skladu z zakonom in s podzakonskimi predpisi je edino pravilno. V zadevi naj se kot sekundarni pravni vir uporabita sodbi tega sodišča, I U 250/2024 in I U 279/2024. Ti sta s konkretno zadevo primerljivi, saj gre za enake ugovore oz. tožbene zahtevke, ki so se izkazali kot neutemeljeni.

17. Tožnica je uveljavljala še, da se glede tehnične nezmožnosti priključitve objekta na novo kanalizacijo ni mogla izreči prej, saj ji do sodnega postopka nista bila predočena Seznam ... in PID. Nove dokaze lahko v izjemnih primerih na sodišču navaja le tožnica, nikakor pa ne toženka. Tožnica zato meni, da so novi dokazi, kot sta PID in Seznam Komunale, prepozni oz. nedovoljeni. Tožnica je ugovarjala navedbam toženke glede priključitve na novo kanalizacijo kot novim in neizkazanim. S sodbo, I U 279/2024, tožnica ni seznanjena niti ta ni bila javno objavljena, zato se o tej ne more izreči.

18. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 - A5 ter A7, v listini ki sta priloga odgovora na tožbo na list. št. B1 in B2, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

19. Sodbo, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, in drugo sodno prakso je sodišče upoštevalo kot pravo, ki ga pozna po uradni dolžnosti.

20. Dokazna predloga tožnice po vpogledu v zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja z dne 16. 11. 2023 (priloga na list. št. A6) in odgovora Občine Ribnica z dne 10. 1. 2024 (priloga na list. št. A8) je sodišče zavrnilo kot nedopustna, saj gre za listini, ki v času izdaje izpodbijane odločbe nista obstajali (52. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUS‑1).

21. Dokazni predlog tožnice po vpogledu na spletno stran, na kateri je bil objavljen predlog novega odloka, je sodišče zavrnilo kot nerelevanten. Pravno podlago za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe namreč predstavlja Odlok, kot je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, vsebina predloga novega odloka vsebina novega odloka pa za presojo v zadevi nista pravno relevantna.

22. Sodišče je kot nerelevanten zavrnilo tudi tožničin dokazni predlog po vpogledu v listino na list. št. A10 (prva in zadnja stran odločbe toženke, št. 354-0121/2023 z dne 14. 12. 2023, izdane drugi zavezanki), po vpogledu v listino na list. št. A9 (izpis iz PISO z označitvijo, katerim stavbam komunalni prispevek ni bil odmerjen oziroma so jim bile odločbe odpremljene šele 14. 12. 2023), s tem povezan dokazni predlog po vpogledu v PISO, kot tudi dokazni predlog tožnice, naj sodišče toženki naloži, da predloži celotno odločbo, št. 354-0121/2023 z dne 14. 12. 2023, odločbo o odmeri komunalnega prispevka za nepremičnino ID znak ... 2271/2, gradbeno dovoljenje za izgradnjo kanalizacije in PID in skico (projekt) vrisa novozgrajene kanalizacije v naselju ..., skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priključeni na to javno kanalizacijsko omrežje. Sodišče je vpogledalo le v tisti del PID, ki se nanaša na del komunalne opreme, na katero se priključi tožničin objekt, ki je v upravnem spisu in na katerega se sklicuje drugostopenjski organ. Zatrjevana dejstva o ostalih objektih na območju, tj., ali so že bili komunalno opremljeni s kanalizacijo ali pa se šele opremljajo in ali je toženka njihovim lastnikom zaračunala komunalni prispevek ali ne, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe in odločitev o tem, ali je komunalni prispevek dolžna plačati tožnica, niso relevantna, tako pa niso relevantni niti dokazi, predlagani v njihovo dokazovanje.

23. Tožnica je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjala - posebej je nasprotovala upoštevanju Seznam ... in izseka iz PID. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je tožnici (kot bo podrobneje pojasnjeno tudi v nadaljevanju) na glavni obravnavi vročilo omenjena dokumenta in ji s tem omogočilo, da se o njiju izjavi. Sodišče je v omenjena dokumenta tudi vpogledalo, ob tem pa (kot bo ravno tako pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe) presodilo, da ta dokumenta za odločitev nista relevantna.

24. Sodišče ugotavlja, da je tožba sklepčna. Tožnica v izpodbojni tožbi postavlja ustrezen tožbeni zahtevek, navaja pa tudi dejstva (in predlaga dokaze v njihovo dokazovanje), s katerimi postavljeni zahtevek utemeljuje. Sodišče zato ni sledilo predlogu toženke, da tožbo zaradi nesklepčnosti zavrže, temveč je o njej odločalo vsebinsko.

K I. točki izreka:

1. Tožba ni utemeljena.

2. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/59, k. o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba št. 1108, k. o. ..., v višini 812,45 EUR.

3. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožnici z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem jo obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek, povzame predpise, ki so pravna podlaga za to, merila, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti, z izračunom višine. Tožnica je bila pozvana, da morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023.

5. Že iz same vsebine dopisa tako izhaja, da ni šlo le za "obvestilo" zaradi vodenja skrajšanega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, ter da v zadevi ni šlo za skrajšani, temveč za posebni ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po tretjem odstavku 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

6. Tožnica v tožbi izrecno navaja, da je navedeni dopis prejela, z njim v zvezi pa je podala skupinski ugovor. Sodišče se strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožničinih navedb iz "skupinskega" ugovora na informativni izračun, v katerem so določeni zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavanje zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3.⁴ Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

7. Drži tudi očitek, da je šele drugostopenjski organ v zvezi s tožničinim zatrjevanjem o neizkazanosti pogojev za obračun komunalnega prispevka navedel, da je pogoj zgrajene komunalne opreme izpolnjen s tem, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje in zato ni pomembno, kdaj je bila infrastruktura predana v upravljanje. Navedel je še, da je občina pri ugotavljanju možnosti priklopa izhajala iz PID, ki je bil podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja. Ugotovil je tudi, da iz seznama, ki ga je organu poslala A., d. o. o., sicer izhaja, da tožničin objekt na kanalizacijsko omrežje še ni bil priključen, vendar po njegovi presoji za odmero zadošča, da je priključitev objekta mogoče izvesti in ni treba, da bi bila tudi že dejansko izvedena.

8. V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.

9. Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1⁵ in sodna praksa.⁶ Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

10. Tožnica zastopa stališče, da v obravnavani zadevi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni bil upoštevan in ker naj bi ji šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče je napačno.

11. Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po Zakonu o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt in ZUreP-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,⁷ na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje, ki je del predpisa, torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Utemeljevanje drugostopenjskega organa, da je možnost priključitve tožničinega objekta izhajala iz Seznama in PID, je bilo tako s tega stališča nepotrebno.

12. Skladno z zakonom je zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti. V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

13. Sodišče ugotavlja, da bi tožnica dejstvo, da priklop ni mogoč, lahko uveljavljala že v postopku na prvi stopnji (v odgovoru na prejeti dopis z dne 30. 10. 2023), ravno tako bi lahko to storila v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Vendar tožnica niti v ugovoru na informativni izračun niti v pritožbi ni zatrjevala, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne), pač pa je (v pritožbi) uveljavljala zgolj, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ker se organ o tem, ali je priklop možen, ni izrekel. Posledično je drugostopenjski organ, ko je na to odgovarjal, zapisal, da to v odločbi res ni navedeno, vendar izhaja iz podatkov organa, tj. iz Seznama ..., predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

14. Tožnica tudi v tožbi ni uveljavljala, da priključitev njenega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča. Navajala je namreč, da je iz Seznama ... razvidno, da njen objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje (kar ni sporno), čeprav naj bi bilo po PID z njim opremljeno, in da ji je bil vpogled v Seznam ... in PID onemogočen, hkrati ta dokumenta tudi nista bila priložena drugostopenjski odločbi, zato se o tem ne more izreči. Trdila je tudi, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev, o čemer naj bi se izreklo že sodišče v sodbi, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018, ki pa v tem primeru ni bilo dano.

15. Sodišče sodi, da tožnici glede na naravo samega ugovora (tj. da priklop ni mogoč) nedvomno ni bilo onemogočeno uveljavljanje navedb in predlaganje dokazov s tem v zvezi že v upravnem postopku na obeh stopnjah - opustitev vročitve Seznama ... in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ji tega namreč ni preprečevala. Sodišče s tem v zvezi kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnice, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč in razloge, zakaj ne.

16. Ne glede na navedeno je sodišče tožnici na glavni obravnavi vročilo Seznam ... in izsek PID in ji omogočilo, da se do teh dokumentov izjavi, s čemer je odpravilo s tem povezano očitano procesno kršitev. Presodilo je namreč, da je v opisanih okoliščinah odprava te kršitve v upravnem sporu mogoča.

17. Na takšno presojo ne vpliva tožničino sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, in, X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njenih trditev o nezakoniti sanaciji postopka toženke s strani sodišča ne podpirata. V sklepu, X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve odločiti na glavni obravnavi, pri čemer je v 15. točki obrazložitve sklepa celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v sklepu, X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021, je bil obravnavan položaj, v katerem je sodišče v listino in vročilnico, o kateri se tožeča stranka naj ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave.

18. Ker je sodišče v predmetni zadevi izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnici vročilo Seznam ... in izsek PID, dana pa ji je bila tudi možnost izjave, sodišče sodi, da je smelo in moglo sanirati pomanjkljivosti upravnega postopka.

19. Ker se izsek PID, ki se nanaša na območje, kjer je tožničin objekt, in Seznam ... nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnice, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njimi dopolnjevala dejansko stanje. Iz Seznama izhaja zgolj dejstvo, ki niti ni relevantno in med strankama sploh ni sporno, da tožničin objekt na omrežje (še) ni priključen, ter dejstvo, ki ravno tako ni relevantno, da naj bi bil hišni priključek v izgradnji. Kadar neko dejstvo ni relevantno ali ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo listin upravnega spisa, ki obstoj tega dejstva dokazujejo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj za odmero komunalnega prispevka zadostuje že vključenost nepremičnine v oskrbno območje. Ob tem gre dodati, da je po 82. členu ZUP tožnica imela tudi pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to zaprosila. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožnici na naroku za glavno obravnavo dalo na vpogled izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej izjavi.

20. Že iz doslej povedanega izhaja, da ne drži, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar bi morala ugotoviti toženka, ob tem, da tožnici soglasje ni bilo dano. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbo, I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar tudi ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožeča stranka v navedeni zadevi konkretno zatrjevala, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to tudi podrobno utemeljevala. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem.

21. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2026 poudarila, da naj bi PID (s katerim naj sicer ne bi razpolagala) prikazoval zgolj makroprostorske podatke (geodetske linije) in naj ne bi dokazoval mikrolokacijske in tehnične izvedljivosti priključka za konkretno stavbo tožnice. Šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2026 pa je tožnica zatrdila, da naj bi nepremostljivo tehnično oviro za priklop predstavljala napačen padec kanalizacijskega omrežja ter nivojske višinske razlike med javnim vodom in iztekom iz objekta tožnice. Uveljavljala je tudi, da ni jasno, ali njen objekt sploh spada pod obračunsko območje opremljenosti z novo kanalizacijsko opremo.

22. V upravnem sporu se presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik oziroma tožnica tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval/a, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁸ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁹ Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo. Ker te, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novih tožbenih razlogov tudi ne more biti relevantno, ali je imela tožnica za zamudo morebitne upravičene razloge.¹⁰

23. Sodišče s tem v zvezi ponavlja, da je imela tožnica ugovor, da priklop (tehnično) ni mogoč ali pa da njena nepremičnina ne leži na oskrbnem območju, nedvomno možnost uveljavljati že v upravnem postopku na obeh stopnjah (že iz obvestila prvostopenjskega organa z dne 30. 10. 2023 namreč jasno izhaja, da je bilo zemljišče, na katerem je tožničin objekt, opremljeno z novo komunalno opremo, za katero je bilo 12. 11. 2021 pridobljeno uporabno dovoljenje, in da gre za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča; enako izhaja tudi iz izpodbijane odločbe). Ravno tako bi lahko ugovor s tem v zvezi podala v tožbi - opustitev vročitve Seznama ... in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ji tega namreč ni preprečevala.

24. Ne glede na navedeno pa sodišče (tudi če bi bilo treba šteti, da je tožnica omenjene ugovore lahko ustrezno oblikovala šele po seznanitvi s Seznamom ... in izsekom PID) ugotavlja, da so tožničini ugovori povsem pavšalni. Tožnica namreč uveljavlja nezmožnost priklopa zaradi neustreznih višinskih razlik (padca) in nejasnost glede vprašanja, ali njeno zemljišče sodi v obračunsko območje, pri čemer pa s tem v zvezi podanih navedb z ničemer ne konkretizira niti zanje ne predloži nobenih dokazov. Tudi če bi bilo treba šteti, da je tožnica omenjene ugovore uveljavljala pravočasno, sodišče tako sodi, da trditvenemu in dokaznemu bremenu z njimi v zvezi ni zadostila.

25. Tožnica ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da je organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 ter da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži, saj je bilo v zadevi nedvomno odločeno na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

26. Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Možnost priključitve kot pogoj za obračun komunalnega prispevka je izhajala iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti ZPNačrt,¹¹ tudi sodna praksa.¹²

27. Tožnica ugovarja tudi zakonitosti Odloka.

28. Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

29. V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

30. Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnjo zavezanca. Bistveno torej je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

31. Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero glede na stališče sodišča v sodbi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021. V sodbi, I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021, je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v sodbi, I U 212/2021 z dne 6. 4. 2023, zapisalo, da citirana določba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

32. Tožnica opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, v zvezi s sklicevanjem odloka na Uredbo zaradi odsotnosti v odloku določenih podlago za odmero. V tem upravnem sporu obravnavana situacija je bistveno drugačna od obravnavane v sodbi, X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020, oziroma prvotni sodbi, X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

33. V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP‑3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožnici. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

34. Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ker toženka v roku iz šestega (oziroma sedaj) sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka.

35. ZUreP-3 (kot je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe) je določal, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

36. Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

37. Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

38. Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu tako ne more vplivati.

39. Glede na navedeno je sodišče tožbo delno na podlagi prvega odstavka in delno na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

1. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

2. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.
² Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.
³ Ur.l. RS 107/2020.
⁴ Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.
⁵ Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.
⁶ Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.
⁷ Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.
⁸ Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.
⁹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.
¹⁰ Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.
¹¹ Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).
¹² Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.