VSMB Sklep II Kp 59064/2025

Predsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zavrnil zahtevo obdolženegaA. A. za izločitev okrožnega sodnika B.B. (v nadaljevanju preiskovalni sodnik). To je bilo storjeno s sklepom Su 46/2026 z dne 26. 1. 2026.

Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne pravne presoje glede obstoja objektivnega dvoma o nepristranskosti sodnika izpodbija obdolženi A.A. kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje s konkretno napotitvijo, da se opravi vsebinska presoja objektivnega videza nepristranskosti, ali pa samo odloči, da se preiskovalni sodnik iz nadaljnjega odločanja v predmetni zadevi izloči.

Pritožba ni utemeljena.

Temelj obširne pritožbene graje so sicer dejanske ugotovitve in zaključki izpodbijanega sklepa ter vsebinska ponovitev navedb iz zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika, katerih bistvo je strniti v obdolženčevo prepričanje obstoja dvoma o nepristranskosti preiskovalnega sodnika. V poudarku, da ne gre za vprašanje pravilnosti uporabe 67. člena ZKP, temveč za vprašanje ustavne drže sodnika pri odločanju o temeljnih pravicah, izraža prepričanje, da je bila podana zahteva za izločitev preiskovalnega sodnika zožena (zgolj) na raven nestrinjanja obdolženca s procesno odločitvijo, medtem ko v pritožbeno izpodbijanem sklepu pogreša predvsem vsebinsko presojo ustavnopravne dimenzije ter pogled na standard objektivne nepristranskoti, kot ga razvijata ustavnosodna in konvencijska praksa. V ospredje postavlja vprašanje odnosa sodnika do ustavnih jamstev in s tem vprašanje objektivne nepristranskosti. Smatra namreč, da če sodnik ob uveljavljanju ustavne pravice do obrambe sporoči, da se ne sodi po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), temveč po zakonu, takšno sporočilo objektivno ustvarja vtis, da ustavnopravna argumentacija ne bo deležna vsebinske presoje. To pa po njegovem mnenju posega v jedro pravice do poštenega postopka. Izjavo preiskovalnega sodnika, da se ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu - če je bila izrečena v kontekstu uveljavljanja ustavne pravice do obrambe - dojema kot vnaprejšnjo izključitev ustavne ravni presoje, saj smatra, da to pomeni, da sodnik ni pripravljen opraviti ustavnoskladne razlage, da ne priznava ustavnega argumenta kot relevantnega in da je vprašanje ustavne pravice že vnaprej zaprto. Meni, da takšno ravnanje ni več zgolj pravna presoja, temveč objektivno vpliva na videz nepristranskosti.

Vendar povzetim pritožbenim poudarkom ne gre slediti. Predsednik sodišča prve stopnje je za grajane kršitve, ki jih obdolženi očita preiskovalnemu sodniku, v razlogih izpodbijanega sklepa ponudil zanesljivo obrazložitev, tehtno in razumno pa je pojasnil tudi, čemu kritizirane procesne odločitve ostajajo v polju sodniškega odločanja. Z izčrpnim in prepričljivim razlogovanjem soglaša tudi pritožbeno sodišče in ga v zaobid ponavljanja tudi dosledno povzema, medtem ko v zvezi z obširnim retoričnim (mestoma polemičnim) sklicevanjem na ustavne in konvencijske določbe še dodatno pojasnjuje:

K očitku o omejitvi pravice do obrambe zaradi opozorila preiskovalnega sodnika, da izbrana oseba ne more opravljati funkcije zagovornika, ker ni odvetnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno ravnanje predstavlja zakonito izvrševanje procesnih določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Gre namreč za vprašanje pravilne uporabe zakona, ki ne more utemeljevati dvoma v nepristranskost, temveč nasprotno, zagotavlja zakonitost posameznega kazensko-preiskovalnega postopka.

Enako velja za pritožbeno polemizirano domnevno izjavo preiskovalnega sodnika, ki jo je treba presojati v konkretnem kontekstu procesne situacije, v kateri naj bi bila dana, in ne izolirano, kot jo predstavlja obdolženi. Po vpogledu v kazensko-preiskovalno zadevo I Kpr 59064/2025, ki se zoper obdolženega A.A. in druge vodi po zahtevi za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 18. 8. 2025, ter ob pozorni premotritvi celote ravnanj preiskovalnega sodnika, pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi ta odklanjal ustavnoskladno razlago ali da bi vnaprej izključeval presojo ustavnopravnih vprašanj. Četudi bi preiskovalni sodnik izrekel pritožbeno problematizirane besede, te niso take narave, da bi utemeljevale njegovo pristranskost. Posamezna, čeravno neprimerna izjava, na katero opozarja obdolženi (tj. da "sodišče ne sodi po Ustavi, temveč po zakonu"), namreč brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kakršnekoli predsodke ali vnaprejšnje odločanje preiskovalnega sodnika, standarda objektivno utemeljenega dvoma v nepristranskost ne dosega. V kontekstu dana, terminološko neprecizna posamezna izjava preiskovalnega sodnika, ne more avtomatično omajati videza nepristranskosti sojenja, kot si to zmotno predstavlja obdolženi.

Navkljub drugačnemu naziranju obdolženega je temeljni okvir za presojo v obravnavani kazensko-preiskovalni zadevi določen v 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, po kateri je posamezni sodnik izločen, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za t. i. objektivni test nepristranskosti, kot ga razvijata Ustavno sodišče Republike Slovenije in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), pri katerem pa mora biti tak dvom ne le subjektivno zaznan, temveč tudi objektivno utemeljen. Ne zadošča torej golo nestrinjanje procesnega udeleženca z ravnanjem posameznega sodnika, temveč morajo biti izkazane konkretne okoliščine, ki bi pri razumnem opazovalcu vzbudile upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Obdolženi pa niti v pritožbi, enako kot že v zahtevi za izločitev, ne navaja zanesljivih in tehtnih okoliščin, ki bi kazale na osebno pristranskost preiskovalnega sodnika ali na njegov vnaprejšnji odnos do konkretne zadeve. Nasprotno skozi navidezno pravno utemeljevanje z abstraktnim sklicevanjem na ustavne in konvencijske vire ter posplošeno nizanje sodne prakse ESČP, brez konkretne navezave na obravnavano kazensko-preiskovalno zadevo, graja pravilnost sodnikovega procesnega ravnanja in njegovih pravnih stališč, fokusiranih na eno domnevno (terminološko sicer neustrezno) poved, ki sama po sebi ne izkazuje osebne pristranskosti preiskovalnega sodnika, prav tako ne kaže na njegovo vnaprejšnje zavzemanje stališča o zadevi. Ob tem pa ostane prezrto bistveno, in sicer, da sodnikova pravna stališča, sprejeta v okviru opravljanja sodne funkcije, kot tudi procesno vodstvo postopka in posamezne odločitve, same po sebi niti ne morejo predstavljati izločitvenega razloga, četudi bi bile morebiti napačne. Za presojo njihove pravilnosti ter odpravo morebitnih kršitev so namreč procesnim udeležencem na voljo z zakonom predvidena pravna sredstva, ne pa institut izločitve sodnika.

Ko se torej obdolženi v obsežni pritožbeni obrazložitvi, podobno kot v zahtevi za izločitev, smiselno vprašuje, zakaj zatrjevane in očitane kršitve pravice do obrambe niso take, da videz nepristranskosti preiskovalnega sodnika ni okrnjen ter mestoma omenja procesne situacije (na primer odsotnost snemanja poteka zaslišanja, vnos spornega dela komunikacije v zapisnik), ko je v razmerju do obdolženčeve pravice do učinkovite obrambe in poštenega kazenskega postopka preiskovalni sodnik po njegovem mnenju ravnal narobe, ne zatrjuje njegovega osebnega prepričanja in ne posebnih okoliščin, ki bi ga vodile pri njegovem delu v kazenski preiskavi, temveč graja pravilnost samega dela, ki pa po zahtevi za sodnikovo izločitev (niti posredno) ne more biti preizkušeno.¹ Ne sprejema namreč dejstva, da zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove strokovne odločitve, tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Kot že omenjeno, ima za presojo sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v kazenskem postopku upravičeni procesni udeleženec prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jih posamezni sodnik bodisi sam oziroma v senatu sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, pa same po sebi brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost posameznega sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Pritožbi zato z zatrjevanjem kršitev, ki izvirajo zgolj iz procesnega postopanja oziroma odločanja preiskovalnega sodnika v predmetni zadevi, četudi podprtih z deklarativnim sklicevanjem na posamezne ustavne in konvencijske določbe, ne gre priznati uspeha, za kakršnega se zavzema obdolženi.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi posamezna sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja preiskovalnega sodnika prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo njegovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njegov pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave preiskovalnega sodnika s predmetom postopka oziroma s strankami postopka.² Kaj takega pa v obravnavani zadevi ni niti pritožbeno zatrjevano niti izkazano. Ravno nasprotno. Po prepričanju pritožbenega sodišča je problematizirano postopanje preiskovalnega sodnika takšne narave, da prisotnost obstoja kršitve procesnih jamstev v smislu pristranskega sojenja izključuje.

Ključno merilo, ki ga je treba v danem primeru uporabiti v zvezi z objektivnim testom, je merilo okoliščin, ki narekujejo upravičljivo bojazen pristranskosti posameznega sodnika v konkretni zadevi. V tem pogledu je res pomemben vtis, ki si ga ustvari posamezni procesni udeleženec, vendar je obenem relevantno, da se da bojazen pristranskosti tudi objektivno utemeljiti. Takšna razlaga pojma nepristranskosti se sklada s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2020, po kateri je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko.

Pri odločanju o utemeljenosti pritožbe obdolženca je zatorej pritožbeno sodišče moralo ugotavljati, ali je preiskovalni sodnik vzbujal videz, da ima že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu preiskave. Vendar je bilo po celostnem pregledu zadeve oceniti, da preiskovalnemu sodniku ne gre očitati ravnanj zaradi vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja iz razloga osebnih konfliktov v razmerju do obdolženega. Kritizirano postopanje preiskovalnega sodnika gre zato navkljub drugačnemu mnenju pritožnika vendarle umestiti v okvir zakonitega procesnega vodstva in je daleč od tega, da bi ekscesno odstopalo od siceršnjega načina postopanja preiskovalnih sodnikov v drugih primerljivih kazenskopreiskovalnih zadevah. Obdolžencu zatorej z obširnimi, vsebinsko ponavljajočimi se očitki in grajo procesnega vodenja preiskovalnega sodnika ne gre priznati uspeha.

Po obrazloženem, in ker v preostalem ni bilo zaslediti takšnih pritožbenih poudarkov, ki bi terjali dodatno opredelitev pritožbenega sodišča, je bilo ugotoviti, da je izpodbijani sklep predsednika prvostopenjskega sodišča pravilen in zakonit, ter o pritožbi obdolženega A.A. odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženega A.A. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper obravnavani sklep po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem postopku.
-------------------------------
¹ Enako VSM sklep II Kp 9855/2019 z dne 23. 9. 2020.
² Za prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018, točka 7; enako VSM sklep II Kp 39874/2020 z dne 2. 12. 2021, točka 6 ter VSM sklep 2808/2022 z dne 7. 4. 2022, točka 8.