UPRS Sodba in sklep I U 660/2026-16

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. 1. 1. 1998, državljan Islamske republike Afganistan, omeji gibanje zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 28. 3. 2026 od 19:00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 28. 6. 2026 do 19:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec, ki trdi, da je A. A., državljan Islamske republike Afganistan, dne 28. 3. 2026 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Izvorno državo je zapustil zaradi težav s talibani in z družinskimi sovražniki, ki so prav tako povezani s talibani. Prosilec je povedal tudi, da je delal za afganistansko vojsko. Prosilec tekom upravnega postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Pristojni organ je bil dne 28. 3. 2026 s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto obveščen o tem, da je bil v evidenci schengenskega informacijskega sistema (v nadaljevanju: SIS) zoper prosilca s strani varnostnih organov Francoske republike razpisan ukrep v in sicer: "Namenska kontrola" (Tretji odstavek 36. člena) z veljavnostjo od 7. 11. 2016 do 18. 2. 2027 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nasilno osebo. Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto je zato pristojnemu organu z dopisom št. 2253/1027/2026/5 (3J651-036) z dne 28. 3. 2026 posredovala pobudo za izrek ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave na podlagi 84. člena ZMZ-1.

3. Tožena stranka v nadaljevanju sklepa pravi, da je bil dne 28. 3. 2026 prosilcu ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja je bil prosilec s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z razlogi, zaradi katerih pristojni organ sklepa, da mu je potrebno omejiti gibanje zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebne zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilec je imel ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja možnost, da se v zvezi s temi razlogi izjasni.

4. Tožena stranka v nadaljevanju povzema, da iz zapisnika osebnega razgovora oziroma zaslišanja prosilca št. 2142-534/2026/5 (1221-03) z dne 28. 3. 2026 izhaja, da je prosilec najprej povedal, da se počuti v redu in da nima pooblaščenca. Osebnih dokumentov nima. Izvorno državo je zapustil leta 2021, pred tem pa države ni zapuščal. Po tem se je nahajal v Islamski republiki Pakistan, Islamski republiki Iran, Bolgariji, Srbiji Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. V nobeni od teh držav ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da iz EURODAC izpiska izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil tako v Bolgariji kot tudi na Hrvaškem, kar pa je prosilec zanikal. Dejal je, da so ga v to prisilili in da so bili policisti do njega nasilni. Hrvaško je zapustil, ker si je želel v Italijo, saj se mu je zdelo, da bo tam najhitreje uredil združevanje z družinskimi člani. Iz istega razloga je zapustil tudi Bolgarijo. Poleg tega pa je v Bolgariji tudi veliko mafije, zato se je bal, da bi kdo od sovražnikov naročil njegov umor. Prosilec je povedal tudi, da nikoli ni bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja. Zanikal je, da bi se kadarkoli nahajal v Franciji. Uradna oseba je prosilca soočila z dejstvom, da iz uradnega zaznamka Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2253-1027/2026/3 (3J651-033) z 28. 3. 2026 izhaja, da je izjavil, da je bil iz Francoske republike deportiran v Republiko Turčijo. Prosilec je navedeno zanikal. V predhodnem postopku je prosil za tolmača, a so mu dejali, naj bo tiho, ker je terorist. Izpostavil je, da ni tako neumen, da bi se vračal tja, če bi prej storil tako kaznivo dejanje. Prosilec je na vprašanje uradne osebe pojasnil tudi, da se nikoli ni nahajal v Sirski arabski republiki ali v Iraku. Uradno osebo je vprašal, kako ga lahko označi za terorista, saj poseduje vsa dokazila o tem, da je delal za vojsko. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da ta dejstva v nobenem smislu niso izkazana, saj dokazov še ni predložil. Prosilcu je pojasnila tudi, da gre pri evidenci SIS za preverjanje na podlagi biometričnih podatkov. Prosilec dejal, da je bil leta 2016 še otrok in ni imel niti brade. Zahteval je, da se mu s fotografijo dokaže, da se je dejansko nahajal v Franciji. Dejal je, naj ga raje kar ubijejo. Meni, da je potrebno teroriste na mestu ubiti. Celo življenje je nasprotoval terorizmu. Teroriste so iskali in jih ubijali. Zato je prišel v Evropo, saj je mislil, da je tukaj varno in da bo lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Že dan prej so mu dejali, da je terorist, zato je začel jokati. O tem ne ve nič. Zahteval je dokazila in slike, da je bil v Franciji.

5. Uradna oseba je prosilca soočila z dejstvom, da iz dopisa PPIU Novo mesto št. 2253-1027/2026/5 (3J651-036) z dne 28. 3. 2026 izhaja, da se je prosilec v Franciji predstavljal s podatki B. B. Prosilec je navedeno zanikal. Poudaril je, da ni bil v Franciji in da osebe s tem imenom ne pozna. Uradna oseba je prosilca soočila tudi z dejstvom, da iz dokumentacije predhodnega postopka izhaja, da se je prosilec v BiH predstavljal s podatki C. C., rojen 1.1. 1997. Prosilec je pojasnil, da je C. C. ime njegovega očeta. Dejal je, naj ga odpeljejo in mu pokažejo pisarno, kjer so mu bili odvzeti prstni odtisi. Meni, da je to vse zgolj zato, ker se na meji ni dobro razumel s policistom. Policist se je namreč jezil in mu rekel, da je terorist. Uradna oseba je prosilcu ponovno pojasnila da gre pri evidenci SIS za preverjanje na podlagi biometričnih podatkov. Prosilec je ponovno zanikal, da se je kadarkoli nahajal v Franciji. Uradna oseba je prosilca soočila s tem, da iz dopisa Uprave kriminalistične policije št. 2255-76/2926/2 (2253-13) z dne 28. 3. 2026 izhaja, da je Urad SIRENE Francije slovensko policijo obvestil o tem, da je prosilec povezan z radikalnim islamističnim gibanjem v regiji Sirija - lrak. ter da je radikalni islamist, ki se zavzema za džihadistično ideologijo ISIS. Prosilec je vprašal, kako bi lahko bil terorist, saj ne zna niti napisati svojega imena. Zahteval je, naj mu to Francija dokaže in je izpostavil, da se na področju Evropske unije nahaja prvič, Ponovno je poudaril, da predhodnem postopku ni dejal, da so ga iz Francije vrnili v Turčijo. Tolmač je na policijsko postajo prišel še le, ko je bilo že vsega konec. Meni, da je mogoče prišlo do nesporazuma zato, ker je povedal, da je delal kot vojak. Prosilec je pojasnil, da v dokumentih, ki jih ima v Afganistanu, piše vse o tem, kje je delal in kdaj. Fotografije teh dokumentov ima na telefonu, ki je uničen, potrudil se bo priskrbeti izvirnike.

6. V nadaljevanju razgovora je bil prosilcu s strani uradne osebe pojasnjen razlog, zaradi katerega mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, in sicer zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pojasnjeno mu je bilo, da se je pristojni organ za ta ukrep odločil, ker je bilo ugotovljeno, da je bil zoper prosilca v evidenci SIS razpisan ukrep "Namenska kontrola" (tretji odstavek 36. člena) z veljavnostjo od 7. 11. 2016 do 18. 2. 2027 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nasilno osebo. Poleg tega iz dopisa Uprave kriminalistične policije št. 2255-762926/2 (2253-13) z 28. 3. 2026 izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je Urad SIRENE Francije slovensko policijo obvestil o tem, da je prosilec povezan z radikalnim islamističnim gibanjem v regiji Sirija-lrak, ter da je radikalni islamist, ki se zavzema za džihadistično ideologijo ISIS. Prosilec je ponovno izpostavil, da ni terorist. Poudaril je, da ni kriv in da se ne boji nikogar, niti boga. Prosilcu je bi pojasnjen postopek omejitve gibanja. Pojasnjena mu je bila tudi možnost tožbe v upravnem sporu. Prosilcu je bil zapisnik prebran v paštu jeziku. Prosilec ni imel pripomb na zapisnik ali na tolmačenje.

7. Tožena stranka se nato sklicuje na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 in pravi, da 36. člen Uredbe (EU) 2018/1862 določa pogoje za razpis ukrepov za osebe zaradi prikrite kontrole, poizvedovalne kontrole ali namenske kontrole. Kot izhaja iz tretjega odstavka navedenega člena, se lahko razpisi ukrepov za osebe zaradi prikrite, poizvedovalne ali namenske kontrole vnesejo za namene preprečevanja, odkrivanja preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj, izvrševanja kazenske sodbe zaradi preprečevanja ogrožanja javne varnosti v eni ali več izmed naslednjih okoliščin. V četrtem odstavku tega člena je navedeno, da članica, ki vnese razpis ukrepa v skladu s tem odstavkom, o takem razpisu ukrepa obvesti druge države članice. Vsaka država članica določi, katerim se te informacije posredujejo. Informacije se posredujejo prek uradov SIRENE.

8. Glede na navedeno pristojni organ utemeljeno sklepa, da prosilec predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Prosilec je ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja sicer navajal, da mu ni znano, da je zoper njega v evidenci SIS s strani Francije razpisan ukrep namenske kontrole z oznako, da gre za nasilno osebe. Pristojni organ dopušča možnost, da prosilec z razpisanim ukrepom ni bil seznanjen. Kljub temu, pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bil zoper prosilca v evidenci SIS tak ukrep dejansko razpisan, saj to nedvomno izhaja iz spisovne dokumentacije.

9. Prosilec je sicer ob izreku ukrepa omejitve gibanja zanikal tudi, da bi bil kadarkoli v Franciji, a pristojni organ pojasnjuje, da so te navedbe povsem protispisne, saj je bilo to ugotovljeno na podlagi biometričnih podatkov. Na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da so bile prosilčeve izjave v postopku večkrat neskladne, kar dodatno vzbuja dvom v resničnost njegovih izjav. Prosilec je denimo dejal, da nikoli prej ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, kljub temu, da je to dejansko storil, kot je jasno razvidno iz EURODAC evidence.

10. Glede na opisano dejansko stanje pristojni organ ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti. Skladno s četrto alinejo prvega odstavka se za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Drugi primerljiv razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Glede na to, da je bil zoper prosilca v evidenci SIS s strani Francije razpisan ukrep namenske kontrole v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da je oseba nasilna, pristojni organ utemeljeno sklepa, da bi lahko prosilec, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, predstavljal resno tveganje za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije.

11. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ je tako preveril, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo prosilcu omejeno gibanje na območje azilnega doma. Pristojni organ sklepa, da je prosilčevo ravnanje lahko nepredvidljivo in tudi zato ni primerno, da bi se mu izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu, saj je tam nastanjeno izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Prosilec glede na resnost razpisanega ukrepa in glede na svojo nasilno naravo potrebuje stalen policijski nadzor, kar pa je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce.

12. Hkrati na strani prosilca obstajajo okoliščine, ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Prosilec je namreč predhodno že vložil prošnjo v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ti državi kasneje zapustil (tretja alineja). Vse navedeno še toliko bolj kaže na potrebo, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovil nenadzorovane gibanje tako na ozemlju Republike Slovenije, kakor tudi drugih držav članic Evropske unije, kar pa bi bilo glede na ukrep, ki je zanj razpisan, ne le nedopustno, ampak tudi nevarno. V azilnem domu naloge varovanja namreč izvaja majhno števno varnostnikov. Sklicuje se na 51. člen ZZasV-1. Pristojni organ iz vseh navedenih razlogov ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma v konkretnem primeru popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečilo ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma bi se lahko le na tak način zagotavljalo varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti. Pristojni organ izpostavlja še, da bo prosilcu v Centru za tujce nudena primerna zdravstvena oskrba, glede na to da je povedal, da ima zdravstvene težave.

13. V tožbi tožeča stranka pravi, da sklep izpodbija v 1. in 2. točki izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pravi, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženec tožniku omejil gibanje na Center za tujce Postojna na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker naj bi tožnik osumljen terorizma na podlagi tretjega odstavka 36. člena Uredbe EU 2018/1862, kar naj bi ugotovili v Franciji. Izpodbijana odločitev pomeni poseg v tožnikovo pravico do varstva osebne svobode po 19. členu Ustave RS, ki v drugem odstavku določa, da je poseg v to tožnikovo pravico dopusten samo v primerih in po postopku, ki jih določa zakon, kar pa ne more biti omenjena uredba, na katero se sklicuje izpodbijana odločba (primerjaj obrazložitev v zadevi III U 62/2022).

14. Tudi sicer ZMZ-1 v določbi drugega odstavka člena 82. b predvideva milejše ukrepe od izrečenega. O tem, zakaj doseganja ciljev ni mogoče doseči z omenjenimi ukrepi, izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti, kar poleg kršitve prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja tudi kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in nespoštovanje načela sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa. Navedba v obrazložitvi, da naj bi bilo izkazano, da naj bi tožnik predhodno že zapustil dve državi, pa je zmotna. Tožnik je prvič v življenju v Evropi, v Franciji pa sploh še nikoli ni bil. V sistemu toženca je očitno prišlo do pomote. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Leta 2016 je bil tožnik star komaj 18 let in nemogoče je da bi do te starosti razvil in do te mere tako ponotranjil radikalno islamistično ideologijo, da bi na tej podlagi lahko ogrozil državno varnost. Poleg tega je bil tožnik ves čas član državne vojske v izvorni državi in zato ustrezno prilagojen na zahteve vojske, kar dodatno potrjuje, da v tožnikovem življenju ni bilo prostora za nevarno teroristično ideologijo, kaj šele za akcijo. V izpodbijani odločbi je zato zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje ter na tako pomoto nato nepravilno aplicirano tudi materialno pravo. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika in vpogled v sodni odločbi III U 62/2022 in I U 511/2026. Tožena stranka pravi, da gre za zelo podobni zadevi, kjer je bilo zahtevku ugodeno.

15. Ker bi zaradi protipravnega odvzema prostosti (ki absolutno zadostuje kriteriju verjetnosti nastanka škode, ki ga pogojuje izdaja sklepa o zadržanju izvršitve), tožnik utrpel težko nepopravljivo škodo, predlaga, da sodišče zato v skladu z ZUS-1 in 27. členom Uredbe EU 604/13 odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Takšna odločitev bi bila sorazmerna, ker bi preprečila nastanek nadaljnje škode tožniku, obenem pa nikakor ne bi prizadela javne koristi oziroma koristi toženca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi v celoti oziroma v obeh točkah izreka in da odloči, da mora tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo, prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v CT Postojna.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bilo tožeči stranki gibanje omejeno skladno z ZMZ-1. Glede na dejansko stanje predmetne zadeve je tožena stranka utemeljeno ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožeči stranki na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na to, da je bil zoper tožečo stranko v evidenci SIS s strani Francoske republike razpisan ukrep namenske kontrole v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da je oseba nasilna, tožena stranka utemeljeno sklepa, da bi lahko tožeča stranka v primeru, da ji gibanje ne bi bilo omejeno, predstavljala resno tveganje za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije. Tožeča stranka izpostavlja tudi sodbo naslovnega sodišča I U 62/2022 z 21. 1. 2022, za katero pa tožena stranka izpostavlja, da je pri presoji predmetne zadeve v celoti nerelevantna. V navedeni zadevi se je namreč presojalo ustreznost ukrepa omejitve gibanja na podlagi 5. alineje ZMZ-1 in ne na podlagi 4. alineje, kot v izpodbijanem sklepu.

17. Tožena stranka tudi nasprotuje očitkom glede milejšega ukrepa, kajti najprej je presojala ustreznost milejšega ukrepa. Tožena stranka je tako najprej preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožeči stranki omejeno gibanje na območje azilnega doma. Tožena stranka sklepa, da je ravnanje tožeče stranke lahko nepredvidljivo in tudi zato ni primerno, da bi se ji izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu, saj je tam nastanjeno izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Tožeča stranka glede na resnost razpisanega ukrepa in glede na svojo nasilno naravo potrebuje stalen policijski nadzor, kar pa je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce. Hkrati na strani tožeče stranke obstajajo okoliščine ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Tožeča stranka je namreč predhodno že vložila prošnjo v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ti državi kasneje zapustila (tretja alineja.). Vse navedeno še toliko bolj kaže na potrebo, da se tožeči stranki omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovila nenadzorovano gibanje tako na ozemlju Republike Slovenije, kakor tudi drugih držav članic Evropske unije, kar pa bi bilo glede na ukrep, ki je zanjo razpisan, ne le nedopustno, ampak tudi nevarno.

18. Tožena stranka pravi tudi, da tožeča stranka izpostavlja, da je očitno v sistemu prišlo do napake, v Francoski republiki se namreč ni nikoli nahajala. Leta 2016 je bila stara komaj 18 let, zaradi česar meni, da je povsem nemogoče, da bi ponotranjila islamistično ideologijo in bi lahko na tej podlagi ogrozila državno varnost. Tožena stranka pojasnjuje, da evidenca SIS temelji na preverjanju biometričnih podatkov. Pri tem gre torej za nedvoumne podatke, ki so bili pridobljeni na podlagi prstnih odtisov tožeče stranke. V zvezi z očitki glede takratne starosti tožeče stranke, pa tožena stranka pojasnjuje, da sama starost ni ključnega pomena za razvoj pripadnosti islamistični ideologiji. Tožeča stranka izpostavlja tudi, da je delala za državno vojsko v izvorni državi, kar izkazuje, da je izpolnjevala pogoje za tako službo in v njenem življenju ni bilo prostora za nevarne teroristične ideologije ali akcije. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka sicer res predložila fotografije, na katerih nosi vojaško uniformo, a te slike same po sebi v predmetni zadevi ne nosijo posebne teže. V nobenem smislu namreč te fotografije ne podpirajo teze tožeče stranke, da se leta 2016 ali prej ni nahajala v Evropi, prav tako iz teh fotografij ne gre razbrati, kakšnega varnostnega preverjanja je bila deležna pred nastopom vojaške službe. Poleg tega na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da je tožeča stranka predložila zgolj fotografije, s pomočjo katerih pa se, kot je splošno znano, ne more preverjati pristnosti teh dokazov. Prav tako ni zanemarljiv podatek, da je tožeča stranka predložila fotografije domnevnih dokazil o služenju v vojski, v katerih pa njeno ime ni zapisano tako, kot ga je sama navedla v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

    Tožena stranka predlaga, da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrneta, izpodbijani sklep pa potrdi.

19. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni spis, listine (fotografije), ki jih je tožnik predložil tožbi, dve sodbi Upravnega sodišča, ki ju je predlagala tožeča stranka, in je zaslišalo tožnika.

20. Na glavni obravnavi je pooblaščenka odgovorila na odgovor tožene stranke na tožbo in sicer je izpostavila, da je Upravno sodišče v sodbi I U 62/2022 zavzelo mnenje, da uredba ne more biti podlaga za odvzem prostosti, ampak samo zakon; da ni jasno, zakaj toženka ni uporabila milejšega ukrepa, na primer namestitev tožnika v drugo sobo v Azilnem domu, če takšna možnost sploh obstaja; da ni jasno, kaj ukrep namenske kontrole sploh pomeni; da tožnik v času, ko je v Sloveniji ni nasilen, da iz dopisa Policijske postaje Novo mesto izhaja, da tožnikova istovetnost ni potrjena, kar pomeni, da ni jasno, če je ta ukrep sploh namenjen tožniku.

    Obrazložitev k prvi točki izreka:

    Tožba ni utemeljena.

    a.) Temeljna izhodišča za sodno presojo izpodbijanega akta:

21. Tožena stranka je tožniku odvzela prostost na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zakonodajalec Republike Slovenije je z določbo prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ciljal na implementacijo oziroma prenos določbe člena 8(2) in (3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 v notranji pravni red, upoštevajoč pri tem, da je direktiva za Republiko Slovenijo zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod,¹ razen v delu, ki ga je morebiti natančno določilo Sodišče EU s svojimi interpretacijami. Določilo člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33 pravi, "kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Določilo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 pa pravi, da "se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda."

22. To pomeni, da z izpodbijanim aktom tožena stranka izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine. To nadalje pomeni, da Upravno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta z metodami razlage in ob uporabi temeljnih načel uporabe prava EU, ki jih je razvilo Sodišče EU. V tem smislu Upravno sodišče izvaja svojo pristojnost kot sodišče prava EU.

23. Po praksi Sodišča EU je zakonodajalec Unije "uvedel skupne procesne standarde", katerih namen je zagotoviti, da v vsaki državi članici obstaja ureditev, ki pristojnemu sodnemu organu omogoča, da po potrebi po pregledu "po uradni dolžnosti" zadevno osebo izpusti, takoj ko se izkaže, da njeno pridržanje ni ali ni več zakonito.²  Da bi se s tako ureditvijo varstva učinkovito zagotavljalo spoštovanje strogih pogojev za zakonitost ukrepa pridržanja "mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje te zakonitosti." V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da preveri vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno. Pooblastila, ki jih ima v tem okviru nadzora, nikakor ne morejo biti omejena le na elemente, ki jih predloži upravni organ.³ Poleg tega mora pristojni sodni organ - glede na pomen pravice do svobode, težo posega v to pravico, ki jo pomeni pridržanje oseb iz razlogov, ki niso pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, in zahtevo, ki jo poudarjajo skupni standardi, ki jih je določil zakonodajalec Unije, in sicer "sodno varstvo visoke ravni," ki omogoča skladnost s kogentno zahtevo, da se taka oseba izpusti, če pogoji za zakonitost niso ali niso več izpolnjeni - "upoštevati vse elemente, zlasti dejanske, s katerimi je seznanjen, kot so bili dopolnjeni in pojasnjeni v okviru procesnih ukrepov, za katere meni, da jih je treba sprejeti na podlagi njegovega nacionalnega prava, in na podlagi teh elementov po potrebi izpostaviti kršitev pogoja za zakonitost, ki izhaja iz prava Unije, čeprav te kršitve zadevna oseba ne bi izpostavila." Ta obveznost ne posega v obveznost sodnega organa, ki mora tako po uradni dolžnosti preizkusiti tak pogoj za zakonitost, da vsako od strank pozove, naj se v skladu z načelom kontradiktornosti izreče o tem pogoju.⁴

24. Veliki senat Sodišča EU je tako odločil, da zlasti ni mogoče sprejeti, da v državah članicah, v katerih odločbe o pridržanju izda upravni organ, sodni nadzor ne zajema preverjanja - ki ga opravi sodni organ na podlagi elementov iz 88. točke sodbe sodišča EU v zadevi C B X - ali je izpolnjen pogoj za zakonitost, katerega kršitve zadevna oseba ni uveljavljala, medtem ko mora v državah članicah, v katerih mora odločbe o pridržanju sprejeti sodni organ, ta po uradni dolžnosti opraviti tako preverjanje na podlagi teh elementov. Razlaga Sodišča EU iz točke 88 sodbe v zadevi C B X pa zagotavlja, da je sodno varstvo temeljne pravice do svobode učinkovito zagotovljeno v vseh državah članicah, ne glede na to, ali te določijo sistem, v katerem odločbo o pridržanju sprejeme upravni organ pod sodnim nadzorom ali sistem, v katerem to odločbo neposredno sprejme sodni organ. Te razlage ne omaje sodna praksa Sodišča EU, ki jo navaja v predhodnem vprašanju predložitveno sodišče Raad van State (državni svet Nizozemske), in v skladu s katero glede na načelo, po katerem pobuda spora pripada strankam, pravo Unije nacionalnim sodiščem ne nalaga, da po uradni dolžnosti izpostavijo razloge, ki se nanašajo na kršitev določb prava Unije, kadar bi jih preizkus teh razlogov zavezoval k prekoračitvi okvirov spora, kot so ga razmejile stranke, s tem, da bi se oprl na druga dejstva in okoliščine, kot so tista, na katere je stranka, ki ima interes za uporabo teh določb, oprla svoj predlog. Po interpretaciji Sodišča EU stroga ureditev ukrepa pridržanja, ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, namreč vodi do položaja, ki ni v vseh pogledih podoben upravnemu sporu, v katerem pobuda in razmejitev spora pripada strankam.⁵

25. Poleg zgoraj navedenih izhodišč Upravno sodišče v tem uvodnem razdelku pripominja,da ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, upoštevajoč pri tem režim v Centru za tujce v Postojna, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.⁶ Samo ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu sicer ni odločilna, ima pa to lahko vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do (sistemskih) nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe prava in zaradi neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov. Na to je bila tožena stranka že večkrat opozorjena, vendar te bistvene razlike med omejitvijo svobode gibanja in odvzemom prostosti očitno ne upošteva.⁷

26. Sodišče bo zato v tej zadevi tudi zaradi bližajoče se uveljavitve novega sekundarnega prava EU na tem področju nekatere vidike do sedaj uporabljene prakse Sodišča EU dopolnilo z interpretacijami Sodišča EU, ki jih je Sodišče EU v preteklem obdobju izpeljalo bolj ali manj izrecno iz primarnega prava EU, to je iz določil 6. in 47. člena Listine, s katerima mora biti sekundarno pravo EU v skladu.

27. Pridržanje v smislu odvzema prostosti je torej tudi po stališču Sodišča EU "resen"⁸ oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", določeno v 6. členu Listine,⁹ med tem ko ukrep omejitve gibanja po mnenju Upravnega sodišča to ni. Po stališču Velikega senata Sodišča EU in sodni praksi sedemčlanskih senatov tega sodišča ukrep pridržanja pomeni, da "se gibanje osebe omeji na določeno mesto, tako da mora ta trajno ostati na omejenem in zaprtem območju, da je izolirana od preostalega prebivalstva in da ji je odvzeta svoboda gibanja."¹⁰ Pridržanje je treba šteti za "skrajni prisilni ukrep", s katerim se ne omejuje le svoboda gibanja prosilca za mednarodno zaščito.¹¹ Kaj točno pomeni, da je ukrep pridržanja "skrajni ukrep", izhaja tudi iz določb členov 8(2) in (4) Direktive o sprejemu sprejemu 2013/33. Gre tudi za povsem drugačna ukrepa oziroma za dve različni pravici iz Listine, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ali po Ustavi Republike Slovenije. Natančno razmejevanje omejitvijo gibanja, odvzemom prostosti in drugimi obveznostmi bivanja na določenih lokacijah bo še posebej relevantno z uveljavitvijo t.i. Pakta o migracijah in azilu.¹²

28. Ob tem sodišče, preden preide na konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta, v teh izhodiščih tudi pripominja, da nikakor ne podcenjuje varnostnih tveganj, ki se navezujejo na prihode tujcev, tudi prosilcev za mednarodno zaščito v Slovenijo. Vendar pa sodišče tudi ne sme podcenjevati minimalnih standardov in zahtev, ki jih udeležencem v teh specifičnih dejanskih okoliščinah postavlja načelo pravne države tudi glede razmerij med pravno ureditvijo v ZMZ-1 in sekundarnim in primarnim pravom EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar vse skupaj predstavlja pomemben del spleta temeljnih vrednot iz 2. člena Pogodbe EU.¹³ Erozija vladavine prava (pravne države), ki smo ji priča tudi v državah članicah EU, namreč nima svojih izvorov samo v spremembah v najbolj tipičnih političnih strukturah oziroma nosilcih politične moči, ki bolj ali manj transparentno od zgoraj navzdol ukinjajo najbolj osnovne elemente pravne države, ampak lahko ti izvori enako nevarno in kapilarno delujejo od spodaj navzgor v okviru posamičnih pravnih postopkov upravnega odločanja v konkretnih primerih in še najbolj takrat, ko pristojni organi ignorirajo sodbe in interpretacije sodišč ali pa ko odločevalci zgolj navidezno uporabljajo sicer zelo obsežna, kompleksna in natančna pravna pravila in standarde, ki so bodisi izrecno zapisani v sekundarnem pravu EU, ali pa so izpeljani v interpretacijah Sodišča EU in ESČP.¹⁴ Zlasti ta druga oblika erozije vladavine prava je najbolj nevarna, ker je najmanj transparentna in je zato tudi zelo trdoživa.

    b.) Opredelitev kriterijev oziroma elementov sodniškega testa in konkretna presoja (ne)zakonitosti izpodbijanega ukrepa o pridržanju z vidika (ne)obstoja pravne podlage za odvzem prostosti:

29. Tožeča stranka je v tožbi, sklicujoč se na 29. člen Ustave, uveljavljala, da bi bil poseg v osebno svobodo tožnika v konkretnem primeru dopusten, če bi bil določen za zakonom, ne pa (zgolj) z uredbo.

30. Zakonodajalec Republike Slovenije je, kot že rečeno, z določbo prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ciljal na implementacijo oziroma prenos določbe člena 8(2) in (3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 v notranji pravni red. Določilo člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33 pravi, "kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Določilo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 pa pravi, da "se prosilca sme pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda."

31. Po določbi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi "ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave," kadar je treba preprečiti ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije se po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Tveganja v zvezi s terorizmom spadajo v ta okvir. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se po tem istem določilu ZMZ1 razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

32. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, "odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce."

33. Iz ZMZ-1 torej izhaja, da zakonodajalec Republike Slovenije sploh ni predpisal možnosti izdaje ukrepa "odvzema prostosti" prosilcu za mednarodno zaščito v smislu pridržanja po pravu EU iz Direktive o sprejemu 2013/33. Vendar tožena stranka ukrep odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito tudi za tiste, ki jim prostost ni odvzeta na podlagi neposredno uporabljive določbe 28. člena iz Uredbe 604/2013, vseeno izvaja in Upravno sodišče izvaja sodni nadzor nad temi odločitvami v upravnem sporu. Odsotnost jasne zakonske podlage za odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito ni neznaten problem, ki bi bil zgolj pravno-tehnične narave.

34. Sodišče EU je že pred 9 leti dovolj jasno opredelilo, da je "za pridržanje prosilcev, ki pomeni resen poseg v njihovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem,"¹⁵ da morajo biti zaradi pomena pravice iz 6. člena Listine ter ob upoštevanju "visoke ravni zaščite," merila, ki opredeljujejo razlog za pridržanje, "jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva"¹⁶ in da lahko "zgolj splošna določba izpolni zahteve glede jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zlasti zaščite pred samovoljnim ravnanjem."¹⁷ V novejši sodbi Sodišče EU pravi, da glede posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, veljajo "stroga jamstva", kar med drugim pomeni, da "je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje."¹⁸ Podlaga za odvzem prostosti mora biti urejena v splošnem aktu in ni dovolj, če ta podlaga izhaja iz sodne prakse.

35. Na primer: Sodišče EU je že presodilo, da merilo za pridržanje, ki se nanaša na "tveganje, da bi bila ogrožena učinkovita izvršitev odstranitve", ne izpolnjuje zahtev po jasnosti, predvidljivosti in zaščiti pred samovoljnim ravnanjem. Sodišče EU je dodalo, da zaradi nenatančnosti, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem tako merilo temelji, to merilo namreč zadevnim osebam ne omogoča, da "z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo", v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati. Iz istih razlogov tako merilo tem osebam ne zagotavlja ustrezne zaščite pred samovoljnim ravnanjem.¹⁹

36. ZMZ-1 pa niti splošne določbe, ki bi dovoljevala in urejala odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, nima. Mogoče je sklepati, da je bil ta pravni problem zaznan tudi s strani Vrhovnega sodišča RS že pred 10 leti.²⁰ Upravnemu sodišču ni poznano, da bi ta problem odsotnosti zakonske določbe o možnosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito Vrhovno sodišče tudi v kasnejši sodbi praksi izpostavljalo. Verjetno je tudi s tega razloga Upravno sodišče v dosedanji sodni praksi v zvezi s pridržanji zaradi javnega reda prosilcev, ki niso pridržani na podlagi 28. člena Dublinske uredbe, šlo toženi stranki toliko nasproti na škodo doslednega spoštovanja načela pravne države s pomočjo razlage, da uporaba izraza omejitev gibanja v zakonu ne more določati pravil in standardov odločanja v situaciji, ko gre dejansko za poseg v pravico do prostosti.²¹ Iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU namreč izhaja, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.²²

37. Vendar sodišče pripominja, da gre za dve bistveno različni stvari. Eno je praksa obeh evropskih sodišč, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu ne določa, ali mora sodišče sodni nadzor nad zakonitostjo ukrepa izvajati, kot da gre za omejitev gibanja, ali kot da gre za pridržanje oziroma odvzem prostosti. Tudi, če ukrep zakonodajalec in upravni organ poimenujeta kot omejitev gibanja, gre lahko za odvzem prostosti, ker je bistveno, v kakšnem režimu se ta ukrep izvaja. Čisto nekaj drugega pa je zahteva iz sodne prakse Sodišča EU, ki je sledila predhodni sodni praksi ESČP, da mora biti pravna podlaga za odvzem prostosti opredeljena v splošnem predpisu, ureditev pridržanja mora biti jasna in predvidljiva, da se prepreči nevarnost arbitrarnega odločanja.²³ Z vidika tveganja za arbitrarnost nikakor ne gre zgolj za nevarnost samovolje upravnega organa, saj te ni zaznati v praksi odločanja upravnega organa, ki pride na sodišče, oziroma bi bila ta, ker imajo prosilci dostop do brezplačne pravne pomoči, lahko povsem učinkovito preprečena s sodnim nadzorom v upravnem sporu. V zvezi z zaščito pred arbitrarnostjo je namreč mišljeno tudi, da zaradi morebitne premajhne natančnosti ureditve ukrepa pridržanja, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem neko merilo temelji, takšno merilo zadevnim osebam (prosilcem za mednarodno zaščito) ne sme onemogočati, da z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo, v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati."²⁴

38. Vendar tudi v tem primeru po presoji Upravnega sodišča ta pomembna napaka v (ne)prenosu določbe člena 8(2) in (3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 v ZMZ-1 ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo. Kajti sodišče je upoštevalo, da gre v konkretnem primeru brez dvoma za odvzem prostosti, in to med strankama niti ni sporno. Zato je sodišče kljub napačni uporabi pojmov v izpodbijanem aktu, zelo slabi predvidljivosti oziroma nedoločnosti ureditve odvzema prostosti v ZMZ-1 in ker je sodišče upoštevalo standarde iz evropskega prava glede potrebnega sodniškega testa pri izvajanju nadzora nad zakonitostjo ukrepa odvzema prostosti in ne nad ukrepom omejitve gibanja, ocenilo, da je poseg v pravico do svobode tožnika zaradi slabo opredeljenega ukrepa pridržanja v ZMZ-1 sorazmeren glede na varstvo pravic drugih, to je do varnosti drugih, ki se nahajajo v Sloveniji iz 34. člena Ustave oziroma 6. člena Listine (v zvezi s členom 52(1) Listine).

39. S tem sodišče prehaja na bolj konkretno obravnavo tožbenega ugovora, ki ga je tožeča stranka tudi izrecno uveljavljala v tožbi. Tožeča stranka v tožbi izpodbijani odločitvi ni oporekala iz razloga, ker ZMZ- 1 sploh ne bi določal pravne podlage za odvzem prostosti, ampak iz razloga, ker uredba ne more biti podlaga za odvzem prostosti, ampak je to lahko samo zakon. Ta konkretni tožbeni ugovor je neutemeljen, ker podlaga za pridržanje ni uredba kot podzakonski akt v Republiki Sloveniji. Sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso Upravnega sodišča v drugih primerih zato ni utemeljeno.

40. Tožena stranka je pravno podlago za odvzem prostosti tožniku v konkretnem primeru namreč ustrezno izkazala, saj je upravni akt oprla na določbo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ima svojo podlago v členu 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33. Pravna podlaga za pridržanje tožnika v konkretnem primeru tudi ni Uredba 2018/1862 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, o spremembi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2007/533/PNZ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1986/2006 Evropskega parlamenta in Sveta in Sklepa Komisije 2010/261/EU.²⁵ Tožena stranka je preko izvajanja Uredbe 2018/1862 prišla zgolj do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS "namenska kontrola" (tretji odstavek 36. člena) z veljavnostjo od 7. 11. 2016 do 13. 2. 2027 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.

41. Ker gre za obdelavo osebnih podatkov tožnika je v zadevi pomembno, da mora biti po določbi člena 56(5) Uredbe 2018/1862, kar zadeva razpise ukrepov iz členov 26, 32, 34, 36, 38 in 40 te uredbe, obdelava podatkov v SIS iz teh razpisov ukrepov za namene, ki so drugačni od namenov, zaradi katerih so bili vneseni v SIS, "povezana s specifičnim primerom in utemeljena s potrebo po tem, da se prepreči neposredna in resna grožnja za javni red in varnost, ki temelji na resnih razlogih, povezanih z državno varnostjo, ali da se preprečijo huda kazniva dejanja. V ta namen se pridobi predhodno dovoljenje države članice izdajateljice." Sodišče ugotavlja, da je temeljni pogoj za obdelavo osebnega podatka tožnika s strani tožene stranke v konkretnem primeru izpolnjen, to je, da se prepreči neposredna in resna grožnja za javni red in varnost, ki temelji na resnih razlogih, povezanih z državno varnostjo, ali da se preprečijo huda kazniva dejanja. Pravna podlaga za izrek predmetnega ukrepa je torej zakonito izkazana, in to je določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

42. Naslednje ključno vprašanje v tem upravnem sporu je, ali je tožena stranka na pravilen način ugotovila, da podatek v SIS zadošča za izrek ukrepa pridržanja. To se navezuje na tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejstva, saj se tožnik nikoli ni nahajal na ozemlju Francije oziroma da gre za nanačen podatek v sistemu SIS.

    c.) Presoja zakonitosti dokazne ocene tožene stranke, da je izpodbijani ukrep pridržanja nujen zaradi preprečevanja ogrožanja države oziroma javnega reda:

43. Tožena stranka je na podlagi pridobljenega podatka v sistemu SIS tožnika zaslišala in mu v skladu s pravico do izjave in obrambe dala možnost, da se izreče o navedenem dejstvu, ki ga bremeni, in ki je lahko dejanska podlaga za odvzem prostosti na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je bil v upravnem postopku na ustrezen način zaslišan.²⁶ V navezavi na odvzem prostosti je bil zaslišan dne 28. 3. 2026 ob 17. 00 uri.²⁷ Upoštevajoč standarde iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida je tožena stranka napravila tudi določeno oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb na zaslišanju, ki je bila v fazi izdaje izpodbijanega akta dovolj prepričljiva glede na stopnjo nevarnosti, ki bi lahko izhajala iz omenjenega podatka v sistemu SIS. Ker je namen ukrepa iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "preprečevanje" ogrožanja varnosti države oziroma, je tak ukrep možno izreči, če je"nujno potreben" zaradi razlogov varnosti države in javnega reda; zato je načeloma zapis v informacijskem sistemu, kakršen je v konkretnem primeru, brez dvoma dovolj za njegovo zakonito izdajo, četudi je prosilec za mednarodno zaščito na razgovoru pred izdajo akta zanikal vse oziroma bistvene okoliščine, ki se navezujejo na tak zapis v informacijskem sistemu.

    d.) Sodna presoja zakonitosti pridržanja ex nunc:

44. Sodišče mora upoštevati, da ima tožnik (tudi) pravico, da sodišče preveri zakonitost izpodbijanega akta v upravnem sporu na podlagi sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s členom 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33 in pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ima neposredni učinek.

45. Ob tem velja, da sodna presoja zakonitosti akta o pridržanju v primeru, kot je obravnavani, ni omejena samo na čas izdaje izpodbijanega akta. V pravico do svobode je namreč dopustno poseči samo, če ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po ZMZ-1 (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1) oziroma "se prosilca lahko pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33."²⁸ Kadar pridržanje odredijo upravni organi, države članice zagotovijo hitro sodno preučitev zakonitosti pridržanja, ki se opravi po uradni dolžnosti in/ali na zahtevo prosilca. Pri preučitvi po uradni dolžnosti se o taki preučitvi odloči čim hitreje po začetku pridržanja. Pri preučitvi na zahtevo prosilca se odloči čim hitreje po začetku ustreznih postopkov.²⁹ "Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti".³⁰ Tudi ta določba ima neposredni učinek.³¹

46. Sodišče je na zaslišanju na glavni obravnavi preverilo določena dejstva, da bi lahko primerjalo težo podatka v informacijskem sistemu SIS s tožnikovo izpovedbo v upravnem postopku o tem, da nima nobene povezave s terorizmom in da ni bil nikoli v Franciji. Podatki v informacijskem sistemu SIS namreč niso neizpodbitna dejstva, saj je že sam zakonodajalec EU predvidel možnost napačnih ali nekakovostnih podatkov, napačnih zadetkov, nezanesljivih identifikacij zadevnih posameznikov³² in v zvezi s tem je predvidel in predpisal obveznost pridobivanja dopolnilnih informacij,³³ predpisal je določene standarde kakovosti podatkov,³⁴ odškodninsko odgovornost države zaradi nezakonitega postopka obdelave podatkov,³⁵ kazni, ter pravice in postopke v zvezi z varstvom podatkov (pravna sredstva).³⁶ To je pomembno zlasti zaradi tega, ker napačen vnos podatkov lahko izrazito škoduje zadevni osebi oziroma lahko pomeni hud poseg v njegove pravice. Uvodna izjava št. 72 Uredbe 2018/1862 pravi, da ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta uredba zlasti v celoti spoštuje varstvo osebnih podatkov v skladu s členom 8 Listine ter si prizadeva zagotoviti varno okolje za vse osebe, ki prebivajo na ozemlju Unije.

47. Temeljni princip uporabe podatkov iz sistema SIS je, da razpisi ukrepov v SIS vsebujejo le informacije, ki so potrebne za identifikacijo osebe ali predmeta in nadaljnje ukrepanje. "Države članice bi morale zato po potrebi izmenjati dopolnilne informacije glede razpisov ukrepov,"³⁷ za kar je predviden tudi poseben priročnik s podrobnimi pravili za izmenjavo dopolnilnih informacij.³⁸ Država članica izdajateljica je odgovorna, da so podatki točni, posodobljeni ter zakonito vneseni in shranjeni v SIS. Kadar država članica izdajateljica prejme relevantne dodatne ali spremenjene podatke, kot so navedeni v členu 20(3), brez odlašanja dopolni ali spremeni razpis ukrepa. Samo država članica izdajateljica sme spreminjati, dodajati, popravljati, posodabljati ali brisati podatke, ki jih je vnesla v SIS. Kadar ima država članica, ki ni država članica izdajateljica, relevantne dodatne ali spremenjene podatke, kot so navedeni v členu 20(3), jih z izmenjavo dopolnilnih informacij brez odlašanja posreduje državi članici izdajateljici, da bi ji omogočila dopolnitev ali spremembo razpisa ukrepa. Če se dodatni ali spremenjeni podatki nanašajo na osebe, se posredujejo le, če je ugotovljena identiteta zadevne osebe. Kadar ima država članica, ki ni država članica izdajateljica, dokaze, ki kažejo, da so nekateri podatki netočni ali nezakonito shranjeni, o tem prek izmenjave dopolnilnih informacij obvesti državo članico izdajateljico takoj, ko je to mogoče, vendar najpozneje v dveh delovnih dneh po tem, ko se je seznanila s temi dokazi. Država članica izdajateljica preveri informacije in po potrebi brez odlašanja popravi ali izbriše zadevni podatek.³⁹ Za obravnavano zadevo je pomembno tudi, da po členu 21(2) Uredbe 2018/1862, kadar se oseba ali predmet išče na podlagi razpisa ukrepa v zvezi s terorističnim kaznivim dejanjem, se šteje, da je zadeva primerna, relevantna in dovolj pomembna, da zahteva razpis ukrepa v SIS. Za tak primer je torej že zakonodajalec EU predpisal, da je za razpis ukrepa sorazmernosti (iz prvega odstavka tega člena) zadoščeno.

48. V dokazni oceni, da so pogoji za pridržanje tožnika izpolnjeni tudi v času presoje sodišča, je sodišče upoštevalo naslednje iz listin upravnega spisa:

49. Tožnik je prvo izjavo v Republiki Sloveniji podal dne 28. 3. 2026 ob 1.23 uri zjutraj na policijski postaji za izravnalne ukrepe. Iz tega zapisnika izhaja med drugim, da je nezakonito bival v Franciji in je bil deportiran v Turčijo. Od tam se je spet odpravil nazaj preko Bolgarije, Srbije v BiH. V BiH je bil kontroliran s strani varnostnih organov, posredoval je osebne podatke, da je C. C. Iz tega zapisnika ne izhaja, da je bil prisoten oziroma da je razgovor kdo tolmačil.

50. Tožnik je bil drugič zaslišan 8 ur kasneje s strani policijskega uslužbenca specializirane enote za nadzor državne meje, ob navzočnosti tolmača za paštu jezik. To je bilo dne 28. 3. 2026 ob 10.00 uri. Iz zapisnika izhaja, da je bila identiteta ugotovljena na podlagi prstnih odtisov in da je bilo ob tem ugotovljeno, da je za to osebo razpisan ukrep v SIS II - namenska kontrola po 36/3 členu, razpisnica je Francija za osebo z imenom B. B., roj. 1. 1. 1998, državljan Afganistana. Povedal je, da je bil v vojski zaposlen 7 let in da zna rokovati z orožjem, pet let je obiskoval osnovno šolo. Ciljna država mu je bila Italija. Njegova mama, štiri sestre in trije bratje živijo v Pakistanu, kamor so se zatekli po prihodu Talibanov na oblast v Afganistanu. Talibani naj bi ga večkrat iskali na domu in so mu z bombo razstrelili hišo, takrat je umrl njegov oče. Afganistan je zapustil leta 2021, odšel je preko Pakistana, Irana, v Turčijo. Pet let je ostal v Istanbulu. Zaradi bojazni, da ga bodo deportirali, je Turčijo zapustil. Za pot do Turčije je porabil 5.500 EUR, za pot od Turčije proti Italiji pa je plačal 7.500 EUR. Denar je deponiral pri finančnem posredniku v Afganistanu. Na tem zaslišanju je predal 21 imen in telefonskih številk, ki jih je imel v telefonu. Razkril je tudi svoj elektronski naslov, Instagram profil z uporabniškim imenom. Razgovor je trajal 3 ure.⁴⁰

51. Tretji razgovor je bil opravljen s tožnikom dne 28. 3. 2026 ob 15.40 uri, ko je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. V tem razgovoru je navedel, da ima veliko družino v Afganistanu in bi jo rad pripeljal v Evropo in da bi želel iti v Francijo, da ni pismen, ker je hodil v šolo dve leti; kot vojak je delal v Kandaharju od 2015 do 2021. Ko so prišli Talibani, so hitro slekli uniforme, pustili orožje in so odšli proti Nirmuzu, nato je šel v Iran, od tam pa v Turčijo, kjer je delal 5 let. V Turčiji se je bal, da ga bodo vrnili v Afganistan. V Bolgariji in BiH so mu vzeli prstne odtise. V nadaljevanju tega razgovora je omenil, da vsi družinski člani živijo v Pakistanu: mama, sedem bratov in štiri sestre. V Afganistanu ima družinske sovražnike, ki sodelujejo s Talibani. Ubili so mu tri brate in očeta. Sprejem prošnje je trajal od 15.40 do 17.00 ure (1 uro in 20 minut).

52. Četrti razgovor je sledil neposredno po podaji prošnje za mednarodno zaščito z začetkom ob 17.00 uri in je trajal do 19.00 ure, od tega je branje zapisnika trajalo 35 minut. Tekom tega razgovora je prisegel, da ni bil nikoli v Franciji. Tožnik je bil soočen z zapisom v Uradnem zaznamku št. 2253-1027/2026/3 o njegovem prvem razgovoru in je odgovoril, da ni res, da bi bil deportiran iz Francije. Povedal je, da je prosil, naj pride prevajalec, a so mu dejali, da naj bo tiho, da je terorist. Dodal je: "Nisem tako neumen, da bi se ponovno tja vračal, če bi tam prej storil tako kaznivo dejanje." Ko je bil v nadaljevanju še enkrat soočen s podatkom v sistemu SIS, se je kritično odzval na pojav terorizma in dejal, da je bil celo življenje proti teroristom, da so oni iskali teroriste in jih ubijali, iskali so ISIS, zato je prišel v Evropo, ker je mislil, da je tukaj varno. Iz zapisnika izhaja, da se je prizadeto izražal o tem, da ga imajo za terorista. O tem se je na isti način večkrat izrazil tekom tega četrtega razgovora in je izpostavil, da naj bi bil takrat star 16 let. Tekom tistega razgovora, kjer ni bilo tolmača oziroma je ta prišel, ko je bilo že vsega konec, je povedal, da je delal "kot vojak", morda so ga narobe razumeli. Povedal je, da mu je tudi NATO odvzel prstne odtise. Prosil je, če mu lahko nekdo popravi telefon, da bo dokazal, da ni terorist. Ob koncu razgovora je povedal, da bo poskušal dobiti originalne dokumente.

53. Tožnik je bil torej tekom štirih razgovorov v bistvenih elementih konsistenten oziroma zapisi njegovih izjav, ki so dokumentirani v spisu, so pretežno konsistentni; ne sicer v celoti: niso konsistentni glede nahajanja v Franciji, glede kraja, kjer se nahaja njegova družina je sicer lahko enkrat prišlo do napačnega zapisa, tožnik je v tretjem razgovoru zatrdil, da so v Pakistanu, in da je hodil v šolo samo dve leti ali pet let. Treba je upoštevati, da so bili štirje razgovori izvedeni v zelo kratkem časovnem okviru od dne 28. 3. 2026 ob 1:23 uri zjutraj do 19.00 ure istega dne. Zato bi lahko bile tožnikove izjave lažje medsebojno usklajene. Ključna nekonsistentnost oziroma sporna okoliščina je torej, ali je bil tožnik iz Francije deportiran v Turčijo oziroma ali se je tožnik sploh kdaj nahajal v Franciji.

54. Sodišče je zaslišanje tožnika na glavni obravnavi zaradi ocene (ne)verodostojnosti njegovih navedb v upravnem postopku in v upravnem sporu preverilo v širšem kontekstu, kot je omenjeno ključno vprašanje, ali je tožnik bil kadarkoli v Franciji, ali ne, kajti sodišče ne sme podcenjevati pomena informacijskega sistema SIS za varnost v Evropi, kakor tudi ne sme podcenjevati, da napačen zapis v informacijskem sistemu SIS lahko tožniku povzročil veliko škodo za njegove temeljne človekove pravice v daljši časovni perspektivi.

55. Zaslišanje tožnika na glavni obravnavi je trajalo približno uro in pol, pri čemer sta vprašanja tožniku zastavljali tudi odvetnica in zastopnica tožene stranke. Tožnik je dajal vtis - verbalno in neverbalno - da govori resnico, da ga označba v sistemu SIS osebno bremeni tudi zato, ker naj bi se v afganistanski vojski boril proti teroristom. Sodišče tekom zaslišanja ni našlo določene nekonsistentnosti v njegovih izjavah, ki bi imela veliko težo. Ko je bil vprašan, iz kje so bili njegovi organizatorji (tihotapci) za pot v Evropo, je odkrito priznal, da je bil eden, tisti, ki mu je organiziral pot iz Turčije, iz Sirije, in da mu ga je svetoval človek iz Afganistana. Tiso, kar je bilo manj verjetno v njegovih izjavah, je pojasnilo, da je denar za pot dobil, ko je 5 let delal v Turčiji, pri čemer naj bi ga celotna pot stala 12.000 EUR. V prid verodostojnosti njegovih navedb govorijo tri dejstva Informacijska baza EURODAC namreč ni pokazala, da bi se tožnik nahajal tudi v Franciji, pokazala pa je, da je bil v Bolgariji in na Hrvaškem, kar je tožnik potrdil. Drugo dejstvo je, da tožnik dal prstne odtise tudi v Bolgariji in na Hrvaškem, ki sta tudi članici EU, pa očitno nihče od pristojnih organov ni reagiral na podatek v SIS, kakor tudi ni reagiral organ v BiH, kjer je tožnik tudi podal prstne odtise. Na zaslišanju na sodišču se je tudi izkazalo oziroma potrdilo, da tožnik ob prvem zaslišanju s strani policije dne 28. 3. 2026 ob 1.23 uri, ko je bilo zapisano, da je bil tožnik deportiran iz Francije v Turčijo, ni imel tolmača, in da sta se s policistko, ki je že imela podatek iz SIS, sprla, ker ga je označila za terorista in da je v pogovoru uporabljal angleščino, kolikor jo zna. Tolmač je prišel, ko je bilo že vsega pogovora konec. Nadalje, ker se zapis in ukrep v informacijskem sistemu SIS nanaša na obdobje od 7. 11. 2016 do 18. 2. 2027, bi torej tožnik moral biti v Franciji že novembra 2016, da bi bil ta podatek verodostojen. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je ukrep tako časovno zamejen, če naj bi bil tožnik nevaren v smislu terorizma.

56. Tako je imelo sodišče na eni strani zelo prepričljivo izpovedbo tožnika, da ni bil nikoli v Franciji in da se je vedno boril proti teroristom in da nikakor ne drži, da bi bil pripadnik skrajne islamistične ideologije, povezane z ISIS-om oziroma da bi bil terorist, in na drugi strani s tem izjavam nasprotnim podatkom v informacijskem sistemu SIS. Da je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je odločilo dejstvo, da tožena stranka ni zgolj na podlagi podatka, ki ga je že dne 27. 3. 2026 ob 22.50 uri uri pridobila Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto v sistemu SIS,⁴¹ tožniku odvzela prostost. Tožnikova identiteta je bila ugotovljena na podlagi prstnih odtisov. Že na tej listini z dne 27. 3. 2026 je namreč tudi navedba: "dodatna zaprosila za Oddelek SIRENE." To pomeni, da je pred izrekom ukrepa pridržanja Uprava kriminalistične policije opravila "dodatne poizvedbe" o razlogih za razpis ukrepa namenske kontrole po členu 36(39 Uredbe 2018/1862; in urad SIRENE iz Francije je omenjeni urad "povratno obvestil", da je oseba povezana z radikalnim islamističnim gibanjem v regiji Sirija-Irak, ter da je radikalni islamist, ki se zavzema za džihadistično ideologijo ISIS.⁴² Na koncu dopisa Uprave kriminalistične policije je navedeno: "Več podatkov nam niso posredovali, sporočili pa so, da je dodatne informacije možno pridobiti preko pristojnih francoskih obveščevalnih agencij".

57. Ker so pristojni organi v Sloveniji sprožili postopek z dodatnimi poizvedbami in je tožena stranka ukrep pridržanja izrekla šele po tem, ko je francoski organ po podatkih v upravnem spisu odgovoril na dodatne poizvedbe, je sodišče presodilo, da izpodbijani akt ni nezakonit. Sodišče je v takih okoliščinah, ko je v času presoje zakonitosti izpodbijanega akta mogoče, da tožnik govori resnico in je prišlo do pomotnega zapisa v sistemu SIS, a je možno tudi, da zapis v SIS ustreza vseh kriterijem kakovosti po uredbi 2018/1862, moralo dati prednost podatku v sistemu SIS in sicer ob upoštevanju določila člena 52(1) Listine. Po stališču Sodišča EU "ogrožanje nacionalne varnosti ali javnega reda" lahko upraviči pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti le pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.⁴³ Ta določba je rezultat uravnoteženega razmerja med želenim ciljem v splošnem interesu, to je zaščito nacionalne varnosti in javnega reda, in posegom v pravico do svobode, ki ga pomeni pridržanje. Na tako določbo namreč ni mogoče opreti ukrepa pridržanja, če pristojni nacionalni organi niso prej v vsakem primeru posebej preverili, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za nacionalno varnost ali javni red, "vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe."⁴⁴

58. Sodišče je dalo v tem primeru večjo težo splošni varnosti ljudi in temeljnemu interesu družbe za notranjo in zunanjo varnost v razmerju do tožnikove pravice, da mu ni odvzeta prostost in da ni stigmatiziran s terorizmom oziroma s povezanostjo z ISIS-om, kajti sodišče nima možnosti preveriti kakovosti, izvora in vseh potrebnih okoliščin podatka v informacijskem sistemu SIS, ki se nanaša na tožnika, pri francoskih organih. Po določbi člena 56(4) Uredbe 2018/1862 je dostop do podatkov v SIS dovoljen samo pristojnim organom iz člena 44 in samo v okviru njihovih pristojnosti in samo osebju z ustreznimi pooblastili. To pa ne pomeni, da je tožnik ostal brez učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic do zasebnosti, varstva osebnih podatkov in zaščite pred arbitrarnim odvzemom prostosti.

59. Tožena stranka ima namreč kljub zavrnitvi tožbe obveznost na podlagi prve točke izreka izpodbijanega sklepa, ki pridržanje omejuje "do prenehanja razlogov", na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki to omejitev določa na splošni ravni, in na podlagi člena 9(1) Direktive o sprejemu 2013/33 v zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi J.N.⁴⁵, v navezavi na varovalne mehanizme in obveznost izmenjave podatkov in dodatnih pojasnil, da bi se zagotovila nujno potrebna kakovost podatkov v sistemu SIS, da v večji meri oziroma zanesljivo ugotovi dejstva, ki predstavljajo podlago za podatek o tožniku v sistemu SIS. Aktivnost, ki jo je izvedla tožena stranka, je zadoščala do izdaje izpodbijanega akta in do presoje sodišča. Poleg tega ima tožnik pravico, da na podlagi 67. člena Uredbe 2018/1862 zahteva dostop, popravek netočnih podatkov in izbris nezakonito shranjenih podatkov in za to je predvideno posebno pravno sredstvo v 68. členu Uredbe 2018/1862 in ima tudi pravico do odškodnine, če bo utrpel nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega postopka obdelave osebnih podatkov (člen 72 Uredbe 218/1862).

60. Vse to je sodišče upoštevalo v povezavi z načelom sorazmernosti posega v pravico iz 6. člena Listine (v povezavi s členom 52(1) Listine) v tem konkretnem primeru.⁴⁶ Po stališču Sodišča EU iz besedila, sistematike in nastanka člena 8 Direktive 2013/33 izhaja, da možnost iz odstavka 3, prvi pododstavek, (e), tega člena, da se prosilec zaradi zaščite nacionalne varnosti ali javnega reda pridrži, "obstaja le, če je izpolnjena vrsta pogojev, katerih namen je, da se uporaba takega ukrepa strogo omeji." Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je tožniku z izpodbijanim aktom, ki ga sodišče ni odpravilo, poseženo v pravico do svobode na način oziroma z režimom v Centru za tujce, ki za tožnika, kot se je izrazil na obravnavi, ni zelo obremenjujoč. Tožnik se zoper nobeno okoliščino bivanja v Centru za tujce ni pritožil, razen glede prehrane, ker ima sladkorno bolezen in ima v zvezi s tem določene omejitve. Te omejitve iz zdravstvenih razlogov bi lahko Center za tujce upošteval na primeren način. Režim odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce je takšen, da je sorazmerno poseženo v svobodo tožnika iz 6. člena Listine glede na pomen pravice ljudi v Sloveniji do varnosti iz istega člena Listine oziroma iz 34. člena Ustave (člen 52(1) Listine). Tudi z obravnavanih vidikov izpodbijani akt torej ni nezakonit.

61. Z vidika načela sorazmernosti in nujnosti je potrebno upoštevati tudi tožbeni ugovor glede uporabe milejših ukrepov od izrečenega, ki se navezuje na okoliščino, da slovenski zakonodajalec ni prenesel v notranji pravi red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in da zato ukrep pridržanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni možen oziroma dopusten oziroma da s tega vidika nima potrebne pravne podlage ali da bi tožena stranka morala najprej poskusiti z ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

    e.) Obravnava tožbenega ugovora glede (ne)upoštevanja milejših ukrepov od pridržanja v Centru za tujce:

62. Sodišče meni, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah na dan 28. 3. 2026 in v času presoje sodišča ne bi mogel učinkovito preprečiti tveganja za varnost, ki ga je izkazala tožena stranka v izpodbijanem aktu in ki ga je ugotovilo tudi sodišče na glavni obravnavi. Milejši ukrep bi lahko prišel ali prišli v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve javnega reda in državne varnosti. Sodišče je v tovrstnih sporih že večkrat izpostavilo, da manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji niso predvideni, ker slovenski zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/3/EU v notranji pravni red. Glede tega pravnega vprašanja se je Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, tako glede pridržanja po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU kot tudi v zvezi s pridržanjem po Dublinski uredbi 604/2013, že opredelilo in sodišče enako interpretacijo ZMZ-1 v luči prava EU in enako odločitev sprejema tudi v tem primeru, pri čemer pa jo v konkretnem primeru dopolnjuje v navezavi na institut neposrednega nadzora Upravnega sodišča nad pridržanjem iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.

63. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, čeprav je v relevantnem času s spremembami že posegel v ta zakon in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa in zaradi neizpolnitve obveznosti iz določbe člena 2(n) Uredbe EU št. 604/2013 pristojni organ pridržanja po tem predpisu dalj časa niti ni mogel izvajati. Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, "če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Po določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice "zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu."

64. Upravno sodišče je zato dostikrat tožbam v tovrstnih upravnih sporih ugodilo, ker določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni bila prenesena v notranji pravni red, saj se to določilo nanaša na konkretno uporabo načelo sorazmernosti in standarda, da je ukrep pridržanja v smislu odvzema prostosti skrajno sredstvo.⁴⁷ Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je "manj prisilni ukrep" od pridržanja v Centru za tujce (drugi odstavke 84. člena ZMZ-1), vendar še zmeraj pomeni odvzem svobode.⁴⁸ Pri zgoraj omenjenih alternativah pridržanja iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa gre zgolj za omejitev gibanja. Vendar je sodišče v teh nekaj primerih tožbi ugodilo, ker ni bilo očitno, da noben ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki je milejši od odvzema prostosti v Centru za tujce, ne bi mogel doseči istega legitimnega cilja.

65. Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit v kritičnem času izreka pridržanja in odločanja sodišča v upravnem sporu z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.⁴⁹ Tak je tudi obravnavani primer.

66. Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo tveganja za splošno varnost, ki jo je izkazala tožena stranka v izpodbijanem aktu, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v Centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

67. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v konkretnem režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, torej da ima možnost izhoda na dvorišče, in s tem tudi druženja z drugimi ljudmi v Centru za tujce, da kljub temu, da v sobi ni sam in v 12 dneh bivanja v Centru za tujce ni imel nobenega konflikta oziroma ni prišlo do nobenega varnostnega problema, je sorazmeren glede na stopnjo varnostnih tveganj, ki jih je tožena stranka ugotovila v zvezi z tožnikom, če bi bil na prostosti.

68. Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, ko bo morala tožena stranka upoštevati določbe Uredbe 2018/1862 zaradi nadaljnjega razčiščevanja točnosti podatka v informacijske sistemu SS, saj lahko pridržanje traja samo tako dolgo, dokler so za to izpolnjeni pogoji omogoča, in Upravno sodišče bo te aktivnosti preverjalo na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine. V okviru načela sorazmernosti je namreč treba upoštevati tudi, da ima tujec, če mu je nezakonito odvzeta prostost, pravico do povračila škode.⁵⁰

    f.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika begosumnosti tožnika:

69. Kar pa zadeva ugotovljeno nevarnost pobega, ki naj bi bil tudi razlog za odvzem prostosti, sodišče ugotavlja, da je ta podlaga nezadostno izkazana v obrazložitvi izpodbijanega akta. Tožena stranka ta razlog za pridržanje omenja v predzadnjem odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa v dveh stavkih in sicer, da "okoliščine kažejo na nevarnost pobega", ker je predhodno že vložil prošnjo v dveh državah članicah EU in je ti državi kasneje zapustil in v oklepaju navaja "tretja alineja". S tem je verjetno mišljena tretja alineja prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Vendar je tožnik v upravnem postopku podal določeno pojasnilo, kako je prišlo do evidentiranja postopka za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, da tam ni hotel vložiti prošnje za azil, in zakaj je ti dve državi zapustil, kar tožena stranka ni vključila v dokazno oceno. Tožnik je na enak način razloge za svoje ravnanje v Bolgariji in na Hrvaškem opisal tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Zato navedena dva stavka nista zadostna utemeljitev nevarnosti pobega iz Slovenije, poleg tega tožena stranka ni utemeljila nevarnosti pobega z vidika načela sorazmernosti oziroma možnosti učinkovite uporabe manj prisilnih ukrepov od pridržanja, obstaja pa tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kajti v izreku sklepa ni omenjen razlog pridržanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ampak samo razlog oziroma podlaga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

70. Vendar, ker je tožena stranka pravilno uporabila podlago iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pomanjkljiva oziroma nezadostna obrazložitev glede tožnikove begosumnosti ne more vplivati na drugačno presojo v tem primeru. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

    Obrazložitev k drugi točki izreka:

    Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

71. Tožeča stranka težko popravljivo škodo utemeljuje z argumentom, da bi tožnik zaradi protipravnega odvzema prostosti utrpel nepopravljivo škodo. Sodišče je v prvi točki izreka sodbe ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit oziroma da tožniku ni protipravno odvzeta prostost. Zato tožnik ni izkazal pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki je potreben za to, da sodišče izda začasno odredbo, kot jo je predlagala tožeča stranka. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen.

-------------------------------
¹ Glej člen 288(3) PDEU.
² GB, C-313/25 [Adrar], 4. 9. 2025, odst. 70.
³ Ibid. odst. 71.
⁴ Ibid. odst. 72; glej tudi: C B X (Veliki senat), C-704/20, 8. 11. 2022, odst. 88.
⁵ Ibid. odst. 89-92.
⁶ Več o tem glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1731/2016, 8. 12. 2016, odst. 18-25; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah C B X, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72-73; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4. 10. 2024, odst. 41-42.
⁷ Natančno se je do tega vprašanja Upravno sodišče opredelilo v sodbi v zadevi I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016, odst. 14-22.
⁸ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.
⁹ C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4. 10. 2024, odst. 41.
¹⁰ FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 217, 223; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4 October 2024, odst. 42.
¹¹ FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 221. V angleški različici besedila tega odstavka sodbe Velikega senata Sodišča EU je temu delu iz interpretacije Sodišča EU dan nekoliko drugačen pomen kot v slovenski, italijanski, francoski ali hrvaški različici in sicer, da gre pri pridržanju za ukrep, ki ga ni mogoče zadovoljiti z omejitvijo gibanja: ang.: /.../ "detention must be understood as referring to a coercive measure of last resort which is not satisfied with limiting the movement of an applicant for international protection" /.../.
¹² Glej na primer določili členov 9 in 10 Direktive 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (O J L 22. 5. 2024), določilo člena 4(2) Uredbe 2024/1349, Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi postopka vračanja na meji in Spremembi Uredbe 2021/1148 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 7 Uredbe 2024/1356 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah ter spremembi uredbe št. 767/2008, 2017/2226, 2018/1240 in 2019/817 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 54 Uredbe 2024/1348 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (OJL 22. 5. 2024).
¹³ Po tej določbi Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.
¹⁴ O specifičnih standardih sodne kontrole nad ukrepi pridržanj glej: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards (Sept. 2017), European Law Institute's Statement. Posodobljena različica - upoštevajoč določbe Pakta o migracijah in azilu ter sodno prakso SEU in ESČP od septembra 2017 do maja 2026 - te publikacije bo enako kot prva izdaja iz leta 2017 objavljena na spletni strani ELI v sredini leta 2026.
¹⁵ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.
¹⁶ Ibid. odst. 42.
¹⁷ Ibid. odst. 43; glej tudi: I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 50, 53,
¹⁸ K, C-519/20, 10. 3. 2022, odst. 62-63; C B X, C-704/20 (Veliki senat), 8. 11. 2022, odst. 75.
¹⁹ I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 54.
²⁰ V zadevi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 je Vrhovno sodišče namreč navedlo, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče, da se ukrepa omejitve gibanja in odvzema osebne svobode razlikujeta in da je od specifičnih okoliščin konkretnega primera odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali omejitev svobode gibanja. Vrhovno sodišče v tej zvezi nadaljuje, da veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, "dopušča tudi izrekanje ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca" /.../. Ta predpis daje "neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženi stranki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Uredbo Dublin III, ne da bi bila za to potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji," razen če to izrecno določi sama Uredba Dublin III (I Up 15/2016, odst. 13-14). Glede na navedeno je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo (ibid. odst. 16). Pri tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ /.../ "Uredba Dublin III pa ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave), zato se glede teh ukrepov uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo" (ibid. odst. 18). Vrhovno sodišče je torej s tem našlo potrebno pravno podlago za odvzem prostosti v neposredno uporabljivi določbi Dublinske uredbe, ker je v zakonu ni (bilo). Še bolj izrecno in jasno, da je bila v letu 2016 odsotnost pravne podlage za odvzem prostosti problem tudi za Vrhovno sodišče, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je (pri)tožnik uveljavljal, da je sporen obstoj pravne podlage za izrek oziroma izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in da Zakon o mednarodni zaščiti ne pooblašča tožene stranke, da prosilcu odvzame prostost, ampak mu lahko le omeji gibanje. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je potrebna pravna podlaga v Dublinski uredb (I Up 26/2016, 15. 3. 2016, odst. 6-14).
²¹ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2021, 2. 12. 2021, odst. 25.
²² Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia, App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 66; glej tudi sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51.
²³ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 43; K., C-519/20, 10. 3. 2022, odst. 62-63, I.L., C-241/21, 6. 10. 2022, odst. 48-50.
²⁴ Ibid. odst. 54.
²⁵ V nadaljevanju: Uredba 2018/1862 (Uradni list EU, L 312/56, 7. 12. 2018).
²⁶ Za bistvene elemente pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi Boudjlida, C- 249/13, odst. 34, 36, 37, 39, 43, 55, 56.
²⁷ Zapisnik št. 2142-534/2026/5 (1221-03).
²⁸ Člen 9(1) Direktive o sprejemu 2013/33.
²⁹ Člen 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33.
³⁰ Drugi pod-odstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33; C B X, C-704/20 in C-39/21, odst. 79; FMS, C-924/PPU in C-925/19 PPU, odst. 292-298.
³¹ Glej po analogiji: El Dridi, C-61/11, odst. 47; Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 54; FMS, C-924/PPU in C-925/19 PPU, odst. 288.
³² Uvodne izjave št. 14., 15., 18., 20., 27 Uredbe 2018/1862.
³³ Ibid. člen 3(2)(a) in (d), člen 8(1) in (3).
³⁴ Ibid. na primer: člen 42(1) in (4), člen 59.
³⁵ Ibid. člen 72.
³⁶ Ibid. poglavje XVI.
³⁷ Ibid. uvodna izjava št. 7
³⁸ Ibid. uvodna izjava št. 9.
³⁹ Ibid. člen 59.
⁴⁰ Zapisnik/Uradni zaznamek z dne 28. 3. 2026, št. (21312-6).
⁴¹ Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto, SMPS, 27. 3. 2026.
⁴² Uprava kriminalistične policije, št. 2255-76/2026/2 (2253-13) z dne 28. 3. 2026.
⁴³ J.N., C-601/15 PPU, odst. 67.
⁴⁴ Ibid. odst. 68-69.
⁴⁵ Ibid. odst. 62.
⁴⁶ Glej tudi: J.N. C-601/15 PPU, odst. 52-56.
⁴⁷ Glej na primer: I U 775/2020, 3. 7. 2020, odst. 36; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 43-55.
⁴⁸ Natančneje o razliki med odvzemom svobode in omejitvijo gibanja glej na primer: I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28.
⁴⁹ Glej na primer: I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021, I U 1828/2021, 17. 12. 2021.
⁵⁰ Sodba Soidšča EU v zadevi: S.A., R.J, C-97/24. EU:C:2025:594, odst. 27-30; glej tudi člen 5(5) EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice: Richmond Yaw and Others v Italy App nos 3342/11, 3391/11, 3408/11, 3447/11, 6. 10. 2016), odst 50; C. v Italy App no 24952/94, 18. 12. 2012, odst 49; Pantea v Romania, App no 33343/96, 3. 6. 2003, odst. 262; Vachev v Bulgaria App no 42987/98, 8. 7. 2004, odst. 78; Michalák v Slovakia App no 30157/03, 8. 2. 2011, odst. 204; Lobanov v Russia, App no 15578/03, 2. 2. 2010, odst. 54; Harkmann v Estonia App no 2192/03, 11. 7. 2006, odst. 50; A. and Others v United Kingdom, App no 3455/05, 19. 2. 2009, odst. 229; Storck v Germany, App no 61603/00, 16. 6. 2006, para. odst. 122; Stanev v Bulgaria, App no 36760/06, 17. 1. 2012, odst. 183-184; Brogan and Others v United Kingdom, App no 11386/85, 29. 11. 1988, odst. 67. Več v zvezi s to pravico glej: "Detention of Asylum Seekers and Illegally Staying Third Country Nationals and the Rule of Law,” European Law Institue (druga izdaja v tisku 2026).