VSLJ Sodba VII Kp 6495/2024

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo na podlagi 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določno navedene pravnomočne sodbe spremenilo v odločbi o kazni tako, da je obsojenemu A. A. po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno zaporno kazen tri leta in šest mesecev. Predlog obsojenega A. A. za združitev kazni zapora v delu, ki se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št.I K 67882/2023, z dne 14. 3. 2024, pa je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da Višje sodišča v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu A. A. zviša izrečeno enotno zaporno kazen na štiri leta.

Obsojenčev zagovornik je vložil odgovor na pritožbo okrožnega državnega tožilca in predlagal, da jo Višje sodišče v Ljubljani zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določno navedene pravnomočne sodbe v odločbi o kazni pravilno spremenilo tako, da je, ob upoštevanju asperacijskega pravila, pravilno povzelo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine ter obsojenemu A. A. izreklo primerno in pravično zaporno kazen v dolžini tri leta in šest mesecev. Pritožnikova ugotovitev, da je sodišče prve stopnje prevelik pomen podelilo olajševalnim okoliščinam, ob tem pa nekatere okoliščine tudi napačno ocenilo kot olajševalne, čeprav to niso, je zmotna.

Prvostopenjsko sodišče je kot ključne obteževalne okoliščine, ki so vplivale na izrek enotne zaporne kazni, pravilno upoštevalo tiste, ki se nanašajo na obsojenčevo predkaznovanost, zlasti specialno povratništvo na področju premoženjskih kaznivih dejanj, njegovo vztrajnost in predrznost pri izvrševanju kaznivih dejanj ter dejstvo, da ni odtujeval izdelkov za eksistencialno rabo; kot ključne olajševalne okoliščine pa časovno oddaljenost izvršenih kaznivih dejanj in priznanje krivde v navedenih kazenskih postopkih, s čimer je po oceni prvostopenjskega sodišča kazniva dejanja, vsaj na verbalni ravni, obžaloval in na ta način pokazal določeno mero samokritičnosti do svojih ravnanj, enak pomen pa je pripisalo tudi njegovi obljubi, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal.

Pritožnikova ocena, da obsojenčevo priznanje krivde ne more imeti pomena in teže, kot mu ga je podelilo prvostopenjsko sodišče, iz razloga, ker so bila kazniva dejanja na prvi pogled in očitno v celoti dokazana zaradi obstoja posnetkov, ki obsojenega povezujejo z njihovo storitvijo; njegov poudarek, da si statusa olajševalne okoliščine ne zasluži časovna oddaljenost izvršenih kaznivih dejanj, ker so bila storjena pred tremi do štirimi leti, navedenega obdobja pa obsojenec ni v ničemer izkoristil za povrnitev škode oškodovancem; ter pritožnikova presoja, da niso iskrene obljube obsojenca o prihodnjem življenju po družbenih pravilih, ne morejo spodbiti pravilnosti prvostopenjskega zaključka o primernosti in pravičnosti dolžine izrečene enotne zaporne kazni.

Sodišče prve stopnje je ustrezno pretehtalo obstoječe obteževalne in olajševalne okoliščine, zato izrečena enotna zaporna kazen predstavlja primeren izraz njihove refleksije. Dejstvo je, da so bila kazniva dejanja storjena pred tremi do štirimi leti ter da je obsojeni kazniva dejanja priznal; pritožnikovi poudarki, da obsojeni relativno dolgega obdobja ni izkoristil za povrnitev škode oškodovancu ter da je priznanje brez pomena, ker obstoječi videoposnetki več kot očitno povezujejo obsojenca s storitvijo kaznivih dejanj, pa ne morejo terjati avtomatičnega zaključka o potrebi po drastičnem zvišanju izrečene enotne zaporne kazni. Pritožnik namreč spregleda, da že sama po sebi časovna oddaljenost izvršene kriminalne količine ter priznanje velikega števila kaznivih dejanj predstavljata pomembna elementa, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno oceniti v korist obsojencu ne glede na to, da škode (še) ni povrnil; pritožba tudi ne upošteva, da bi bilo potrebno kljub obstoju trdne dokazne podlage v primeru, da obsojeni krivde ne bi priznal, izpeljati obsežne dokazne postopke. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da samo priznanje obsežne kriminalne količine, pa čeprav gre le za izjavo obsojenca, predstavlja določen izraz obžalovanja in kesanja, samo čas pa bo pokazal, ali pritožnikova ocena o neiskrenosti obljub obsojenca o načinu njegovega prihodnjega življenja na prostosti drži ali ne.

Sodišče druge stopnje v zvezi z odgovorom na pritožbo okrožnega državnega tožilca pripominja, da je neprava obnova namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo; zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti tožilske pritožbe. V zvezi z obrambnim poudarkom o korektnosti ravnanja zagovornika oziroma obsojenca tako v predhodnih postopkih kot v postopku po členu 407 ZKP pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se tako od obsojenca kot od njegovega zagovornika v postopku pričakuje razumevanje procesnih določb v okviru spoštovanja temeljnih procesnih načel; navedeno zato ne more biti ključno pri presoji pritožbe okrožnega državnega tožilca.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo (pooblastilo iz člena 391 ZKP).