UPRS sodba I U 215/2014

I. Tožba zoper sklep Carinskega urada Celje DT 42301-3623/2009-3 z dne 29. 8. 2012 se zavrne.
II. Tožba zoper odločbo Carinskega urada Celje DT 42301-3623/2009-3 z dne 29. 8. 2012 se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Carinski urad Celje (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom obnovil odločbo 42301-3623/2009-2 z dne 27. 5. 2009, s katero je ugodil zahtevku tožnika in izvršil vračilo 50 % trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za mesec april 2009, v delu, ki se nanaša na vračilo trošarine za 100 litrov plinskega olja v znesku 21,82 EUR. Hkrati je v obnovljenem postopku izdal izpodbijano odločbo, s katero je odločil, da je tožnik dolžan plačati trošarino, ki mu je bila vrnjena, skupaj z obrestmi. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) ter sklepa z dne 30. 11. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s predpisi, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe, z namenom ugotavljanja upravičenosti do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 11. 2011. O ugotovitvah je izdal zapisnik 0610-51/2010-41 z dne 16. 4. 2012, ki je bil tožniku vročen 25. 4. 2012. Sklep o obnovi postopka ima pravno podlago v drugem odstavku 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katerega se prvostopenjski organ tudi sklicuje.

2Tožnik je za mesec april 2009 uveljavljal vračilo trošarine med drugim za delovni stroj buldožer CATERPILER D6N XL. Iz naknadno pridobljenih listin – evidenčne knjige strojev je bilo ugotovljeno, da podatki niso usklajeni s podatki iz specifikacije, ki jo je tožnik kot dokazilo za uveljavljanje vračila trošarine priložil k mesečnemu zahtevku. V specifikaciji je tožnik navedel, da je navedeni stroj 10. 4. 2009 opravil 8 delovnih ur in porabil 380 litrov goriva, iz evidenčne knjige pa je bilo razvidno, da je navedenega dne stroj porabil 280 litrov goriva. S tem je tožnik neupravičeno uveljavljal vračilo trošarine za 100 litrov goriva, saj ni razpolagal s podatki o porabi goriva za navedeni stroj. Z izpodbijanim sklepom je tako obnovljen postopek v delu, ki se nanaša na vračilo trošarine za omenjenih 100 litrov goriva. Z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, pa je bilo tožniku naloženo plačilo neupravičeno vrnjenega zneska trošarine v znesku 22,96 EUR.

3Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper sklep o obnovi postopka zavrnil, ugodil pa je tožnikovi pritožbi zoper odločbo o naložitvi plačila trošarine v obnovljenem postopku ter jo, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Pritožbeni organ zavrača tožnikove ugovore, da sklep o obnovi postopka ni bil izdan v okviru predpisanega šest mesečnega subjektivnega roka. Meni namreč, da v konkretni zadevi subjektivni rok za obnovo postopka ni začel teči s sklepom o inšpekcijskem nadzoru (ki je bil v konkretni zadevi izdan 30. 11. 2011), pač pa s sestavo zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru pri tožniku. Šele z izdajo zapisnika se ugotovljena dejstva izrazijo navzven, povežejo v celoto in ustrezno formulirajo. V obravnavanem primeru se je to zgodilo 16. 4. 2012, ko je bil sestavljen zapisnik o inšpekcijskem nadzoru pri tožniku. Pri presoji uvedbe obnove postopka pa se ne presoja, ali obstojajo okoliščine, ki so bile ugotovljene med inšpekcijskem postopkom, pač pa gre za presojo, ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v prvotnem postopku, lahko privedle do drugačne odločbe.

4Tožnik je vložil tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa o obnovi postopka in zoper odločbo prvostopenjskega organa, izdano v obnovljenem postopku. V tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnika obnova postopka po uradni dolžnosti v navedeni zadevi ni dovoljena, ker je potekel šest mesečni subjektivni rok od dneva, ko je organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnik meni, da je navedeni rok začel teči 30. 11. 2011, ko je bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru pri tožniku in se je carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi, konkretno z evidenčno knjigo listin. Tožnik nadalje navaja, da je nepravilna tudi izpodbijana odločba, iz katere izhaja, da tožnik za delovni stroj buldožer CATERPILER D6N XL dne 10. 4. 2009 ni porabil 380 litrov goriva. Ker je po tožnikovem mnenju prvostopenjski organ postopek obnove začel prepozno, z izpodbijano odločbo pa napačno ugotovil dejansko stanje, predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo pa odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7V predmetni zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravočasno izdal izpodbijani sklep o obnovi postopka, končanega z odločbo z dne 27. 5. 2009. Ker po sedmem odstavku 89. člena ZDavP-2 zoper sklep o obnovi ni dovoljena samostojna pritožba, je mogoče sklep izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo, tako kot v obravnavanem primeru. Po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 lahko davčni organ, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.

8Tožnikovo stališče, da je začetek teka šest mesečnega subjektivnega roka za začetek postopka obnove treba šteti od dneva izdaje sklepa o inšpekcijskem nadzoru pri tožniku, to je v navedeni zadevi od 30. 11. 2011, ko naj bi se po mnenju tožnika carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi, po presoji sodišča ni pravilno. Takšno stališče ni v skladu z določbo šestega odstavka 89. člena ZDavP-2. Slednja določa, da če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, se ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Iz navedene določbe torej izhaja zakonska domneva, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore, ki temu nasprotuje in navaja, da naj bi se organ seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi že z dnevom izdaje sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru pri tožniku, tj. 30. 11. 2011, pri čemer se tožnik sklicuje na evidenčno knjigo listin. Slednja naj bi bila tisti podatek, iz katerega naj bi izhajalo, da sporni delovni stroj dne 10. 4. 2009 ni porabil 380 litrov goriva, kot je v specifikaciji navedel tožnik, pač pa le 280 litrov goriva. S tem naj bi tožnik neupravičeno uveljavljal vračilo trošarine za 100 litrov goriva.

9Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru pri tožniku z dne 16. 4. 2012 tisti akt, od katerega teče subjektivni rok za obnovo postopka. V navedenem zapisniku so se namreč protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri tožniku in se je šele z izdajo navedenega zapisnika na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze. V obravnavanem primeru iz zapisnika z dne 16. 4. 2012 izhaja, da je carinski organ v inšpekcijskem nadzoru pri tožniku ugotovil nova dejstva oz. so bili pridobljeni novi dokazi v postopku preverjanja upravičenosti do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen. Iz zapisnika izhajajo ugotovitve, med drugim, da je iz evidenčne knjige listin razvidno, da je omenjeni stroj dne 10. 4. 2009 porabil le 280 litrov goriva in ne 380 litrov, kot je v specifikaciji navedel tožnik in za kar mu je bila vrnjena trošarina. Navedena dejstva oz. okoliščine so tudi po mnenju sodišča takšna, da bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede vračila trošarine, če bi bili ta dejstva in okoliščine znane in upoštevane v prejšnjem postopku. Zato gre tudi po presoji sodišča za novo dejstvo oz. okoliščino, ki jo carinski organ v prejšnjem postopku ni mogel uporabiti, ker mu ni bila znana.

10Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavanem primeru uporablja subsidiarno (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), je bistveno vprašanje, ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari, torej gre za presojo njene kvalificiranosti in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja. Ker bi ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika z dne 16. 4. 2012 tudi po presoji sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljale do drugačne odločitve glede vračila trošarine, je v obravnavani zadevi pogoj za obnovo postopka tudi po presoji sodišča izpolnjen. Izpodbijani sklep pa je izdan tudi v predpisanem subjektivnem roku šestih mesecev. Zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru je bil namreč izdan 16. 4. 2012 in tožniku vročen 25. 4. 2012. Zato je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru začel teči subjektivni šest mesečni rok za izdajo sklepa o obnovi postopka od dneva izdaje omenjenega zapisnika, to pa je v konkretnem primeru 16. 4. 2012. V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep izdan 29. 8. 2012, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka (drugi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 89. člena ZDavP-2).

11Po povedanem je izpodbijani sklep o obnovi postopka pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12Sodišče je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

13Upravni spor se sme sprožiti zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, po tem, ko zoper ta akt ni več mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za upravni spor mora biti torej izpolnjena procesna predpostavka, da je bilo z upravnim aktom vsebinsko odločeno o zahtevku tožnika. V obravnavani zadevi pa je bila odločba prvostopenjskega organa, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glede na navedeno torej v zadevi ni več odločbe, zoper katero tožnik vlaga tožbo, saj je bila z odločbo drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjen organu prve stopnje v ponovni postopek.

14Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, saj odločba prvostopenjskega organa, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K III. točki izreka:

15Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.