UPRS sodba III U 187/2013

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za A.A., roj. 30. 1. 1965 v kraju B., državljanko Srbije (točka 1. izreka), odločila je, da mora stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončne odločbe (točka 2. izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (točka 3. izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je mož tožeče stranke C.C., državljan Srbije, pri upravnem organu podal zahtevek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine, na podlagi 36. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) za ženo A.A., državljanko Srbije. V upravnem postopku je upravni organ ugotovil, da A.A., ki je sicer izkazala, da je družinski član C.C. nikoli ni imela delovnega dovoljenja.

3A.A. prav tako v postopku ni izkazala, da ima zadostna sredstva za preživljanje, saj je predložila plačilne liste moža C.C. le do meseca marca 2012. Iz evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje pa je bilo na dan izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno, da C.C. nima urejenega zdravstvenega zavarovanja iz česar je mogoče sklepati, da ni zaposlen. Z vpogledom v evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je bilo dne 28. 8. 2012 ugotovljeno, da A.A. ne obstaja v registrih, kar pomeni, da ni nikoli imela delovnega dovoljenja, zato v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje tujcev ne more biti zaposlena. Tožeča stranka je kot dokazilo o zagotovljenih sredstvih predložila pogodbo o preživljanju z dne 29. 3. 2012, s katero naj bi ji bila zagotovljena sredstva za preživljanje. Vendar tretji odstavek 27. člena ZTuj-1 med drugim določa, da lahko tujec s pogodbo s katero tujcu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, dokazuje največ polovico zagotovljenih sredstev za preživljanje, v celoti pa le v primeru izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi študija.

4Glede na navedeno je v skladu s prvo alineo 1. točke 43. člena ZTuj-1 zavrnila izdajo dovoljenja tujcu, zaradi neizpolnjevanja pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1.

5Ministrstvo za notranje zadeve RS je s svojo odločbo št. 2141-176/2011/5 (1312-05) z dne 27. 3. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

6Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje nepravilno ugotovil, da nima veljavne potne listine, ustreznega zdravstvenega zavarovanja in zadostnih sredstev za preživljanje. Mož tožeče stranke trenutno res ni stalno zaposlen, a namerava svojo dejavnost registrirati kot samostojni podjetnik. V vmesnem času se preživlja s priložnostnimi deli s katerimi zasluži dovolj za lastno preživljanje in preživljanje žene. Tekom upravnega postopka je bil zaposlen in imel urejeno zdravstveno zavarovanje, tožeča stranka pa je bila zavarovana po njem. Poleg tega k preživljanju tožeče stranke prispevata tudi njena hčerka D.D. in sin E.E., o čemer sta v upravnem postopku podala izjavi. Tožeča stranka je tekom postopka dne 17. 10. 2012 pridobila novo veljavno potno listino, zato meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za zahtevano podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da s sodbo odloči tako, da se vlogi tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ugodi in se ji dovoljenje podaljša, podrejeno pa da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10Za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji mora tujec izpolnjevati enake pogoje, kot jih je ta zakon določal za izdajo dovoljenja za prebivanje (prvi odstavek 31. člena Zakona o tujcih). Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj 3 mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. S pogodbo s katero tujcu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, lahko tujec dokazuje največ polovico zagotovljenih sredstev za preživljanje, v celoti pa le v primeru izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi študija (tretji odstavek 27. člena ZTuj-1). Upoštevaje določbe prvega odstavka 36. člena pa se tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci.

11Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da v času izdaje izpodbijane odločbe mož tožeče stranke C.C. ni bil zaposlen in ni izkazoval uradnih dohodkov za preživljanje družine ter ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje iz naslova zaposlitve, zaradi česar tudi tožeča stranka ni imela ustreznega zavarovanja kot družinski član. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Ugovor tožeče stranke, da jo je preživljal sin, upoštevaje določbo tretjega odstavka 27. člena ZTuj-1 ni utemeljen, saj tožeča stranka s pogodbo, s katero je dokazovala, da ji sin zagotavlja sredstva za preživljanje lahko dokazuje največ polovico zagotovljenih sredstev za preživljanje. Neutemeljen pa je tudi ugovor, da je tožeča stranka v času pred izdajo izpodbijane odločbe izpolnjevala zahtevane pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi po mnenju sodišča mora tožeča stranka izpolnjevati pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ves čas njenega začasnega prebivanja, oziroma ves čas postopka za izdajo tega dovoljenja in ne le v času podaje vloge za njegovo izdajo. Druga alinea prvega odstavka 44. člena ZTuj-1 namreč določa, da pristojni organ razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če ugotovi, da so naknadno nastopili razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, to pa pomeni, da se dovoljenja ne izda, če so ti razlogi nastali v času od vložitve vloge do odločitve upravnega organa prve stopnje o vlogi stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

12Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.