VSK sodba Cpg 232/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV in točka VII izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v točki IV izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se zavrne zahtevek za ugotovitev, da obstoji v korist tožeče stranke in v breme tožene stranke denarna terjatev – glavnica v višini 55.365,38 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 2.735,42 EUR.

Zoper to odločitev (in posledično tudi zoper odločitev o pravdnih stroških) se je iz vseh razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka, ki je predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da ima sodba zelo skope razloge glede zastaranja sporne terjatve. Te svoje odločitve sodba tudi ne utemelji s potrebno pravno logično gotovostjo. Sodba se ne opredeli do tožničinih trditev iz vloge z dne 27.3.2014 in iz vloge z dne 26.2.2014. Zato se je niti ne da preizkusiti. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da po toženi stranki potrjeni saldo obveznosti do tožeče stranke ne predstavlja pripoznave zahtevka. Tožena stranka je preko pooblaščenega revizorja podjetja P. d.o.o. prosila tožečo stranko za potrditev svojih priznanih obveznosti do tožeče stranke iz salda na kontih terjatev z dne 28.3.2012 na kontu 2201. Pomembno je tudi nadaljnje obnašanje tožene stranke, ko je sama tožena stranka dala zahtevo za potrditev izpiska odprtih postavk z navedbo računov in zneskov računov za upravljanje, ki jih je pri sebi beležila tožena stranka kot obveznost do tožeče stranke. Logično je, da je tožena stranka s tožniku dano izjavo o svojih obveznostih do tožnika, izjavila svojo voljo, da res dolguje tožeči stranki sporni znesek. S tem je tožena stranka pripoznala tožnikovo terjatev. Tudi vsa druga izjavljanja tožene stranke o terjatvi tožeče stranke v postopku govorijo v smeri, da je tožena stranka priznala terjatev do uvedbe stečajnega postopka. Tožeča stranka je toženi stranki za svoje opravljene storitve izstavila fakture. Teh faktur tožena stranka ni prerekala, do njih ni imela nobenih pripomb. Teh faktur niti ni grajala. Opozorjena je bila na plačila, zato je tožena stranka po svoji pristojni osebi J.S. odgovorila, da bodo preverili, zakaj zamujajo s plačili. Tudi sama stečajna upraviteljica je prijavljeno tožničino terjatev prerekala le z navedbo, da terjatev prereka zaradi nasprotnih terjatev. To v bistvu pomeni priznanje terjatve tožeči stranki po temelju in višini in njeno prenehanje zaradi pobota, do katerega pa ni prišlo, ker je sama terjatev tožene stranke bila sporna. Vse to vodi do zaključka, da je tožena stranka tožeči stranki pripoznala celoten dolg.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede spornih terjatev po računih od zaporedne številke 15 do 30 (glej četrto stran obrazložitve izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so terjatve po računih od zaporedne številke 15 do 18, ki so zapadle v plačilo v letu 2009, zastarale 1.1.2011, terjatve po računih od zaporedne številke 19 do 30, ki so zapadli v plačilo v letu 2010, pa so zastarale 1.1.2012 (gre za terjatve upravnika, ki zastarajo v enem letu po 6. točki prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Te terjatve pa je tožeča stranka uveljavljala v razmerju do tožene stranke s tem, da jih je 23.7.2012 prijavila v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je ugodilo ugovoru tožene stranke glede zastaranja omenjenih terjatev, izčrpno in vsestransko obrazložilo; tudi v tistem delu, ko je odločilo, da tožena stranka teh terjatev ni pripoznala z listino potrjevanja saldov na kontih terjatev in obveznosti na dan 31.12.2011 za potrebe revizije računovodskih izkazov (priloga A76: s tehtno obrazložitvijo, da gre le za prepis stanja terjatev iz poslovnih knjig za potrebe revizije, pri čemer je dopis podpisal le pooblaščeni revizor). Prav tako pa tožena stranka teh terjatev ni pripoznala z nepodpisanim izpiskom odprtih postavk z dne 28.3.2012 (priloga A77), upoštevaje ob tem (poleg določbe 364. člena OZ) tudi določbo prvega odstavka 341. člena OZ: le pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

V tem delu je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena, zato jo je mogoče tudi v celoti preizkusiti. Ne drži torej pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede zatrjevane pripoznave dolga ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke, danih v postopku na prvi stopnji.

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, pri čemer se dolg lahko pripozna z upniku dano izjavo, lahko pa tudi na posreden način (na primer: da se kaj plača na račun, da se plačajo obresti ali da se da zavarovanje). S tem, da tožena stranka ni imela nobenih pripomb na sporne izstavljene račune (oziroma da je s strani pristojne osebe J.S. odgovorila, da bodo preverili, zakaj zamujajo s plačili), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča spornega dolga niti na posreden način ni mogla pripoznati. Nikakor se ni mogoče strinjati tudi s pritožbeno kritiko, da prerekanje prijavljene sporne terjatve v insolvenčnem postopku s strani stečajne upraviteljice (da terjatvi nasprotuje zaradi nasprotnih terjatev), pomeni pravzaprav priznanje te terjatve, upoštevaje ob tem tudi že prej omenjeno določilo iz prvega odstavka 341. člena OZ.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.