VSK sodba Cpg 297/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.465,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 642.691,20 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova vlaganj v parc. št. 877/3 k.o. A., last tožene stranke. Tožeča stranka mora toženi povrniti tudi pravdne stroške v znesku 7.008,29 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki sklenili več pogodb z namenom ureditve lokacije za ravnanje z gradbenimi odpadki: prvotno sta sklenili pogodbi z dne 8.3.2002 in 19.11.2002, dne 8.4.2011 pa sta sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti obeh pogodb, s katerim sta tudi dogovorili način poravnave morebitnih medsebojnih obveznosti in sicer naj bi stranki sklenili poseben dogovor, dogovorili pa sta tudi način poravnanja obveznosti. Stranki sta torej pogodbeno uredili medsebojne obveznosti po prenehanju pogodb, torej tudi vlaganja tožeče stranke v nepremičnino, last tožene stranke. Tožeča stranka bi zato imela kvečjemu zahtevek na izpolnitev tega dogovora, ne pa neposredno na plačilo vrednosti vlaganj. Ker dejstev, ki bi utemeljevale drugačno podlago, tožeča stranka niti ni navajala, je sodišče prve stopnje zahtevek, kot je bil postavljen, zavrnilo.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba preuranjena in da je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. S sporazumom z dne 8.4.2011 je pogodba z dne 19.11.2002 prenehala veljati. Dogovorjeno je bilo, zgolj pogojno, da bosta stranki sklenili poseben dogovor, če bosta ugotovili obstoj medsebojnih obveznosti. Stranki sta zapisali, da si bosta prizadevali ureditvi medsebojne obveze s posebnim dogovorom, iz česar ne izhaja, da bi se sporno razmerje lahko reševalo le s podpisom aneksa. Vprašanja vlaganj tožeče stranke, stranki tudi nista urejali kot pogodbeno obveznost iz pogodbe z dne 19.11.2002. Po 4. členu te pogodbe je bil aneks predviden za višino najemnine in za čas veljavnosti pogodbe, pri čemer se je veljavnost pogodbe navezovala na pridobitev uporabnega dovoljenja. Tožeči stranki gradbeno dovoljenje s strani tožene stranke ni bilo izročeno. Zato tudi ni prišlo do realizacije pogodbenega razmerja. Tudi določilo 12. člena pogodbe ob dejstvu, da tožeča stranka ni pridobila uporabnega dovoljenja, izključuje terjatev tožeče stranke kot pogodbene pravice ali obveznosti. Tožeča stranka svoj zahtevek opira na 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Posege tožeče stranke, to je ureditev nasipov in odvodnjavanja močvirske vode, ureditev platoja, je nedvomno mogoče šteti kot gradnjo, ki je bistveno povečala vrednost nepremičnine tožeče stranke. Vsa dela so bila izvedena v soglasju s toženo stranko. Korist tožeče stranke potrjuje dejstvo, da ga je oddala v uporabo L.. Tožeča stranka je vsa dela opravila s soglasjem tožene stranke, z namenom, da realizira pogodbeno razmerje zaradi zagotavljanja predelave gradbenih odpadkov, zato tudi ne more govoriti o neupravičeni pridobitvi kot morebitni podlagi za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Tožeča stranka si je sporno razmerje prizadevala urediti z dogovorom, o tem je v točki XV pripravljalne vloge predlagala tudi dokaze, ki pa jih sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni izvedlo.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim navedbam, pritrdila razlogom sodišča in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi niso sporne naslednje dejansko ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožeča stranka se ukvarja s predelavo gradbenih odpadkov in je s toženo stranko sklenila več pogodb z namenom zagotoviti lokacijo za dejavnost na območju bodočega centra za ravnanje z odpadki. S pogodbo z dne 8.3.2002 sta najprej dogovorili začasno lokacijo na parc. št. 878/3 k.o. A., nato pa s pogodbo z dne 19.11.2002 še trajno lokacijo na parc. št. 877/3 k.o. A.. V pogodbah je bilo med ostalim dogovorjeno, da bo izvedbo lokacije v celoti financirala tožeča stranka. Na nepremičnini je tožeča stranka že pričela z urejanjem in opravila določena vlaganja. Dne 8.4.2011 sta stranki sklenili pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice na parc. št. 847/2 k.o. A., kjer na bi se v bodoče izvajala dejavnost odlaganja in predelave gradbenih odpadkov. Hkrati pa sta se dogovorili, da pogodbi z dni 8.3.2002 in 19.11.2002 prenehata veljati, dogovorili sta se tudi o načinu poravnave medsebojnih obveznosti na podlagi teh dveh pogodb. To vprašanje naj bi uredili s posebnim dogovorom, pri čemer sta že v sporazumu z dne 8.4.2011 določili, da bo v primeru, da bo po poračunu obveznosti ostala obveznost tožeče stranke, le-ta to obveznost poravnala v denarju, če pa bo ostala obveznost tožene stranke, se bo ta obveznost kompenzirala s terjatvijo tožene stranke iz naslova najemnin. Višina vlaganj bi se določila sporazumno ali s cenilcem, ki bi ga stranki izbrali sporazumno. Prav tako je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka s parc. št. 877/3 in 878/3 k.o. A. odstranila vse naprave in material.

Tožeča stranka tudi še v pritožbi vztraja pri tem, da svoj zahtevek temelji na določbi 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki daje osebi, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, in na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, pravico od lastnika nepremičnine zahtevati tisto, za kar je bil ta obogaten. Zahtevek iz 48. člena SPZ je po svoji pravni naravi verzijski, temelji torej na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pogoj za uporabo teh pravil je, da ne obstoji pogodbena podlaga za vlaganja, oziroma da je ta prenehala. V predmetni zadevi je tožeča stranka imela pravno podlago za vlaganja (to je pogodbo o ureditvi in uporabi prostora za predelavo gradbenih odpadkov). Njene trditve, da vlaganja v pogodbi niso bila urejena, so v nasprotju z vsebino pogodb. Že v pogodbi z dne 19.11.2002 je bilo v 4. členu dogovorjeno, da bodo vlaganja po prenehanju pogodbe last občine, način, kako se bo ugotovila njihova višina (z aneksom) in način poračunavanja vlaganj z najemnino. Ta pogodba je prenehala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 8.4.2011 pogodbeno uredili svoja razmerja po njenem prenehanju (in po prenehanju pogodbe z dne 8.3.2002). Povedano pomeni, da sta odpadlo pravno podlago nadomestili z drugo in na ta način dejansko izključili uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi in s tem tudi 48. člena SPZ. Vsebina 3. člena Sporazuma je glede tega jasna. Pritožnik to določbo v pritožbi popolnoma spregleda in se sklicuje samo na 4. člen, v katerem sta se stranki res še enkrat zavezali, da si bosta prizadevali urediti medsebojne obveznosti sporazumno s posebnim dogovorom, vendar ta določba, še posebej ob upoštevanju 3. člena sporazuma, ne pomeni, da stranki medsebojnih razmerij po prenehanju pogodb iz leta 2002 nista pogodbeno uredili in da bi lahko tožeča stranka izbirala, ali skleniti dogovor ali uveljavljati zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Trditev, da sporazum ne bi bil veljaven, pa tožeča stranka niti ni postavila.

Sodišče sicer ni vezano na pravno opredelitev spora v tožbi, vendar tožeča stranka, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni postavila ustreznih trditev, da bi njen zahtevek lahko presojali z vidika zgoraj citiranih pogodbenih določb o ureditvi medsebojnih razmerij po prenehanju pogodb z dni 8.3.2002 in 19.11.2002 (katere so medsebojne obveznosti glede na prvotni dogovor, da bo izvedbo lokacije financirala tožeča stranka, in da se bo najemnina poračunavala s sporazumno ugotovljeno vrednostjo vlaganj (1)). Tožeča stranka bi sicer lahko imela dajatveni denarni zahtevek (in ne nujno le zahtevek na sklenitev dogovora), vendar bi morala podati vse potrebne trditve, na podlagi katerih bi bilo v skladu z vsebino sporazuma mogoče ugotoviti višino obveznosti tožene stranke (če taka obveznost obstaja). Ker ustreznih trditev ni podala, je bil zahtevek zato pravilno zavrnjen, očitek napačne uporabe materialnega prava pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in ni kršilo pravil postopka (glede na povedano o pomanjkljivih navedbah v tožbi ni več pomembno, ali je tožeča stranka toženo pozivala k sklenitvi dogovora pred vložitvijo tožbe ali ne). Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je zahtevek nepravilno zastavljen tudi, če bi bilo mogoče uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi iz 48. člena SPZ. Neupravičeno obogateni ni dolžan povrniti vlaganj (kot zahteva tožeča stranka), temveč samo tisto, za kar je obogaten (kolikor je vrednost nepremičnine večja).

Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo nobenih uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.465,20 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

------------------------------------------

op. št. 1: Pogodbi sta veljali skoraj 9 let.