VSK sklep I Cp 725/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišče prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom tožencem naložilo, da so dolžni v osmih dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje na delu parc. št. k.o. Č., tako da preorani del nepremičnine zravnajo, z njega odstranijo posevke in ga zasejejo s travo do travnatega dela te parcele (in sicer v širini približno 5,5 m na južnem delu parcele in v dolžini približno 80 m proti severu, kjer se konča v širini sedmih metrov in skupaj obsega približno 500 m² zemljišča), tako da bo na njem spet mogoča košnja trave. Tožencem je še prepovedalo v bodoče na tak ali podoben način posegati v neposredno posest tožeče stranke na navedeni parceli in jim naložilo, da so dolžna povrniti tožeči stranki 669,12 EUR pravdnih stroškov.

Proti taki odločitvi se pritožujejo toženci po pooblaščencu. Trdijo, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Iz izvedenih dokazov in neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je med tretjim tožencem in tožnikom leta 2012 prišlo do spora, zaradi česar je tretji toženec tožniku prepovedal nadaljnjo koriščanje te parcele. Najprej ga je na to opozoril meseca maja 2012, ko mu je dovolil koriščenje travnika še do konca leta 2012, nato pa leta 2013 pisno pred nameravanim preoranjem parcele. Sočasno je zahteval tudi ukinitev subvencije, ki jo je tožnik na tej parceli uveljavljal. Nesporno je bilo tožnikovo koriščenje parcele dolgoletno, sporna pa je pravica do koriščenja. Tožnik je zatrjeval, da je parcelo koristil v dobri veri sam in po svojih pravnih prednikih, toženec pa, da je to koristil na podlagi njegovega dovoljenja. Skliceval se je torej na prekaristično razmerje, zato je to vprašanje v zadevi ključno. Pri oceni protipravnosti motilnega ravnanja je nujno tehtati lastninsko pravico tožene stranke in na drugi strani tožnikovo pravico, da ima nepremičnino še naprej po prepovedi koriščenja v nadaljnji posesti. Tožnik bi moral svoje ugovore zoper toženčevo prepoved uveljavljati v petitorni pravdi. Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za prekaristično razmerje, ker naj bi tožnik uporabljal zemljišče zase, ne pa za tretjega toženca in po njegovih navodilih, je po mnenju pritožbe napačno. Prekarist je po svoji naravi najbližje imetniku, ki ne uživa posestnega varstva, gre pa za primer, ko nekdo izvršuje dejansko oblast na podlagi dovoljenja (praviloma) lastnika stvari. To dovoljenje vsebuje navodila, tudi če niso izrecno navedena, saj se od imetnika pričakuje, da bo stvari upravljal kot dober gospodar in s tem očuval substanco stvari. Dejansko oblast izvaja torej tudi za gospodarja. Prekaristična razmerja so pri vzdrževanju kmetijskih zemljišč pogosta, saj lastnik opusti obdelovanje zemlje in jo izroči do nadaljnjega v koriščenje tretji osebi brez najemnine in posebnih obveznosti. Prav za tak primer je šlo v konkretni zadevi. Toženec, ki se je ves čas ukvarjal predvsem s sadjarstvom, je travnik odstopal tožniku oz. že njegovim staršem v obdelovanje, ker so sami imeli večje potrebe po košenini. Da gre za prekaristično razmerje pa kaže tudi tožnikovo uveljavljanje subvencije. Po mnenju pritožbe je v sklepu odločeno nezakonito o restitucijskem zahtevku, saj je ta zahtevek po svoji naravi odškodninski in presega obseg sodnega varstva, kot je določeno v 34. členu SPZ. Po navedeni določbi lahko sodišče le odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem, ne pa tudi vzpostavitve prejšnjega stanja na zemljišču. Do tega bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi bila zgolj na ta način možna vrnitev odvzete posesti. Pritožba zaključuje, da je ob skladnih izpovedih tožencev in prič E.Z. in J.D. ter predlaganih listinskih dokazih očitno, da je sodišče sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem podaja odgovor na posamezne pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tako pred prvostopenjskim sodiščem kot tudi v pritožbi tožena stranka priznava tožnikovo dolgoletno koriščenje parcele, v zvezi s katero poteka ta motenjski spor (tožnik je v postopku trdil, da je od leta 1975 do leta 1999 nepremičnino užival in uporabljal njegov oče, od leta 1999 dalje pa on sam). Pritožba tudi priznava, da gre v ozadju tega spora pravdnih strank v resnici za spor o lastninski pravici, saj naj bi tožnik zatrjeval, da je parcelo koristil v dobri veri sam in po svojih prednikih kot lastniški posestnik, toženci pa, da jo je koristil na podlagi dovoljenja tretjega toženca, torej zgolj kot imetnik. Ker daje po 33. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče varstvo v motenjskih pravdah glede na zadnjo stanje posesti in glede na nastalo motenje, ne upoštevata pa se pravica do posesti in dobrovernost posestnika, za odločitev v tej zadevi ni bistveno, kdo je v resnici lastnik zemljišča. Povsem neutemeljeno se pritožba sklicuje na zadevo I Cp 474/2013, saj dejansko stanje v njej ni primerljivo z obravnavanim, zato pritožba neutemeljeno zahteva tehtanje lastninske pravice tožene stranke na sporni parceli in iz tega izvirajoča upravičenja s pravico tožnika, da ima nepremičnino v posesti tudi po izrečeni toženčevi prepovedi.

Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bilo med pravdnima strankama vzpostavljeno prekaristično razmerje, torej da je bila tožeči stranki dovoljena uporaba parcele do preklica. Tako teorija kot sodna praksa zagovarjata stališče, da prekarist ne uživa posestnega varstva (1), ker je bistvo (takega) imetnika zavedanje, da dejansko izvršuje tujo oblast. Zato ne drži, da naj bi se sodišče materialnopravno zmotno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik uporabljal zemljišče zase ali pa je deloval za toženo stranko. Ob nespornosti tožnikove dolgoletne posesti je bilo dokazno breme, da naj bi tožnik v resnici izvajal posest zgolj na podlagi toženčeve začasne prepustitve zemljišča, na toženi stranki, ta pa tega svojega ugovora ni izkazala z ničemer. Ukinitev kmetijske subvencije, do katere je bil tožnik prej upravičen, potem ko je tretji toženec predlagal uvedbo upravnega postopka z dokazom o zemljiškoknjižnem lastništvu parcele, pa več ne, pri tem ni odločilna, saj lastništvo zemljišča za ta spor ni pomembno. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku še ugotovilo, da je tožnik na spornem zemljišču leta 2006 posekal klenov grm, od katerega je sicer res tožencu izročil nekaj drv, vendar le v zameno za to, ker mu je tretji toženec dovolil kositi neke druge svoje parcele.

Tožena stranka torej niti pred prvostopenjskim sodiščem, niti v pritožbenem postopku ni uspela prepričati, da je bil tožnik zgolj prekarist in da mu zato posestno varstvo v zadevi ne gre.

Neutemeljeno pritožba tudi trdi, da je sodišče nudilo tožeči stranki posestno varstvo preko okvirov, ki jih dovoljuje 34. člen SPZ. Vrnitev odvzete posesti v konkretnem primeru ne pomeni zgolj prepustitev zemljišča v nadaljnjo obdelavo tožeči stranki, temveč mora tožena stranka tožniku omogočiti takšno posest, kot jo je ta imel pred motenjskim posegom. Gre za vrnitev zemljišča v stanju, ki bo tožniku znova omogočilo izvajanje košnje na njem. Predpogoj za to pa je, da se s preoranega dela nepremičnine odstrani posevke, zemljišče zravna in ponovno zatravi. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka zato, ker v pritožbenem postopku ni uspela, tožeča pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

----------------------------------------

op. št. 1: Odločbi VS RS II Ips 445/1996, VSL I Cp 1441/2010 ter Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 168 in Nikola Gavela, Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, stran 115.