VSK sodba I Cp 444/2014

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tudi tožbeni zahtevek:

„Ugotovi se, da pogodbe o najemu za S. sklenjeno med prvo toženo stranko in F.M. ter tožečo stranko kot soprosilko z dne 3.9.1996, ni podpisala tožeča stranka, zaradi česar je v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, nična.

Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti znesek, ki ga je prejela s strani tožeče stranke na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. I 1

z dne 21.

12.1998 in sicer glavnico v znesku 3.910,25 EUR in zakonske zamudne obresti od naslednjih zneskov: 156,41 EUR (37.482,00 SIT) od 6.12.2006 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.

1.

2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.2.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 7.3.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.4.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 8.5.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.6.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.7.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 7.8.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.9.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.l0.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 7.11.2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6. 12. 2007 dalje do plačila; 156,41 EUR od 8.1.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.2.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.3.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 5.4.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.5.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.6.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 5.7.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.8.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 9.9.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 7.10.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.11.2008 dalje do plačila; 156,41 EUR od 6.12.2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.“

zavrne.

II. Odločitev o pravdnih stroških se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti prvi toženi stranki 1.143,75 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

III. Zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnosti lizing pogodbe, sklenjene med tožnico, pravno prednico tožene stranke in M.F. dne 3.9.1996 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti znesek 3.910,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za znesek, ki ga je prva tožena stranka od tožnice izterjala na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I 1 z dne 21.12.1998. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je tožničin zahtevek delno zastaral, zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti v znesku 500,24 EUR.

Proti ugodilnem delu sodbe se pritožuje prva tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Zatrjuje, da se sodišče ni v celoti opredelilo do njenega ugovora zastaranja. Ugovor je presojalo le v zvezi z zastaranjem denarnega zahtevka, ne pa tudi v povezavi z zastaranjem zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe. Čeprav tak zahtevek ne zastara, namreč to ne velja v absolutnem smislu. Tožnica je za sporno pogodbo vedela najmanj od leta 2000 in takrat je zanjo pričel teči zastaralni rok, v katerem bi morala

uveljavljati ničnost pogodbe. Pritožnica se tudi sicer ne strinja z argumentacijo sodišča, kolikor se ta nanaša na ugotovitve o ničnosti pogodbe. Sporna pogodba namreč sama po sebi zagotovo ni nična, saj gre za pogodbo, ki jo pravni red dopušča in ne nasprotuje morali. Pogodba, na kateri podpis ene od strank ni pristen, pa tudi ni nična, temveč je izpodbojna. Prva tožena stranka je prepričana, da tožničin podpis na konkretni pogodbi ni ponarejen. To potrjuje tudi neprepričljivo in s premajhno stopnjo verjetnosti ugotovljeno dejstvo v izvedeniškem poročilu, saj je mnenje podano le s 75% stopnjo zanesljivosti. Sodišče je pravno zmotno obrazložilo, zakaj je pogodba nična. Pavšalno je ugotavljalo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje, ni pa povedalo, kdo ga je storil. Protispisni so

zaključki sodišča prve stopnje, da je tožničin podpis ponaredila najverjetneje ena od pogodbenih strank,

ki sta pogodbo podpisali. Dokazni postopek v tej smeri ni tekel, saj se ni ugotavljalo, kdo naj bi podpisal pogodbo namesto tožnice. Sporno pa je tudi sklepanje sodišča o tem, na kakšni podlagi je prva toženka dolžna karkoli vrniti tožeči stranki. V tej zvezi še enkrat ponavlja opozorilo, ki ga je podajala že tekom postopka na prvi stopnji, in sicer, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje tega postopka, saj na podlagi pogodbe, katere ničnost uveljavlja, ni prvi toženi stranki plačala ničesar, temveč je vse plačala izključno na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi. Zato je napačna razlaga sodišča, da obveznost pritožnice temelji na določbi 210. čl. OZ o neupravičeni obogatitvi.

Tožeči stranki s pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku (ugovor, tožba na nedopustnost izvršbe) ni uspelo izpodbiti izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za zneske, ki

so bili plačani pritožnici. Sklep o izvršbi je pravnomočen in izvršljiv, razveljavljen ni bil, niti izpodbit z nobenim pravnim sredstvom. Po prepričanju pritožnice tožeča stranka s to tožbo ne more sanirati neuspešno uveljavljanih pravnih sredstev v izvršilnem postopku. Vračilo danega bi lahko zahtevala v postopku nasprotne izvršbe, če bi bil sklep o izvršbi razveljavljen.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je s tožbo zahtevala vrnitev zneskov, ki so bili od nje prisilno izterjani na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I 1 z dne 21.12.1998. Trdila je, da je pogodba, v zvezi s katero naj bi nastal njen dolg, ponaredek in zato nična. Take tožbene trditve so terjale od prvostopenjskega sodišča presojo, ali je podlaga za izterjani znesek odpadla, saj bi bil lahko le v tem primeru njen tožbeni zahtevek iz naslova toženkine neupravičene obogatitve utemeljen. Pri presoji zadeve se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo z (v dokaznem postopku potrjeno) ugotovitvijo, da pogodbe tožnica v resnici ni podpisala, zaradi česar je presodilo, da njena obveznost sploh ni nastala in zaključilo, da je bila tožničina izpolnitev opravljena brez veljavnega pravnega temelja. Za to, kar je bilo v izvršilnem postopku plačano, je bila torej prikrajšana, tožena stranka, ki je zneske prejela, pa obogatena.

Prvostopenjsko sodišče pa ni dalo potrebne materialnopravne teže nadaljnji ugotovitvi, da je namreč izvršilni postopek tekel po predlogu za izvršbo, ki ga je vložila pravna prednica prve tožene stranke na podlagi verodostojne listine - izpiska iz poslovnih knjig, izdanega na podlagi sporne pogodbe. Sklep o izvršbi I 1 je bil sestavljen iz dveh delov: točke 1, v kateri je bilo dolžnici naloženo, da v 8 dneh plača upnici v predlogu navedeno terjatev in točke 2, v kateri je bila za primer neplačila v določenem roku dovoljena izvršba za prisilno izterjavo terjatve. S prvim delom sklepa izvršilnega sodišča je bilo torej z močjo sodne odločbe odločeno o utemeljenosti zahtevka pravne prednice toženke, naj ji tožnica (v izvršbi dolžnica) plača dolgovani znesek, ki izvira iz lizing pogodbe (iz podatkov izvršilnega spisa še izhaja, da je dolžnica sicer proti sklepu ugovarjala, a prepozno, zato je bil ugovor zavržen).

To, kar je bilo v izvršbi izterjano, je mogoče terjati nazaj le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo iz 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Nasprotna izvršba je med drugim mogoča v primeru, če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, ali če je bil sklep o izvršbi v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen. V konkretnem primeru se ne zatrjuje nič od navedenega: niti da bi bil razveljavljen sklep izvršilnega sodišča o dovolitvi izvršbe, niti da je bil razveljavljen dajatveni del sklepa o izvršbi, ki je po svoji naravi sodna odločba, s katero je bilo toženki naloženo plačilo določenega denarnega zneska in je kot tak zato predstavljal v konkretni zadevi izvršilni naslov.

Tožnica torej tega, kar je bilo plačano v izvršbi, ne more v pravdi zahtevati nazaj s trditvami, da je bila v resnici pogodba, na podlagi katere ji je bilo s sklepom izvršilnega sodišča naloženo plačilo terjatve, nična. S pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku ni izpodbila izvršilnega naslova, pravda o veljavnosti pogodbe, na podlagi katere je bil izvršilni naslov izdan, je zato nedopustna in z njo ne more sanirati posledic premajhne aktivnosti v izvršbi. V posledici tega pa je tudi tožbeni zahtevek na vrnitev zneskov, ki so bili v izvršbi plačani, neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da se tudi preostali del tožbenega zahtevka zavrne (5. alinea 358. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je pravdne stroške prve tožene stranke odmerilo na 1.143,75 EUR, njihove višine pa pritožba ne izpodbija. Ker je tožena stranka na podlagi spremenjene sodbe v celoti uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti vse njene stroške prvostopenjskega postopka.

Tožena stranka bi bila sicer glede na uspeh v pritožbenem postopku upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, a je bil njen zahtevek nespecificiran, zato mu ni bilo mogoče ugoditi.