UPRS sodba III U 40/2013

Tožbi se ugodi, odločba Občinskega inšpektorata MO Koper, št. 0611-58/2011-5 z dne 28. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR z DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Občinski inšpektorat MO Koper (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odredil zavezancem, med njimi tudi tožeči stranki, da v roku 30 dni po prejemu odločbe, z zemljišča s parc. št. 4542/2 k.o. A., na delu kategorizirane javne poti št. 677651, Pisari-Šeki-Marsiči-Mlini, odstranijo zemljino in kamenje odložene na omenjeni javni poti tako, da le ta ne bodo več ovirala ali ogrožala prometa na javni poti, ter ogrožala javno varnost.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Druga točka 4. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), določa, da je uporaba javne ceste, s katero se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej prepovedano. Nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet izvaja občinski inšpekcijski organ pristojen za ceste (112. člen ZCes-1). Status sporne cestne površine izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur.l.RS, št. 20/2011) iz katerega izhaja, da je sporna cesta Pisari-Šeki-Marsiči-Mlini (št. Ceste 677 651) kategorizirana kot javna pot, kar jo uvršča med občinske ceste. To nadalje pomeni, da gre pri sporni cesti za javno dobro, ki je izven prometa in je namenjeno splošni rabi, na katerem ni možno pridobiti posesti. Posestnega varstva posameznika na javni poti ni. Zato je nesprejemljivo zmotno sklicevanje na to, da je celotna parcela 4542/1, k.o. A. v zasebni lasti, čeprav po njej teče javna pot. Čeprav lastninsko pravna razmerja glede te poti še niso urejena, se bo to vprašanje reševalo naknadno v okviru postopka razlastitve ali kakega drugega postopka, ne more pa to vprašanje vplivati na veljavnost konstitutivnega akta o nastanku javne poti. Glede na povedano, pa je tudi nesmiselno tudi zatrjevanje, da je del javne poti še vedno v zasebni lasti, ter da je ta del lahko predmet posesti in s tem podvržen posestnemu varstvu. Status javne poti ni možno podeliti le delu ceste oziroma na tak način, da bi vmes ostali deli v zasebni lasti. Takšen zaključek je popolnoma logičen, saj je le tako zagotovljena funkcija javne ceste kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja.

Glede na gornje ugotovitve je bilo zaključeno, da so zavezanci na zemljišču s parc. št. 4542/2 k.o. A., na delu kategorizirane javne poti štev. 677560, Pisari-Šeki-Marsiči-Mlini, postavili oviro, zemljino in kamenje tako, da le ta ovira ali ogroža promet na javni poti, ter ogroža javno varnost, s čimer je kršena 2. točka 4. člena ZCes-1. Glede na tako ugotovljena dejstva je bilo odločeno, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

Župan Mestne občine Koper je z odločbo št. 0611-58/211 z dne 31. 12. 2012 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v zajamčene človekove pravice in svoboščine, ki so varovane z Ustavo RS, saj odločitev ni utemeljena s pravnimi argumenti, pač pa temelji na kriterijih, ki pri odločanju ne morejo biti pravno upoštevni. V nadaljevanju navaja, da ni sklenila pravnega posla z Mestno občino Koper glede zemljišča po katerem naj bi potekala trasa javne poti. Za zemljišče po katerem naj bi potekala javna pot tudi ni bil uveden postopek razlastitve v katerem bi bil izkazan javni interes. Zaradi povedanega kategorizacija javne ceste ne predstavlja akta, ki bi lastniku odvzel kakršnokoli stvarno pravno upravičenje.

Navaja še, da na sporni parc. št. 4542/2 k.o. A. z zunanjimi pokazatelji ni opredeljena trasa javne poti. Cesta imenovana Pisar-Šeki-Marsiči-Mlini, je asfaltirana cesta, urejena z državnimi sredstvi v letu 1998 in 1999 in poteka po parc. št. 4646 k.o. A. mimo spornega zemljišča. Zato je, brez predhodnega ogleda in potrebnih meritev, kakršnakoli odločitev preuranjena. Poudarja še, da v postopek identifikacije tako imenovane javne poti ni bila pritegnjena, kakor tudi ne v vzpostavitev javne poti.

Ugovarja tudi pasivno legitimacijo, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bili zavezanci v upravnem postopku lastniki sporne parcele. Sama je le ena od solastnikov nepremičnine in zato odgovornosti za ravnanja ostalih solastnikov ne more prevzemati. Poleg tega se po zemljišču katerega solastnica je, promet ni odvijal, zatorej ni ogrožala javnega prometa ali javne varnosti, zato tudi ukrepanje inšpekcijskega organa ni dopustno.

Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da zavezanci navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe niso navozili kamenja in zemljino na zemljišče s parc. št. 4542 k.o. A., kategorizirane javne poti št. 677651, zato je bil postopek zoper njih z odločbo št. 0611-58/2011-9 z dne 12. 12. 2012, ustavljen. Glede na povedano je ugovor pasivne legitimacije tožeče stranke brezpredmeten. V nadaljevanju še navaja, da so zmotne trditve tožeče stranke, da se v postopku ignorira z Ustavo zagotovljeno varstvo lastninske pravice. Inšpekcijske službe namreč opravljajo svoje naloge z namenom varovanja javnega interesa in spoštovanja zakonov ter drugih predpisov, pri čemer lahko javno korist definiramo kot splošno korist organizirane širše skupnosti opredeljeno v predpisih ali iz njih izhajajočo, ki je nad koristjo posameznika. Ugotovitev takšnega javnega interesa je MO Koper storila z Odlokom o občinskih cestah in drugih javnih površinah.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2013 navaja, da se tožena stranka sklicuje na kategorizacijo ceste, ki bistveno odstopa od dejanskega stanja v naravi, saj tako v naravi niso bila nikoli postavljena mejna znamenja, zato so ugotovitve tožene stranke povsem laične in ne morejo in ne smejo ustvarjati posledic, kot je nezakonit poseg v ustavno varovano kategorijo-lastninska pravica. V ostalem delu smiselno ponavlja navedbe iz tožbe.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2013 smiselno ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov ter odločbe upravnega organa druge stopnje nesporno izhaja, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 4542/2 k.o. A., ki je del kategorizirane javne poti št. 677651, Pisari-Šeki-Marsiči-Mlini (Odlok o kategorizaciji občinskih cest - Ur.l.RS, št. 20/2011 z dne 18. 3. 2011). Nesporno je tudi, da lastninsko pravna razmerja glede navedene poti še niso urejena in se bo to vprašanje reševalo naknadno v okviru postopka razlastitve ali kakega drugega postopka (zadnji odstavek na 2. strani izpodbijane odločbe).

Iz ustavno sodne prakse (npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013 in št. U-I-148/12-8 z dne 9. 1. 2014) pa izhaja, da mora občina, če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta v zasebni lasti, takšna zemljišča, pred kategorizacijo, pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

Ustava RS namreč v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavno pravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev in v katerem sta zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina.

Pojem in status javnih cest ureja 3. člen Zakona o cestah. Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V prvem odstavku 39. člena ZCes-1 je določeno, da so javne ceste državne in občinske. Po drugem odstavku 39. člena ZCes-1 so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občin. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest.

Ker je bil torej Odlok o kategorizaciji občinskih cest Mestne občine Koper sprejet preden je MO Koper, zemljišče št. 4542/2 k.o. A., katerega solastnik je tožeča stranka, pridobila s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve, določbe Odloka, v delu, ki se nanašajo na parc. št. 4542/2 k.o. A., kategorizirane ceste Pisari-Šeki-Marsiči-Mlini, niso v skladu z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami, je bilo treba tožbi tožeče stranke ugoditi. Tožena stranka bo torej lahko ukrepala v zvezi z navoženo zemljino in kamenjem na delu javne poti, ki poteka po parc. št. 4542/2 k.o. A. šele, ko bo Mestna občina Koper navedeno zemljišče pridobila s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da v postopku tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnih spisov ne izhajajo podatki in listine s katerimi bi bilo mogoče zavrniti ugovore tožeče stranke glede nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi v skladu z 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov, ki je določen v drugem odstavku tretjega člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu in znaša 285 EUR z DDV.