UPRS sodba I U 645/2014

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-621/2013/22 (1323-06) z dne 4. 3. 2014 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, državljana Kameruna, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS po 13. členu Zakona o državljanstvu RS (ZDRS). Kot razlog za sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS je navedel področje športa. Tožnikova vloga je bila skupaj z listinami, ki jih je k vlogi priložil, posredovana Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da poda svoje mnenje. Slednje je v mnenjih z dne 18. 6. 2013, 2. 9. 2013 in 11. 10. 2013 navedlo, da tožnik ne izpolnjuje meril iz 13. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvu RS (Uredba) na podlagi 13. člena ZDRS. Pridobila je tudi sklep Vlade RS, s katerim je le-ta ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo RS. Po pridobitvi tega sklepa je bilo zato tožnikovo vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo zavrniti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da je bilo dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo na področju športa, tj. kakovostna raven športnikov članov državne reprezentance in nedvoumen interes za zastopanje v državni reprezentanci v RS, napačno ugotovljeno. Tožnik je namreč priložil mnenje Košarkarske zveze Slovenije (KZS) z dne 27. 5. 2013, ki je dala pozitivno mnenje in priporočilo, da se mu pridobitev slovenskega državljanstva omogoči. Iz tega mnenja pa izhaja, da bi tožnik s svojo višino in kakovostnim napredkom lahko bistveno pripomogel k rezultatu slovenske reprezentance in uspehu slovenske košarke in da bi s svojimi sposobnostmi in znanjem pripomogel k doseganju pričakovanih in želenih tekmovalnih rezultatov. Tožena stranka pa je utemeljitev izostanka nedvoumnega interesa z igranjem v državni reprezentanci utemeljila s tem, da naj bi si tožnik iskal športni klub v tujini. Gre za prozoren in navidezen razlog, ob pomanjkanju kakršne koli argumentacije. Vsi vrhunski slovenski športniki so namreč svoje znanje izpopolnjevali v tujini. Igranje v tujih klubih ne predstavlja ovire za nastop v državni reprezentanci. Prepoved iskanja tujega športnega kluba v zvezi s pridobitvijo državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS ni bil deležen nihče, ki ga tožnik pozna, zato tožnik trdi, da je bil obravnavan diskriminatorno. Ministrstvo je z namenom, da se razčistijo dejstva in okoliščine, zaslišalo kot pričo-stranskega udeleženca generalnega direktorja KZS, A.A., pri čemer KZS v predmetni postopek ni vstopala na podlagi lastne iniciative, temveč na poziv tožene stranke, torej ne kot stranski udeleženec, temveč kot priča. 154. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa zapoveduje razpis ustne obravnave. kadar se opravi zaslišanje prič in predstavlja temeljno načelo zaslišanja stranke. Tožnik ob zaslišanju priče ni bil prisoten in do danes ne ve, kaj je le-ta povedala. Ker ostaja odločba v tem delu neobrazložena, tožnik nima možnosti do učinkovitega pravnega sredstva, saj ni sodeloval v ugotovitvenem postopku in ni imel možnosti priči postavljati vprašanj. Razen tega je KZS, namesto igralskega potenciala tožnika, podala mnenje o upravičenosti nacionalnega interesa, kar priča ne more in ne sme. Tožena stranka se tako nanj ne more sklicevati, saj je ministrstvo tisto, ki podaja mnenje glede upravičenosti nacionalnega interesa. Izjava KZS pa o igralski usposobljenosti tožnika ne pove nič drugega kot to, da KZS tožnika ne bo mogel spremljati in ne ovrže njegove igralske usposobljenosti. Tožnik z izjavo KZS tudi ni bil seznanjen v celoti, temveč le preko dopisa z dne 26. 3. 2011. Razen tega je izpolnjevanje pogojev potrebno izkazati na dan vložitve prošnje. Ker tožena stranka še navaja, da je bil tožnik pozvan, da se na ugotovljeno dejansko stanje izjasni oziroma vlogo dopolni in da je le podal izjavo, ne pa novih dokazil, tožnik odgovarja, da nikoli ni bil pozvan k predložitvi novih dokazil, temveč le k izjavi. V konkretnem primeru je torej odločanje Vlade RS in tožene stranke temeljilo na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo ministrstvo, le-to pa ga je ugotovilo napačno. Postopek pa je tudi obremenjen s procesnimi kršitvami. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tako iz upravnega spisa, kot tudi iz izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 13. člena ZDRS, to je na podlagi izredne naturalizacije iz nacionalnih interesov. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi na citirano zakonsko določbo tudi oprla. V tretjem odstavku citirane zakonske določbe je določeno, da obstoj razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena, tj. znanstvenih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada RS.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo, skupaj s prilogami (življenjepisom, mnenjem Košarkarskega društva (KK) B. pozitivnim mnenjem Košarkarske zveze Slovenije (KZS), potrdilom o vpisu v Srednjo administrativno šolo v Ljubljani in pogodbo o igranju košarke), v skladu s 13. členom Uredbe, odstopila pristojnemu resornemu ministrstvu in sicer Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da poda svoje mnenje. Po 13. členu Uredbe je ministrstvo, pristojno za šport, pri oblikovanju mnenja o obstoju koristi države zaradi razlogov na področju športa, vezano na eno od naslednjih meril: da oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne reprezentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci RS ali da je na podlagi kakovosti dosedanjega dela in rezultatov dela strokovnega delavca na področju športa mogoče pričakovati dvig kakovosti posamezne športne panoge ali strokovnega dela, pomembnega za slovenski šport ter da ima strokovni delavec nedvoumen interes za strokovno delovanje na področju športa v RS.

Pristojno ministrstvo je svoje mnenje podalo kar trikrat. Dne 6. 6. 2013 je podalo negativno mnenje, brez kakršnekoli obrazložitve. Nato je dne 2. 9. 2013 ponovno podalo negativno mnenje z obrazložitvijo, da si tožnik išče športni klub v tujini in je tik pred pred podpisom pogodbe z italijanskim klubom C., zaradi česar ne izpolnjuje meril za izredno naturalizacijo za področje športa in tako tudi ni podana korist države za pridobitev državljanstva na podlagi naturalizacije. Podalo je še mnenje z dne 19. 11. 2013, v katerem je navedlo, da je z namenom, da razišče dejstva in okoliščine, dne 1. 10. 2013 kot pričo-stranskega udeleženca, zaslišalo generalnega sekretarja KZS, A.A. in so s tem bili potrjeni dvomi v obstoj nacionalnega interesa za sprejem tožnika v slovensko državljanstvo, tožnik pa je poleti 2013 tudi zapustil KK B. in igra v tujini, zaradi česar je KZS ugotovila, da za tožnika ni izkazan nacionalni interes glede njegove izredne naturalizacije. Navedena mnenja so sicer v spisu, medtem ko v izpodbijani odločbi niso povzeta. Na podlagi končnega negativnega mnenja navedenega resornega ministrstva je nato Vlada RS ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo RS.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi na (zgolj datumsko navedena) omenjena mnenja pristojnega resornega ministrstva sklicuje. Vendar pa iz teh mnenj izhaja (le), da KZS (ki je za tožnika najprej izdala pozitivno mnenje) tožnika, ki igra v tujini, ne bo mogla spremljati. Iz navedenih mnenj ni razvidno ničesar o tožnikovih sposobnostih oziroma njegovi kakovostni ravni v zvezi s samim igranjem košarke, kar je, kot to utemeljeno navaja tožnik v tožbi, bistveno za ugotavljanje temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo na področju športa. Navedena bistvena okoliščina glede tožnikove igralske usposobljenosti oziroma njegove igralske kakovosti pa do sedaj po mnenju sodišča ni bila dovolj razčiščena, zato je dejansko stanje v konkretnem primeru nepopolno ugotovljeno.

Tožnik v tožbi navaja tudi, da je postopek obremenjen s procesnimi kršitvami. Tem tožnikovim navedbam sodišče pritrjuje. V zvezi s tem sodišče najprej ugotavlja, da je pristojno resorno ministrstvo s tem, da je v postopku zaslišalo kot pričo generalnega direktorja KZS, A.A., prekoračilo svoja pooblastila, saj priče v postopku lahko zaslišuje le upravni organ, ki postopek vodi in v zadevi odloča. To pa v konkretnem primeru ni ministrstvo za šport, saj slednje v zadevi lahko poda le svoje mnenje glede upravičenosti nacionalnega interesa. Tožnik ima torej prav, ko v tožbi zatrjuje, da mnenja glede upravičenosti nacionalnega interesa ne more podati KZK. Razen tega iz mnenja resornega ministrstva z dne 19. 11. 2013 sploh ni razvidno, kaj je zaslišana priča povedala in je zato v tem pogledu, kot to utemeljeno opozarja tožnik v tožbi, izpodbijana odločba neobrazložena. Poleg tega tožnik tudi ni bil obveščen o zaslišanju imenovane priče, čeprav ima, skladno z določbami 146. člena ZUP, kot stranka v ugotovitvenem postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja, kar v tožbi izpostavlja tudi tožnik sam. Navedeno pa pomeni kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka glede izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo ugotoviti tako tožnikove igralske sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika pa določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče tožniku priznalo znesek 285,00 EUR, povečan za 22 % DDV.