UPRS sodba I U 1370/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se v korist družbe A. d.o.o. dovoli obremenitev nepremičnine s parc. št. 208/56 k.o. ..., ki je v lasti tožnice, s trajno služnostjo v javno korist, (2) da obremenitev nepremičnine s parc. št. 208/56 s trajno služnostjo v javno korist obsega postavitev daljnovodnega stebra št. 19, napeljavo električnih vodnikov in zaščitne vrvi ter izvedbo dostopne poti do najbližje javne poti do daljnovodnih stebrov št. 19 in 20 s širino daljnovodnega koridorja 15 m levo in 15 m desno, merjeno od osi daljnovoda ter s širino dostopne poti 4 m, vse skupaj 1.863 m2, ter druga tam navedena dovoljenja ter obveznosti služnostnega upravičenca oziroma služnostnega zavezanca, (3) da služnostna upravičenka pridobi trajno služnostno pravico v javno korist na obremenjeni nepremičnini z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist, (4) da je ta odločba podlaga za vpis pravice o obremenitvi nepremičnine s trajno služnostjo v javno korist v zemljiški knjigi, in sicer v korist družbe A. d.o.o. kot služnostne upravičenke, po uradni dolžnosti (5) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, (6) da se stranke glede odškodnine napoti na sodišče ter (7) da se zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrne. V obrazložitvi odločbe organ ugotavlja, da je bila odločba o uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist izdana z dne 13. 5. 2010 ter da je ta odločba postala pravnomočna v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1554/2010 z dne 25. 11. 2011. Dne 15. 6. 2012 je organ izvedel ustno obravnavo ter na tej dal strankam možnost izjave o odločilnih dejstvih. Ob uporabi 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je organ nato odločil o obremenitvi nepremičnine s trajno služnostjo v javno korist. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je organ zavrnil na podlagi določb ZUP o stroških postopka.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 19. 7. 2013 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da razlastitev ni dopustna v korist posamezne gospodarske službe, pač pa da je dovoljena le v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja, česar organ ni upošteval ter je tako kršil 56. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ); ker meni, da Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo – Trbovlje ni zakonita; ker meni, da je 59. člen EZ v nasprotju z Ustavo in 1. členom 1. Protokola k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP); ker ustvarja pravne učinke odločbe z dnem izdaje, ne pa z dnem pravnomočnosti; ker organ tožnici ni priznal pravice do povrnitve stroškov ter ker ni odločil o zahtevi za prevzem ostale nepremičnine. Tožnica navaja, da ni nikoli prejela ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v korist vsakokratnega sistemskega operaterja, pač pa le ponudbo za sklenitev pogodbe o stvarni služnosti v korist predmetne nepremičnine; glede na to tako niso izpolnjeni procesni pogoji iz tretjega odstavka 56. člena EZ. Tožnica dalje meni, da je upravni organ neupravičeno štel, da je zadoščeno zakonu, s tem ko je predlagatelj A. d.o.o. tekom postopka spremenil svoj predlog tako, da ni več zahteval ustanovitve služnosti v korist parc. št. 569/1, pač pa v svojo korist; omejitev lastninske pravice pa je dopustna le, če je izvedena v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja (tretji odstavek 59. člena EZ). Nepomembno je ob tem stališče Upravnega sodišča, kot izhaja iz sodne odločbe v zadevi I U 1554/2010. Tožnica dalje navaja, da bi upravni organ ne mogel šteti, da je javna korist izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo – Trbovlje (v nadaljevanju Uredba), saj po njenem mnenju Uredba ni zakonita, ker v zvezi z njo niso bile izdelane Analiza stanja in teženj, Analiza razvojnih možnosti in Študija ranljivosti, ki bi morale biti izdelane na podlagi 9. člena Uredbe o prostorskem redu Slovenije (v nadaljevanju Uredba PRS). Glede na večkrat izraženo pravno naziranje Ustavnega sodišča so takšni prostorski akti neveljavni. Tožnica izpostavlja, da je glede na prakso Ustavnega sodišča veljaven le tisti prostorski akt, ki je sprejet po predpisanem postopku in ima vse s predpisi zahtevane sestavine, česar pa Uredba nima. Tožnica pri tem opozarja tudi na odločitve Ustavnega sodišča v zadevah U-I-116/05, U-I-348/06, U-I-185/03, U-I-175/03, U-I-330/04, U-I-94/07. Tožnica dalje navaja, da je ureditev 59.a člena EZ, po katerem je omogočen poseg v lastninsko pravico, še preden se o omejitvi lastninske pravice služnostnega zavezanca pravnomočno odloči ter je izplačana odškodnina, v nasprotju z 69. členom Ustave RS in 1. členom 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da gre za v poseg v 1. člen 1. Protokola tudi, če lastnik za poseg v lastninsko pravico ne dobi ustrezne odškodnine ter da je plačilo odškodnine pogoj, da sme priti do odvzema ali omejitve lastninske pravice. Zakonska ureditev, po kateri dobi upravičenec pravico graditi, še preden je odločeno o razlastitvi in mnogo let preden je plačana kakršnakoli odškodnina, predstavlja kršitev 1. člena 1. Protokola, s tem pa predstavlja neustaven poseg v pravico iz 33. in 69. člena Ustave RS. Omejitev lastninske pravice je tako neutemeljena tudi iz tega razloga, še posebej, ker ni vezana na plačilo odškodnine, pač pa je glede tega tožnica bila napotena na sodni postopek. Glede tega vprašanja je Upravno sodišče v zadevah I U 1339/2012 in I U 1598/2012 tudi že vložilo zahtevo za presojo ustavnosti. Tožnica dalje navaja, da bi upravni organ moral priznati pravico do povračila stroškov postopka, in sicer glede na določbo četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), saj po tej zakonski določbi plača razlastitveni upravičenec odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom. Glede na to bi tožnica imela pravico do povrnitve stroškov ne glede na uspeh, ki ga je v postopku dosegla. Tožnica meni, da je upravičena do povračila vseh stroškov postopka, tako upravnega postopka kot tudi stroškov upravnega spora, saj je tudi upravni spor del razlastitvenega postopka, tako da uveljavlja plačilo 8.953,70 EUR zoper predlagatelja A. d.o.o. Tožnica dalje navaja, da bi upravni organ moral odločiti tudi o zahtevi za prevzem ostale nepremičnine. Ker v odločbi ni navedeno, da bo o tem vprašanju izdana delna odločba, tožnica sklepa, da je upravni organ molče zavrnil njen predlog za prevzem ostale nepremičnine, ki je bil dan na podlagi 99. člena ZUreP-1. Po drugem odstavku 99. člena ZUreP-1 namreč o zahtevi upravni organ odloči hkrati z odločitvijo o razlastitvi. Zakon tako ne daje pravne podlage za ločeno odločanje, kakor to meni drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da bo o tem vprašanju prvostopenjski organ še moral odločiti. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in postopek ustavi ter naj odloči, da je predlagatelj A. d.o.o. dolžan tožnici povrniti stroške razlastitvenega postopka v višini 8.953,70 EUR, zahteva pa tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

A. d.o.o. kot stranka z interesom pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora je izpodbijana odločba, s katero je organ odločil, da se v korist A. d.o.o. kot služnostnega upravičenca dovoli obremenitev nepremičnine parc. št. 208/56 k.o. ... v lasti tožnice kot služnostne zavezanke, s trajno služnostjo v javno korist, v tam navedenem obsegu; da služnostni upravičenec pridobi trajno služnostno pravico z dnem izdaje te odločbe; da se stranke glede odškodnine napoti na sodišče.

Pravno podlago za odločanje o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist predstavlja 110. člen ZUreP-1, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba, in ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje, ustanovitev služnosti pa lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe; če tako določa poseben zakon, pa se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, upravičenec pa je v tem primeru investitor javne infrastrukture (prvi do tretji odstavek). O ustanovitvi služnosti odloči upravni organ z odločbo (šesti odstavek). V navedenem členu je določena še obveznost upravičenca, da pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti ponudi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti (četrti odstavek), in določene so priloge k zahtevi za obremenitev nepremičnine s služnostjo (peti odstavek). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi (sedmi odstavek).

Glede na navedeni sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1 se za dopustnost ustanovitve služnosti v javno korist uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi, to pa je določba 100. člena ZUreP-1, ki ureja izdajo odločbe, s katero se ugotovi, ali je javna korist izkazana ter se odloči o uvedbi postopka, ter v povezavi z njo določbe 93. člena (v zvezi z ugotavljanjem izkazanosti javne koristi) in 92. člena tega zakona (v zvezi z ugotavljanjem, ali je razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino).

Kot iz izpodbijane odločbe izhaja, je bila v predmetni zadevi odločba o uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist v korist predlagatelja kot služnostnega upravičenca A. d.o.o. izdana, z dne 13. 5. 2010, in je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1554/2010 z dne 25. 11. 2011 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 491/2011 z dne 12. 4. 2012). To pa pomeni, in iz odločbe z dne 13. 5. 2010 tako tudi izrecno izhaja, da je bilo v postopku na podlagi zahteve predlagatelja A. d.o.o. ugotovljeno, da je javna korist za obremenitev nepremičnine v lasti tožnice s trajno služnostjo izkazana v skladu z zakonom. Navedena odločba je postala pravnomočna (z dne 25. 11. 2011), tožnica pa ni dosegla njene odprave niti v revizijskem postopku (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 491/2011 z dne 12. 4. 2012), niti ne zatrjuje in izkaže, da bi bila odločba odpravljena v postopku s pravnimi sredstvi. Glede na to tožnica v tem upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne more z uspehom uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na vprašanja, ki so bila kot relevantna obravnavana ter predmet odločanja z odločbo o uvedbi postopka z dne 13. 5. 2010, ki je po navedenem tudi pravnomočna. To pa so vprašanje izkazanosti javne koristi za ustanovitev služnosti ter vprašanje dopustnosti ustanovitve služnosti v korist A. d.o.o. ter ne vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja. Zato ugovorov tožnice, da razlastitev v korist v A. d.o.o. kot posamezne gospodarske službe ni dopustna ter naj bi bil s tem kršen 56. člen EZ in da Uredba ni zakonita, zaradi česar javna korist v smislu prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 oziroma 59. člena EZ ne bi mogla šteti za izkazano (in ki so bili v zvezi z odločbo o uvedbi postopka z dne 13. 5. 2010 vsi tudi že presojeni kot neutemeljeni v sodnih postopkih), sodišče ne presoja. Enako velja za ugovore, da ni bil izpolnjen pogoj za uvedbo postopka, ker tožnica ni prejela ponudbe za sklenitev pogodbe v korist vsakokratnega sistemskega operaterja, kot meni, da bi jo glede na 56. člen EZ morala, ter za ugovor, da organ ne bi mogel šteti, da je zakonu zadoščeno že s tem, ko je predlagatelj A. d.o.o. spremenil svoj predlog tako, da je predlagal ustanovitev služnosti v svojo korist.

Kolikor pa tožnica ugovarja, da je ureditev 59.a člena EZ, ki omogoča poseg v njeno lastninsko pravico, še preden bo o omejitvi njene lastninske pravice pravnomočno odločeno ter ji bo plačana odškodnina, v nasprotju z 69. členom Ustave in 1. členom 1. Protokola k EKČP, pri čemer se sklicuje tudi na primer iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodišče ugotavlja, da je ugovor lahko relevanten v zvezi z odločitvami v 3. točki izreka izpodbijane odločbe, po kateri služnostna upravičenka pridobi trajno služnostno pravico na obremenjeni nepremičnini z dnem izdaje te odločbe, 5. točki izreka, po kateri pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter 6. točki izreka, po kateri se stranke glede odškodnine napoti na sodišče. Podlago za odločitev v 3. in 5. točki izreka predstavlja deveti odstavek 110. člena ZUreP-1, ki določa, da se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, razen če upravni organ ugotovi, da gre za nujni primer iz 104. člena tega zakona, slednji pa nujni postopek predvideva pri namenih, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, izbira in potreba po takem postopku pa morata biti dodatno obrazložena in utemeljena, kot tak namen pa je v petem odstavku 59. člena EZ naveden primer iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (gradnja gospodarske javne infrastrukture, za katero je javna korist izkazana v državnem ali občinskem lokacijskem načrtu). Organ je v izpodbijani odločbi nujni postopek dodatno tudi tako utemeljil in sledil razlogom, ki jih je navedel predlagatelj ter jih v odločbi povzema. Glede na to sodišče sodi, da organ v zvezi z izbiro nujnega postopka ni kršil zakona. Tudi odločitev o napotitvi strank, naj vprašanje odškodnine rešijo v sodnem postopku, ima podlago v zakonu, in sicer v določbi osmega odstavka 110. člena ZUreP-1. Za odločitev v navedenih točkah izreka izpodbijane določbe tako sodišče ne sodi, da bi organ z njo kršil zakon. Po presoji sodišča pa se s tako odločitvijo tudi ne krši 69. člena Ustave (ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon), 33. člena Ustave (po katerem je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in tudi ne 1. člena 1. Protokola h EKČP ( po katerem ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja ter lastnina nikomur ne sme biti odvzeta, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava). Kolikor pa je ugovor podan v zvezi z 59.a členom EZ (ki določa dokazila pravice graditi elektroenergetske vode itd. in sicer med drugim z izjavo investitorja, da je vročil lastnikom zemljišča ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist v skladu s tretjim oziroma četrtim odstavkom 59. člena EZ in odločbo pristojnega organa o uvedbi postopka razlastitve), pa sodišče ugotavlja, da tej določbi tožnica očita neustavnost (oziroma da se z njo posega v človekove pravice, kar naj bi izhajalo tudi sodne prakse ESČP) iz razloga, ker daje podlago za pridobitev dovoljenja za graditev na zemljišču, na katerem niti še ni ustanovljena služnost, ni plačana za to odškodnina, itd.. To pa pomeni, da se ugovor na izpodbijano odločbo ter zanjo relevantne zakonske določbe ne nanaša ter ga zato sodišče presoja kot neutemeljenega. Zato je za odločitev v tem upravnem sporu tudi nerelevantno, če sta bili v zadevah tega sodišča I U 1339/2012 in I U 1598/2012 vloženi zahtevi za oceno ustavnosti 59.a člena EZ, saj se zadevi nanašata na izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica ugovarja tudi odločitvi v izpodbijani odločbi, da se ji ne priznajo stroški postopka. Organ je povrnitev stroškov, kolikor se niso nanašali na postopek za izdajo izpodbijane odločbe, zavrnil iz tega razloga; stroške postopka za izdajo izpodbijane odločbe pa na podlagi 114. člena ZUP (ob upoštevanju načela uspeha stranke, na katere zahtevo se je postopek začel), kar je po presoji sodišča pravilno. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je odločitev o stroških postopka nepravilna. Po presoji sodišča določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, na katero se tožnica sklicuje - in po kateri odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec - in na podlagi katere uveljavlja povračilo vseh stroškov upravnega postopka (ne glede na uspeh in fazo postopka) ter vseh stroškov upravnega spora, ne more biti podlaga za povračilo takih stroškov, kajti iz določb 105. člena ZUreP-1 je razvidno, da je v tem členu urejena odškodnina za razlaščeno nepremičnino, od stroškov, povezanih z razlastitvijo, pa selitveni stroški ipd. (tako stališče izhaja tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 176/2007 z dne 31. 1. 2007, na kar je pravilno opozoril v svoji odločbi že drugostopenjski organ). To pa pomeni, da na tej podlagi ni mogoče uveljavljati od upravičenca povračila vseh stroškov, ki so služnostnemu upravičencu nastali v vseh dosedanjih upravnih postopkih ter v postopkih upravnega spora, saj ne gre za stroške razlastitvenega postopka v smislu 105. člena ZUreP-1.

Kot neutemeljen pa sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker organ ni z njo odločil o predlogu tožnice, da je predlagatelj dolžan odkupiti ostalo nepremičnino parc. št. 208/56 k.o. ... Kolikor je tak predlog, ki naj bi ga moral organ obravnavati na podlagi 99. člena ZUreP-1, tožnica podala, in ker organ z izpodbijano odločbo o tem ni odločil, bo tožnica lahko zahtevala, da se o tem odloči z dopolnilno odločbo (219. člen ZUP). Ker se z dopolnilno odločbo odloča o vprašanjih, ki so bila predmet postopka, pa z izdano odločbo niso zajeta, to pomeni, da bo organ tudi o zahtevi za prevzem preostalih nepremičnin tožnice kot služnostne zavezanke lahko odločil s tako odločbo in da s tem ne bo kršena določba drugega odstavka 99. člena ZUreP-1, ki določa, da mora o zahtevi odločiti upravni organ hkrati z odločitvijo o razlastitvi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.