UPRS sodba I U 1532/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroke postopka.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika in prvostopno odločbo 321-05/89-8 z dne 20. 5. 1996, pod zaporedno številko izkaza 150 v 1. točki izreka spremenila tako, da se glasi: zemljišča na komasacijskem območju A., ki obsega del k.o. …, del k.o. …, del k.o. … in del k.o. Dobrava … in so navedena v odločbi o uvedbi komasacijskega postopka Skupščine občine Novo mesto, št. 321-05/89 z dne 5. 12. 1989, se razdelijo med komasacijske udeležence kot sledi: B.B. za v komasacijski sklad vložena zemljišča 477, 478, 566 k.o. …, 25, 29, 45, 104, 113/3, 135, 275, 277, 298, 316, 339, 374, 396, 450/1 k.o. …, se iz komasacijskega sklada dodeli zemljišča parc. št. 1310, 1477 k.o. … in parc. št. 1713/1, 1713/2, 1725, 1747, 1759, 1765, 1782, 1881 in 1900 k.o. …. Razlika v vrednosti med vloženimi in dodeljenimi zemljišči znaša 87.653 cenilnih enot v škodo B.B., kar se mu v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe izplača v višini denarne odškodnine 1.349,86 EUR (1. točka izreka). V preostalem je pustila odločbo Upravne enote Novo mesto, Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 321-05/89-8, izkaz 150, z dne 20. 5. 1996 nespremenjeno. V obrazložitvi je navedla, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 2108/2002 z dne 2. 3. 2004. V skladu z navodili sodbe je določila denarno odškodnino v višini tržne vrednosti odvzetega zemljišča, ki jo je ugotovil izvedenec kmetijske stroke C.C. V zvezi z ostalimi ugovori, ki jih je tožnik navedel v pritožbi, pa se opira na ogled na kraju samem, ki je bil opravljen ob prisotnosti strank in izvedencev D.D. in C.C., dne 21. 4. 1998 in 20. 5. 1998.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker se ta pri vrednotenju zemljišč sklicuje na vse zakone o kmetijskih zemljiščih, pri izplačilu odškodnine pa le na ZKZ/86. Upoštevala tudi ni 72. člena tega zakona. Glede na misel vseh zakonov o kmetijskih zemljiščih meni, da se odškodnina lahko izplača samo nekmetom. Zahteva, da se mu dodeli za kmetijstvo primerno zemljišče, saj mu je kmetijska dejavnost edini in glavni poklic. Iz priložene kopije katastrskega načrta je razvidno, da je bilo nezakonito poseženo v zemljišče tožnika, parcelo 374, ki ni bila v komasaciji. Na navedeno nezakonito ravnanje še vedno ni prejel nobenega odgovora oziroma rešitve. Del parcele 1782 je v naravi gozd, tako da tudi vrednost parcele ne more biti pravilna. Do parcele 1313/2 ni dostopne poti, del odkazane njive parc. št. 1713/1, cca 35 m dolžine, pa je pod takim bregom, da je ni mogoče zorati, niti po njivi ni mogoč dostop do parcele 1713/2. V postopku je bil zahtevan neodvisen izvedenec, ki bi pregledal zadevo glede vrednotenja, pa na zahtevo ni prejel nobenega odgovora. Glede ocenitve vrednosti mu je organ sicer predlagal, da sam izbere in plača izvedenca, vendar tega ni storil, saj je pridobivanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zelo težko, imel pa je tudi že precej stroškov v komasaciji. Prereka vrednotenje iz komasacije pridobljenih parcel, saj glede na že navedeno ni pravilno. Postavlja tudi ugovor kršitev pravil postopka, ker ni bilo odločeno o vseh pritožbenih navedbah in zahtevah. Kršena mu je bila tudi temeljna človekova pravica – pravica do zasebne lastnine in pravica do enakosti pred zakonom. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločitev je tožena stranka sprejela v ponovnem postopku na podlagi sodbe tega sodišča U 2108/2002 z dne 2. 3. 2004. Z navedeno sodbo je sodišče napotilo toženo stranko, da pri vrednotenju nepremičnin upošteva odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/97 z dne 13. 7. 2000. V drugem odstavku 115. člena ZKZ/96, v zvezi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, je določeno, da se morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in na novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Člen 155 ZKZ/96 napotuje, da se komasacijski postopki končajo po predpisih po ZKZ/96, vendar pa ne v delu glede določanja višine odškodnine za morebitno ugotovljeno razlike med vrednostjo odvzetega in na novo dodeljenih zemljišč. Sodišče se je postavilo na stališče, da ni sporno, da se določi razliko v cenilnih enotah, sporna pa je bila metoda določanja odškodnine. Sodišče je napotilo toženo stranko, da v ponovnem postopku, s pomočjo izvedenca kmetijske stroke, ki bo pri ugotovitvi tržne vrednosti zemljišč upošteval razmere na trgu kmetijskih zemljišč na območju, kjer ležijo, in čas odločitve, odškodnino ponovno določil.

V ponovnem postopku reševanja zadeve je tožena stranka na podlagi mnenja izvedenca prevrednotila nekatere parcele, glede na ugovore tožnika ter ugotovila, da razlika med vloženimi in dodeljenimi zemljišči znaša 87.653 cenilnih enot v škodo tožnika. Odškodnina je določena na podlagi mnenja izvedenca kmetijske stroke C.C., kateremu je bila določena naloga izračuna tržne vrednosti kmetijskih zemljišč na komasacijskem območju A. oziroma določitev vrednosti ene cenilne enote. Izvedenec je izdelal izračun tržne vrednosti kmetijskih zemljišč ter izračunal, da znaša ena cenilna enota 0,0154 EUR. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je vrednost kmetijskega zemljišča izračunana na podlagi evidence trga nepremičnin (ETN), ki je večnamenska zbirka podatkov o kupoprodajnih in najemnih pravnih poslih z nepremičninami, ki jih vodi in vzdržuje Geodetska uprava RS. Model vrednotenja za kmetijska zemljišča je zasnovan na način primerljivih prodaj. Na podlagi velikega števila zbranih podatkov je področje Slovenije razdeljeno 15 vrednostnih ravni, ki se nanašajo na vrednost kmetijskih zemljišč. Tako so v celotnem območju Slovenije grafično določena območja – vrednostne cone, kjer na podlagi realiziranih kupoprodajnih pogodb veljajo približno enake tržne cene. Komasacijsko območje A. se nahaja v občini … in zajema katastrske občine … in … ter v vrednostno raven 4. Nahaja se tik ob meji s kmetijskim območjem, ki spada v vrednostno raven 5. Izvedenec je podrobno pregledal kupoprodajne posle kmetijskih zemljišč na območju komasacije v k.o. … in k.o. … ter na podlagi teh poslov ugotovil, da je vrednost kmetijskih zemljišč bolj primerljiva z vrednostjo na ravni 5. Referenčno nepremičnino za model vrednotenja predstavlja njiva, ki ima 70 bonitetnih točk in ima površino 10.000 m2. Iz podatkov proizvodnih sposobnosti tal na komasacijskem območju A. je ugotovil, da je A vrednostni – menjalni razred, ki ga predstavlja njiva 3. katastrskega razreda, primerljiv z referenčno nepremičnino iz modela vrednotenja, ki ima 70 bonitetnih točk. V vrednostni ravni 5 je vrednost njive, ki ima 70 bonitetnih točk in izmero 10.000 m2 15.400,00 EUR, kar predstavlja vrednost 1,54 EUR/m2. A vrednostni – menjalni razred – njiva 3 je bila v elaboratu vrednotenja izražena s 100 cenilnimi enotami /m2. Tako izračuna, da vrednost ene cenilne enote znaša 0,0154 EUR. Z navedeno cenitvijo sodišče soglaša, ker metoda cenitve sledi navodilu iz sodbe U 2108/2002 in ustavni odločbi U-I-26/97, ter je vrednost cenilne enote določena tako, da sodišče ne dvomi, da odraža tržno vrednost le-te, na območju, kjer so obravnavane nepremičnine v času izdelave cenitve. Tožnik zoper vrednost cenilne enote posebnih ugovorov nima.

V postopku pri toženi stranki je tožnik, ko mu je bila posredovana zgoraj navedena cenitev, zahteval, da izdela izračun neodvisni cenilec, ki ni sodeloval v komasacijskem postopku A., in ki bo upošteval dejansko vrednost parcel, vloženih v komasacijo in vrednost iz komasacije dodeljenih parcel (namreč tožnik ves čas postopka vztraja pri ugovoru, da dodeljena zemljišča niso pravilno ovrednotena). V zvezi s postavljenim ugovorom je tožena stranka tožnika pozvala na predložitev predujma za izvedbo predlaganega dokaza, vendar na dopis, posredovan pooblaščenki, ta ni odgovorila. Tožnik zato ne more biti uspešen v upravnem sporu z dokaznim predlogom, da sodišče postavi izvedenca kmetijske stroke, ki bo ponovno pregledal dodeljena zemljišča, jih ovrednotil in ocenil njihovo vrednost, saj te možnosti ni izkoristil v upravnem postopku.

V zvezi z ostalimi vsebinskimi ugovori je ugotoviti, da jih je tožnik uveljavljal že v prejšnjih tožbah. Sodišče jih je v sodbi U 2108/2012 presodilo in njihovo utemeljenost zavrnilo. Ugovor tožnika glede vrednotenja v sklad vloženih parcel in vrednotenja dodeljenih je bil preverjen na ogledu s strani dveh izvedencev, D.D. in C.C., dne 21. 4. 1998 in 20. 5. 1998. Iz izvedeniškega mnenja D.D. izhaja, da so se na splošno pogoji obdelave na dodeljenih zemljiščih izboljšali. Oddaljenost od bivališča do dodeljenih parcel se ni poslabšala, oblika dodeljenih parcel je ugodnejša za obdelavo, povečanje obdelovalnega kosa je za 43 % večje od poprejšnje površine vloženega obdelovalnega kosa. Glede na navedeno sodišče ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da dodeljena zemljišča niso pravilno ovrednotena.

Tožnik ugovarja, da je del dodeljene parcele 1782 v naravi gozd, ter da tako tudi vrednost parcele ne more biti pravilna. Iz izvedeniška mnenja C.C. z dne 6. 7. 1998 izhaja, da parcela prvotno res ni bila povsem pravilno ovrednotena ter jo je zato ovrednotil ponovno. Konkretno kaj naj bi bilo s ponovnim vrednotenjem narobe, tožnik ne navaja oziroma zakaj vrednotenje stanja parcele ne upošteva. V zvezi s parcelo 1713/2 tožnik v tožbi navaja, da nima dostopne poti, kar pa je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca C.C., ki je v letu 1998 na kraju samem preveril tudi ta tožnikov ugovor in navedel, da je neutemeljena njegova navedba, da do nekaterih parcel nima dostopa. V zvezi s parcelo 1713/1 navaja, da je cca 35 m dolžine pod takim bregom, da je ni mogoče zorati. Stanje parcele, njen naklon in možnost obdelovanja, je upoštevano v njeni vrednosti, ugotoviti pa je, da je bila tudi ta parcela v letu 1998, glede na tožnikove ugovore, ponovno ovrednotena, torej je njena neugodna lega upoštevana.

Tožnik s tožbo ugovarja tudi, da parcela 374 deloma ni bila v komasaciji ter da na to nezakonito ravnanje še do danes ni prejel nobenega odgovora oziroma ustrezne rešitve. Ugotoviti pa je, da je na naveden ugovor tožniku odgovorilo sodišče že s sodbo U 977/99 z dne 29. 6. 2000. Sodba je bila s strani Vrhovnega sodišča sicer res razveljavljena, vendar pa ne iz navedenega razloga. Sodišče je tožniku pojasnilo, da se zemljišča, ki se vključijo v komasacijski sklad, določijo z odločbo o uvedbi komasacije (83. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ/86), zato tožnik v postopku nove razdelitve ne more več uspešno uveljavljati ugovorov v zvezi z vključitvijo parcele 374 v komasacijski sklad.

Tožnik je že v prejšnjih postopkih vztrajal, da se mu namesto denarne odškodnine dodeli drugo, za kmetijstvo primerno zemljišče. Sodišče pa mu je že tudi pojasnilo, da ZKZ/86 ne določa drugačnega položaja kmetov od nekmetov v primerih komasacije. Za vse primere komasacije določa zakonsko dopustno odstopanje, kot razliko med vrednostjo vloženega in dobljenega zemljišča. V obravnavanem primeru zakonsko dopustno odstopanje ni bilo preseženo, zato je za ugotovljeno razliko tožena stranka upravičena določiti izplačilo v denarju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.