UPRS sodba I U 548/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS), ki jo je tožnik vložil dne 20. 3. 2006 na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovila je, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Ugotovila je, da je imel tožnik do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v RS in da mu je prijava stalnega prebivališča prenehala, ker so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (Ur.l. RS. 1/91-I). Tožnik je v prošnji navedel, da je v Slovenijo prišel leta 1983 in imel stalno prebivališče na navedenem naslovu v Novem mestu, da je bil konec leta 1991 na Kosovu in ko se je v Slovenijo vrnil januarja 1992, je bilo za vložitev prošnje za sprejem v državljanstvo prepozno. Navedel je tudi, da mu je bilo dovoljenje za začasno prebivanje v RS izdano z veljavnostjo do leta 1999, ko ga zaradi lastne napake ni podaljšal. Glede na tožnikove navedbe na zaslišanju pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapustil RS leta 1999, ker za leto 1998 ni imel plačanih davkov in prispevkov, do konca vojne živel na Kosovu, nato pa se z družino kot begunec preselil v Švico. Novembra 2000 se je z družino vrnil na Kosovo. Od vrnitve na Kosovo leta 2000 do leta 2005 si ni poskušal pridobiti vizuma za vstop v RS, niti ne dovoljenja za začasno prebivanje. Svoj status v RS si je po letu 2005 prvič skušal (ponovno) urediti z vložitvijo prošnje za dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga opravljanja sezonskega dela, ki mu je bilo tudi izdano za čas veljavnosti od 3. 8. 2005 do 26. 4. 2006. Nato je prišlo do prekinitve, ker mu drug delodajalec ni uredil delovnega razmerja. Prekinitev je trajala do 18. 4. 2007, ko mu je njegov prejšnji delodajalec uredil delovno razmerje za opravljanje sezonskega dela. V zvezi s svojo družino je povedal, da ima ženo in štiri otroke in da je skupaj z družino prebival v Sloveniji do leta 1999, ko so se vrnili na Kosovo. Žena in otroci so se mu v Sloveniji pridružili maja 2008. Trenutno je zaposlen v ženinem podjetju in se preživlja s svojim dohodkom, ženino plačo, otroškim dodatkom in štipendijo. Iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izhaja, da je bil tožnik vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 10. 11. 1992 do 14. 12. 1999 kot samostojni podjetnik in nato od 1. 9. 2005 do 21. 4. 2006 ter nato od 6. 6. 2007 do 21. 10. 2008 iz naslova delovnega razmerja, od 12. 1. 2009 pa je vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenik zasebne družbe, v kateri tudi opravlja poslovodno funkcijo. V postopku je bilo zaslišanih tudi pet (navedenih) prič, ki jih je predlagal tožnik. Po tako izvedenem dokaznem postopku je tožena stranka zaključila, da tožnikove odsotnosti od 14. 2. 1999 do avgusta 2005 ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, iz razlogov, kot jih navaja tretji odstavek 1. č člena ZUSDDD. Tožnikova odsotnost je trajala več kot šest let in razlogi za odsotnost niso bili na strani Republike Slovenije, temveč na strani tožnika. Zato pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niso izpolnjeni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je živel v Sloveniji že od leta 1983 in tu imel svoj dom, dokler ni prišlo do izbrisa na podlagi države in tožene stranke, ki mu je nelegitimno odvzela pravico do stalnega prebivanja. Zato je prišlo do kršitve človekovih pravic po 8. in 14. členu Evropske konvenciji za človekove pravice (EKČP). Tožniku prijava stalnega prebivališča ni prenehala po njegovi volji, temveč brez njegovega soglasja, ne da bi za to vedel. Prijava stalnega prebivališča mu ni prenehala, ker so pričele veljati določbe Zakona o tujcih, saj so toženo stranko obvezovale mednarodne pogodbe in varstvo človekovih pravic po Ustavi RS. Tožnik je sicer res odgovoril, da je leta 1999 zapustil Republiko Slovenijo, ker za leto 1998 ni uspel plačati davkov in prispevkov, vendar pa tožena stranka zamolči, da administrativne ovire niso dovoljevale vrnitve in nadaljevanje dejavnosti. Od leta 1983 dalje je bila center njegovega življenja vseskozi (razen proti koncu leta 1990 in do marca 1991) Slovenija in se je tja lahko vračal. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da ni zaprosil za izdajo dovoljenja za bivanje v RS oziroma za izdajo vizuma za vstop v RS navaja, da nič od tega ni bilo potrebno, saj je bil eden od izbrisanih in bi mu morala država vstop in prebivanje dovoliti brez administriranja. Ker pa ni bilo predpisa, ki bi to urejal, se zaradi stroškov in vedenja, da vstopa ne bi dobil, niti ni upal zaprositi za vstop. Za toženo stranko je bila ključnega pomena tožnikova odsotnost od 14. 2. 1999 do avgusta 2005 oziroma ali je to tožnikovo odsotnost šteti za upravičeno ali ne. V zvezi s tem tožena stranka meni, da je bilo v tem obdobju središče tožnikovih življenjskih interesov in njegove družine nekaj časa v Švici in nato na Kosovu. Pri tem pa tožena stranka zanika pomen administrativnih ovir, v katere se je tožnik zapletel po izbrisu. Razen tega tožnik in njegova družina tudi niso imeli denarja, da bi lahko poskušali vstopiti v Slovenijo. Dejansko tožnik dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po lastni napaki ni podaljšal, neplačane davčne obveznosti pa so samo ena od posledic težkega ekonomskega položaja, kamor ga je spravil njegov neurejen status prebivanja. Razlogi za tožnikovo odsotnost, ki je trajala več kot šest let, so ekonomska stiska in neurejeni status, pri čemer pa je vzrok za to na strani Republike Slovenije. Tožnik se do leta 2005 ni mogel vrniti v Slovenijo, ker ni dobil delovnega dovoljenja oziroma delodajalca, zato je tožena stranka zmotno ugotovila, da ni podan eden od upravičenih razlogov odsotnosti po ZUSDDD. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo z dne 21. 2. 2014 odpravi in tožniku prizna pravico do stalnega prebivanja v RS od leta 1983 dalje, brez prekinitve, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnih prebivalcev. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je bilo v postopku na podlagi dokazil, zaslišanj prič in izjav tožnika ugotovljeno, da je dejansko življenje tožnika v RS izkazano za obdobje od 23. 12. 1990 do njegovega odhoda iz Republike Slovenije dne 14. 12. 1999 ter za obdobje od avgusta 2005 dalje, ko je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga opravljanja sezonskega dela. V vmesnem obdobju pa tožnikovo dejansko življenje ni izkazano, saj je prišlo do prekinitve, in sicer je tožnik sam izjavil, da je prišlo do njegove administrativne napake, ker je prepozno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in da je Republiko Slovenijo zapustil zaradi neplačanih davkov in prispevkov, kar pa ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Zato tožnik za obdobje od 14. 2. 1999 do avgusta 2005 pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje, zaradi česar je bila njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS z izpodbijano odločbo zavrnjena. Tožnik v tožbi navaja enake razloge kot jih je navajal že v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, do katerih pa se je tožena stranka že opredelila v svoji odločbi z dne 21. 2. 2014. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje omogočena tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1. č člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel.

V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik zapustil Slovenijo februarja leta 1999 in da se je vrnil v Slovenijo avgusta leta 2005. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno štela, da se tožnikova odsotnost v navedenem obdobju ne šteje kot upravičena odsotnost.

Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi je upoštevala tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Sodišče se, ob upoštevanju podatkov v spisih, z odločitvijo tožene stranke strinja in zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v odločbi tožene stranke. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 23.12.1990 dalje, ker je v obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 prišlo do prekinitve njegovega dejanskega življenja v Sloveniji, iz razlogov, ki niso upravičeni razlogi po tretjem odstavku 1. č člena ZUSDDD.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Iz ugotovitev tožene stranke izhaja, da tožnik zaradi svoje napake leta 1999 ni podaljšal veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji. Slovenijo je zapustil zaradi neplačanih davkov in prispevkov v Sloveniji in ne zaradi posledic izbrisa. V obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil za vizum za vstop v Slovenijo, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji. Svoj status v RS si je po letu 2005 prvič uredil s pridobitvijo dovoljenja za začasno zaposlitev z veljavnostjo od 3.8.2005 do 26.4.2006, iz razloga za zaposlitev oziroma delo. Pri tem tožbeni ugovor, da za vizum za vstop v Republiko Slovenijo v obdobju od februarja 1999 do avgusta 2005 ni zaprosil iz razloga, ker je vedel, da ga ne bo dobil in si zato zanj ni upal zaprositi in da za to tudi ni imel denarja, ne more biti relevanten. To pa še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnik po lastnih navedbah v obdobju od leta 1999 do novembra 2000 z družino živel v Švici (str. 7 tožbe, drugi odstavek). Prav tako tudi ne more biti relevanten ugovor, da so razlogi za njegovo odsotnost ekonomska stiska in dejstvo, da do leta 2005 ni našel delodajalca. Razlog za njegovo neupravičeno odsotnost iz Slovenije je torej tudi po mnenju sodišča na njegovi strani in ne na strani tožene stranke. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, pa je bil tožnik iz Slovenije neupravičeno odsoten več kot šest let.

Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 1. člena in tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev (člen 59 ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da je bilo z izpodbijano odločbo prišlo do kršitve človekovih pravic po 8. in 14. členu EKČP, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi navedbi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.